Očetovski dopust ni dopust!

June 16th, 2008

Res upam, da je tako. Da ga ni očeta, ki bi ta čas izrabil, ne da bi bil v podporo in pomoč mami, ki je opravila delo, katerega ne odtehta 100 očetovskih dopustov – rodila otroka. In to že drugič, prosim lepo! Trudim se in upam, da ta čas res posvečam kar se da svoji družini: Urški in največjemu zakladu, ki ga človek premore imeti, tj. najinima otrokoma – Sari in Urbanu. Prav zdaj, ko to pišem, se preko naslonjala kavča sklanjam do Urbana in se trudim potolažiti njegovo hlastanje po dojki, ki pa je v tem trenutku na zasluženem večernem razvajanju pod toplim tušem. Duda nam ne služi najbolje. Urban ima prirojen občutek za pristnost, zato dudo že po kakšni minuti ali največ dveh izpljune. Aha! Pa je mama že tu. Najraje bi posnel zvok hlastanja .. požrešnosti, pravzaprav! Zadnjič nisem mogel verjeti, da “New Born” plenička toliko prenese. Celih 200 ml (ali 2dcl) je nalulal vanjo v nekaj urah.

Prav zaradi pomanjkanja časa iz opisanega razloga, tudi na tem mestu že takooooo dolgo ni bilo nič novega zapisanega. Danes žrtvujem ta večer in pišem, sicer se bodo besede, nakopičene v moji glavi, začele počasi izgubljati v spominu.

Ko je Urška bila preseljena iz porodne sobe na oddelek, sva se poslovila in sem odhitel domov. Sara je bila v vrtcu in se verjetno sploh ni zavedala, da je ta dan dobila brateca. Zjutraj je sicer bila malo začudena, ko je namesto mame ali atija najprej zagledala svojo babi Eso (Vesno), kako leži na postelji poleg njene, a je to ni preveč zmotilo in jo je babi lahko čisto brez težav odpremila v vrtec. Ko se je Sara končno odločila pridrveti atiju v naročje, sem ji povedal, da bo danes lahko zares videla svojega brateca, ki je tako dolgo rastel v maminem trebuhu. Doma sva na hitrco nekaj pojedla, se lepo oblekla in ga mahnila v porodnišnico. Takoj, ko sva vstopila v bolniško sobo in je zagledala mamo, je oddrvela k njeni postelji, videla da ima mama ob sebi (ali celo na svoji dojki, ne spomnim se več natanko) brateca Urbana. Ni hotela biti prikrajšana žuljenja in si je v momentu priborila svoje mesto na postelji. Ležali so: Sara, Urban in Urška, vsi na eni postelji in se cartljali. Sara je takoj svojo roko položila čez Urbana, ga zelo nežno pobožala po glavici in ga na rahlo poljubila. Ljubosumje? Kje pa! Ljubezen na prvi pogled!

Do nedelje, ko sta Urška in Urban bila odpuščena iz porodnišnice, sem jaz prihajal na obisk dopoldan in popoldan. Dopoldan tudi zato, da sem previl Urbana. Urška je zaradi šivov še ležala težko, zato sem ji s tem prihranil vsaj eno vstajanje. Enkrat me je zalotila sestra, ko sem ravno umival Urbanovega lulčka. Ravno prav. “Mmmm.. Sestra, kako se lulek umije? Veste, mi imamo doma punčko in tega nisem najbolj vešč.”, sem prosil za pomoč. “No, pa mi vi pokažite, kako bi ga vi umili.”, reče ona. “Hja, jaz bi ga tako, pa tako.”, ji pokažem in hkrati kar umijem vse okoli njega. “Pa saj točno tako je prav. Vidite, kako super! Očka pride in previje svojega otroka. To bi bilo vredno posneti in pokazati marsikateri mamici ali očetu, ki pride sem na obisk”, mi kar precej prijetno presenečena in zadovoljna reče sestra. Priznam, da sem tudi jaz bil presenečen te kao pohvale, ker pač tega nisem počel zato, da bi pred kom naredil kakšen vtis. No, pa če sem ga že, nič zato. Lepo je bilo slišati, da mi gre dobro, malo manj lepo pa, da ni veliko očetov, ki bi to počeli že v porodnišnici. Upam, da se potem doma toliko bolj izkažejo.

S Saro sva se te dni, ko sta Urška in Urban še bila v porodnišnici, prav vredu preživljala. Zjutraj, ko se je zbudila, se je včasih sicer spomnila mame, pa sva se takrat še malo bolj požulila in pogovarjala o tem, da je mama v bolnici, kjer čuva njenega brateca. Da popoldan greva k njima in bo lahko oba pošteno požulila. Potem sva se previla, malo umila, lepo oblekla in odpravila v vrtec.

Popoldan je bilo spet tako, da sva šla na obisk v porodnišnico, od tam pa je Saro odpeljala babi Esa, ker je ati imeli še nekatere šolske obveznosti za opraviti. Sem ji opravil bolj za silo, ker sem bil hudo nenaspan in temu primerno zbran na predavanjih.

Urbana je Urška prvič podojila že kmalu po porodu. Kot da bi oba to že kdaj počela, tako dobro jima je šlo. Urban je takoj začel napredovati v teži in že drugi dan je dosegel svojo porodno težo. Tudi Urški so šivi začeli lepo celeti in sta četri dan že lahko šla domov. Prva dva dneva doma sta zame bila hudo naporna. Pa saj je pri Sari bilo isto. Prvič je trajalo še kak dan dlje. Previjanje, umivanje, hranjenje, sprehodi, nočno vstajanje in previjanje, vse to sem počel, ker je Urška še vedno imela precejšnje bolečine po šivih in ji je tudi zdravnik pri odpustu svetoval strogo mirovanje. Hja. To je pri Urški težko dosečt. Že prvi dan je imela metlo v rokah in morala sva se kar malo spričkat, da jo je končno odložila in prepustila pometanje meni. Sara je bila prvi in drugi dan njunega prihoda doma. Šele tretji dan je spet šla v vrtec. Urbana je še vedno zelo dobro sprejemala. Kadarkoli je želela, ga je lahko pobožala, objela, poljubila, nekajkrat ga je dobila celo v naročje, ker je tako želela, jaz ali Urška pa sva ga pomagala držati. Hitro je ugotovila, da ima Urban en del glavice mehki in je med božanjem že hotela probati, kako zelo mehki je ta del. Z Urško sva na srečo opazila, kako palec vedno bolj pritiska ob mečavo, ji roko nežno umaknila in povedala, da to Urbana žal boli, da je še premajhen in bla, bla.. V glavnem, tega doslej še ni ponovila. Zares je zelo pozorna do njega, ga ljubkuje in ni več mama prva, ki jo zjutraj požuli. Spimo ločeno. Urška z Urbanom v dnevni sobi na raztegnjenem kavču, midva s Saro v spalnici. Ko se Sara zjutraj zbudi, jo moram takoj dati iz vreče in ji obuti copate, potem pa zdirja v dnevno sobo in se zrine med Urško in Urbana. Sara je Urbana sprejela lepše, ko smo si lahko želeli in upam, da se bo ta bratska ljubezen nadaljevala in rastla z njima tudi v bodoče.

Naj še napišem, kako je sedaj za naju z Urško? Živeti s še enim otrokom? Super! Včasih se mi zdi, da enostavno ne morem dovolj doživeti vsakega dneva posebej, ga dovolj pocartljati, se naduhati njegovega vonja, se naveličati mehkobe njegove kože, se pregreti od njegove toplote. Kljub temu sedaj enako ali še več časa posvečamo Sari. Urban potrebuje le nekaj udobja, dovolj in ne preveč cunjic na sebi in kadar je lačen, mamo v bližini, seveda. Sara potrebuje veliko več in trudimo se, da to tudi dobi. Morda se prav zato zdi, kot da Urban enostavno sodi k nam že od prej. Vse se zdi tako polno, zrelo, samoumevno. Veliko bolj, kot je to bilo pri Sari. Takrat je vsa pozornost bila uperjena v njo. Vsak trenutek smo izkoristili le zanjo, četudi smo jo samo gledali. Urbanu ta čas lahko posvečamo takrat, ko je za Saro že poskrbljeno: zvečer, dopoldan, ko je Sara v vrtcu, .. Velikokrat pa skušamo te trenutke uživati kar vsi skupaj, hkrati. In ti so najlepši.

Urban se je nekoliko prehladil. Malo ima poln nosek. Prav mogoče je kaj staknil od Sare, ki pač ne more biti brez šmrklja v nosku, dokler je v vrtcu. Nosek čistimo s fiziološko raztopino in baterijskim aspiratorjem, ki kar pomaga potegniti kakšno muco globje iz nosu. Patronažna sestra je rekla, da dokler je samo nosek rahlo zamašen, ne rabimo za kaj skrbeti. Upam, da res ne. Sicer pa Urban čiščenje noska prav junaško prestaja.

Aha. Še kakšno bolj ali manj standardno vprašanje, kadar se s kakšno mamico ali očkom skrečamo.. “A veliko joka? Kako pa spi?”. Urban joče, kadar obstaja za to razlog – lakota. Nič ne kaže, da bi imel kakšne trebušne krče. Kljub temu veliko kaka, prdi, lula, .. Mimogrede.. Jaz sem že 2x bil pošteno bombandiran .. ampak res POŠTENO! .. in še večkrat pogašen. Nazadnje pred kakšnima dvema urcama, ko mi je spet postalo toplo pri srcu, pa ni bila ljubezen razlog za to. Spi kar vredu. Mogoče je le malo nemiren ponoči, ker mu nagaja nosek. Večje panike (pravi Urška), pa ni.

V desetih dneh je Urban dosegel težo 4500g. Pa saj se mu vidi. En pošten podbradek, dve debeli gubi na zatilju, gubice na rokicah in nogicah.. Kot se za pravega dedca spodobi! Naj bo še dolgo tako vse ok!

Entry Filed under: Družinske, Princeska, Veliki mali