Archive for July, 2008
V vrtcu so sedaj trije otroci, ki jih vzgojiteljice počasi odvajajo od plenic. Kako to izgleda? Enostavno. Na rito namesto plenice oblečeš hlačke, potem pa otroka občasno vprašaš, če bi morda šel lulat (na kahlico, školjko, travico, ..). Seveda se tudi otroku mora zdeti fino polulati se kam drugam, kot pa v plenico ali hlačke.
Sari je prav fino biti brez plenice. Celo tako fino, da v vrtcu enostavno noče več imeti plenice na riti in pika. Posledica tega je bil paketek premočenih hlačk, ki smo jih še prekvčeraj odnesli iz vrtca. Naša zaloga hlačk je bila bolj skromna in če se je punca odločila, da bo namesto plenic močila hlačke, smo brž morali iti v nabavo. Kakšnih deset ali več jih imamo sedaj na zalogi.
Včeraj je že bilo bolje. V vrtcu ni bilo težav. Hlačke so ostale suhe. Doma pa se je nebodigatreba polulala na kavču med gledanjem Nodija. Luža, da je kaj. Zvečer, ko sta z Urbanom že spala, je Urška z vodnim sesalcem zadevo kar dobro sanirala. Hmm. Kaj zdaj? Ji dati doma plenico gor ali ne? Eh, bomo pač malo čistili za njo, saj ni problem.
Danes je punca zablestela. Kar nekajkrat je tudi doma lulala v školjko. Ko se je začela slačiti smo vedeli, da je čas za lulanje. Hlačke so ostale suhe tako dopoldan v vrtcu, kot popoldan doma. No, za ponoči še ima pleničko. Mogoče tudi ponoči ostane suha. Kot prejšnjo noč. Bomo videli. 
Vsekakor se že na tiho veselimo, da se kmalu poslovimo od plenic in prihranimo kak EUR.
Pa še en mali hec.. Sem popoldan previjal Urbana in pomotoma vzel Sarino plenico iz predala. Jo lepo podložim pod rit, namažem kožo, zapognem robove pleničke čez boke in jih na sprednji strani prilepim. Hmm.. Zavzamem se za znakec na plenički. To ni Urbanova firma. Še enkrat pogledam pleničko in tiste velike bedrače, ki štrlijo iz nje. Saj mu je prav! Povsod se lepo prilega, nikjer nič ne štrli. Traka, zalepljena spredaj, nista nič bolj skupaj, kot pri Sari. Ja, tak je naš Urban – bimbo Veliki!
P.S. Ura je 20:39 in že oba spita? Zakon!
July 31st, 2008
Še preden kaj napišem o žlobudranju, moram razglasiti, da je naša Sara postala prava mala ipika! Časna Titova, da včasih nimam pojma, iz kakšnega razloga se pokne na tla in začne dreti. Meni je včasih kateri od staršev rekel: “Jih boš eno dobil, boš vsaj imel razlog, zakaj se dereš!”. Zdaj razumem. Eno po riti, pa ni treba niti nje niti sebe več spraševati “ZAKAJ????”. Mah, ne.. Tepli se ne bomo. Se skušamo “nazaj držati”. Se bomo pa kljub temu lahko počasi začeli učiti veščin samoobrambe. Že nekajkrat sem jih dobil. Od Sare. Mimogrede. “TUP!” .. “Ej, Sara!?” .. “TUP, TUP”, po glavi. Halo?? Brez veze. Iz ljubega mira. In po vrhu vsega se ji to še zdi zabavno. Potem slučajno gre mimo Urbana, ki prav spokojno leži in mu pokaže, kako zelo rada ga ima: spleza cela na njega in se tesno stisne s svojimi lički (kostike) k njegovi glavici. Ubošček postane temno rdeč in seveda, začne jokati. “Sara! Ne tako! Urban je tvoj bratec, njega moraš čuvati. Bodi nežna z njim in ga raje malo pobožaj, mu daj kakšnega lupčka..”. Pa ga poboža, lupčkne in je ok. Ko pa naslednjič pride mimo, pa “BUM”, in ga tresne.. Tak, mimogrede. Ha?? No, kakorkoli.. Glede žlobudranja..
Govori kar veliko. Zelo rada poje na ves glas. Pa kriči. Joj, kako kriči, da ušesa bolijo! Včasih kar nekaj zažlobudra, kot da nekaj razlaga in si sproti zmišljuje .. ali pa poje na tak način. Besedi “prosim” ali “kaj” še ne obvlada prav dobro. “Prosim” reče, če jo opomniš. Sicer pa na vse, kar ji rečeš, vrne: “HAAA?”. Polni se tudi njen besedni zaklad. Za nepoznavalce pride prav slovar:
- Kačke = Natikači
- Pančike = Špangice
- Kamčike = Kamenčke
- Gačke = hlačke
- Teta Ava = je še vedno teta Darja
- Teta Poja = je U. sestrična Polona
- babi Esa = babi, moja mama Vesna (je v Mongoliji, sva pravkar malo čvekala preko GTalk-a)
- iki koj = veliko kolo (moje kolo z otroškim sedežem)
- mali koj = to čudo
- Ban = Urban
- U’ška = mama Urška
- ati Tine = samoumevno
.. še kaj bo mogoče dodala Urška.
V splošnem.. Vragec, mali!!
July 29th, 2008
Zdaj je pa naš Urban star že kakšen mesec in pol. Približno toliko časa naj bi trajalo, da se novorojenček vsaj malo navadi novega okolja. Eh, Urban je tak, kot da bi komaj čakal, da pride iz trebuha in se zdi, da se že od prvega dneva počuti domač.
Če ga morda jezi prebava, to prav po moško prestaja: jamra, pritiska, godrnja, .. Včasih je to njegovo godrnjanje tako glasno, da človeka prebudi, ko je najglobje v spancu. Joka skoraj izključno takrat, ko je lačen.
Zadnje dni je opaziti, da precej več časa preživi v budnem stanju. Tudi na sprehodu. Včeraj je približno eno uro preživel v vozičku buden, priden kot bubica. Oči so bile široko odprte in so snemale, snemale, .. Ugaja mu neprestano rahlo guncanje vozička. Smo ga razvadili? Kaj pa vem.. Res ni noben problem rahlo pozibavati voziček, če otroku to ugaja.
In sila močen je naš fant. Glavico dviguje že od kar se je rodil. Če ga na previjalni mizi položim na trebušček, da ga lahko pošteno natrem z oljem po hrbtu, bo ves ta čas glavo držal strogo pokonci in zrl v zid pred seboj. Nekajkrat se mu je uspelo prekucniti iz trebuščka nazaj na hrbet. Neverjeten je! Če se odloči, da ne bo iztegnil rokice ali noge, je ni sile, ki bi to naredila namesto njega samega in ga pri tem ne bi poškodoval. Je pač treba malo počakati, da fant popusti.
Urban se je v zadnjih dveh tednih že kar nekajkrat prav lepo nasmehnil. Ga gledaš, mu piskaš “buci, guci..”, on pa nariše nasmešek na obraz. Samo malo tistega dojenčkastega “agha .. uaa.. ” smeha še mora dodati, kot je to Sara prvič pokazala pri treh mesecih.
Raste, raste, .. se redi, .. debeli mali. Vsak teden mu nekaj postane premajhno. Plenička, ki je sicer dovolj velika, da mu poleg ritke pokrije še bol hrbta in trebuha, se na zapne tako, da so trakci le malo čez njegove boke. Pri Sari se trakca na trebuščku skoraj stikata, ko pleničko zapnemo. Kapice, ki jih je nosila Sara pri treh mesecih, so vse premajhne, bodiji še komaj prav, žabe moramo malo nategniti, da lahko spnemo naramnice. Hja, le tako naprej, fant moj! Ampak po pameti!
In naša lumpa Sara? Ma je navihana, da je kaj. Zdaj me je začela tožariti. Če jo malo požgečkam, potegnem za nogo in rahlo včipnem v ritko, me zatoži: “Mama! .. G’ej!”, in s prstom pokaže na mene.
Ipika? Obvlada, ni kaj. Zadnjič je razbila krožnik, ki je bil del kompleta, ki ga je dobila za rojstni dan. Ker ji nekaj ni bilo všeč, je z rokicama kot z brisalcema, pometla vse kar je bilo na njenem pladnju. Najprej si je prislužila eno rahlo iz leve, potem pa bila teleportirana na kavč. Nista minili dve minuti, ko je spet udobno sedela v svojem stolčku, dobre volje, pridna in ješča.
Moral bi jo posneti, kako poje pesmice. “Pa-pa-pa … Jajcka, meko, moko, .. Mesaj ti .. Ne, ti mesaj”. Ali npr: “Kje je palcek, tukaj sem, tukaj sem, .. gem domov.”
Njen nov hobi je pomivanje posode. Mama ji obleče predpasnik, potem pristavita stolček h koritu in ona čisto zares pomiva posodo. Naj se le nauči uživati v takšnih opravilih, ji bo lažje v življenju.
Lulanje. Pleničke še vedno imamo. Sem jo zadnjič dal brez pleničke v stolček in je kar med kosilom naredila veliiiiko lužo pod njim. Je pa napredek v tem, da že lula v školjko. Kahlica je ne mika preveč. Včasih se tudi sama spomni in reče “Lulala”, kar pomeni, da jo moramo dati na školjko. In lula. Joj, se potem vsi veselimo in ploskamo in se lupčkamo..
Neroda. Včasih lahko v minuti trikrat pade. Na ravnem. Ker je šlampasta. Ker se ji ne ljubi dovolj dvigniti noge in ker je bolj zanimivo tisto, kar je za njo in ne pred njo. Zadnjič je padla pod tribuno na “tenis placu”. Iz zgodnje stopnice je stopila na spodnjo, tam pa zopet ni dovolj dvignila noge, ko je hotela prestopiti, se malo zataknila ob desko, padla na rit in potem jo je ritka potegnila v špranjo med dvema stopnicama tako, da je mala padla s kakšnega metra višine pod tribuno na hrbet. Nekaj sekund pred tem sem ji rekel, naj stopi dolj iz tribune, ker lahko pad pod njo. Čeprav sem stal le korak od nje, nisem bil dovolj hiter, da bi jo uspel ujeti. Na srečo se ni poškodovala. Ufff … Še zdaj me malo stisne ..
July 22nd, 2008
Le čemu so namenjena? Punce to hitro pogruntajo!
July 21st, 2008
Babi Esa in Tomaž jutri odpotujeta. Takoj po službi. Najprej na dunajsko letališče, od tam pa preko Kitajske v Mongolijo. Tam se bo zanju pričela domnevno razburljiva tri tedenska avantura. In čeprav še nista tam, že čakam da se vrneta in začneta pripovedovati o svojih doživetjih. Eno takih bo gotovo opazovanje popolnega sončnega mrka. Mene sicer bolj zanima, kako je spati v gerih (yurtih) in seveda, kakšni so sami ljudje. Srečno!!
July 17th, 2008
Afte: Preizkus človekovega potrpljenja, sočutja, tolažbe .. preizkus vztrajnosti, volje, fizične moči in spretnosti .. preizkus čustev, izzivanje joka: od sreče ali žalosti .. in nasmeha, ki ga na usta privabi sreča, ko otrok naenkrat spije dva lončka kompotovega soka potem, ko ga že tretji dan na silo hraniš z brizgalko.
Eno veliko, hudo neprijetno, predvsem pa boleče in pekoče sranje! Da mu materno virusovo!!
Sara še govoriti ne more, revica. Včeraj je bila ves dan totalno nema. Kazala je s prstkom in z napol odprtimi usti govorila le “mmm .. mm!”. Včasih nismo takoj ugotovili kaj želi, pa je izbruhnila v jok in ipiko. Iz obupa, ker ne more povedati, kar bi rada povedala? In hudo je, ko jo moramo držati na distanci od Urbana. Saj ji pustimo, da ga boža, poljubi na trebušček .. le na obraz ga ne sme.. pa bi ga včasih tako rada. Res je naporno, obupno in žalostno hkrati.
July 16th, 2008
Včerajšni dan smo nameravali preživeti pri Hiši. Itak bi nas nevihta pregnala, a smo morali iti domov že prej. Sara je zaspala kar na koci, ki smo jo položili na travo, zbudila pa se je vroča. Urška je rekla, da ima morda vročino. Ojej, spet? Od česa pa zdaj? Bila je slabo razpoložena, govorila je “aua” in kazala na usta. Ko sem jo potipal, sem tudi sam lahko bil prepričan, da ima vročino. Odpeljali smo se domov. Termometer je pokazal 38,8°C. Iz ust pa se ji je cedila slina. Kar izlila se je.
Noč je bila grozna. Praktično nič spanja. Za Urško je bilo še težje, ker je vmes morala dojiti Urbana. Sare se ni dalo potolažiti. Videlo se je, da je zelooo utrujena, a zaspati ni mogla. “Aua”, je vsake toliko časa ponovila. Zjutraj sva šla k zdravnici. Potrdila je, da gre za afte, ki jih povzroča virus. Glede na to, ali bo v naslednjih dneh dobila izpuščajčke še kje po telesu, bi lahko trdila za kateri virus gre. Vsekakor pa vsak od niju povzroči, da se v ustih naredijo majhni izpuščajčki, ki pečejo in bolijo, poleg visoke temperature pa je značilno še precejšnje cedenje sline iz ust.
Sara že itak nima nekega strašnega apetita. Zdaj bi pa rada kaj pojedla, a takoj, ko da kakšen košček hrane v usta, začne jokati. Boli, peče. Tudi mazilo, ki smo ga dobili v lekarni težko namažemo, saj so ranice v ustih zelo občutljive in jo že rahel dotik prsta ali palčke boli. Ubožica! 
Upam, da nam bo uspelo vanjo spraviti vsaj dovolj tekočine, sicer nas čaka dehidracija in zagotovo tudi obisk bolnišnice.
P.S. Še ni tako dolgo nazaj, ko smo o tem brali tukaj in za Nejo držali pesti, da čimprej ozdravi.
July 14th, 2008
Včeraj je Urban bil star en mesec in pet dni. Čas, da smo prvič obiskali njegovo zdravnico in se “pokazali”.
Teža: 5850g
Velikost: 57cm
Če je Sara sedaj na tisti spodnji meji krivulje pričakovane rasti, potem je Urban krepko na zgornji meji. Saj je očitno: oblačimo mu bodije, ki so Sari bili prav šele pri dobrih treh mesecih. Pravi korenjak, ni kaj! Bodi še naprej tako super, fant moj!
July 11th, 2008
Z babičino hišo, predvsem. In njeno obnovo. Do te mere, da se lahko vanjo vselimo in v njej počutimo dovolj varne. Predvsem to je zame najbolj pomembno. Tako smo včeraj prišli do sklepa, da bo potrebno čisto na novo urediti električno instalacijo, saj takšna kot je sedaj (brez ozemljitvenega voda), predstavlja neposredno smrtno nevarnost za tistega, ki bi utegnil izmeriti globino lukenj v vtičnicah. Otroci pa vemo, kako radoveni so. Hjoj, kar groza me je samo pomisliti na kaj takšnega. Tudi nočem, da bi se ob morebitnem, že rahlem potresu, hiša sesedla. Glede na to, da so v stenah podporni tramovi in so ti ponekod zaradi neustrezne (beri brez!) zaščite pred vlaho povsem uničeni, obstaja tudi takšna nevarnost. Podstrešje je suho kot poper. Strop pod podstrešjem je le ometan ali pa so nanj položene gips plošče. Verjetno te niso ognjevarne. Iskrica na podstrešju in .. Razmišljam o kakšnem detektorju ..
Zamenjati bo potrebno okna, vhodna vrata, dvojna ali trojna notranja vrata, v edinih dveh dobah (cca. 32 m2 skupaj) vliti podložni beton, položiti izolacijo in narediti estrihe, sanirati podpornike (jih zamenjati ali “štuklati”), ometati stene, kjer bodo te poškodovane, jih potem pokitati in prebeliti .. Razmišljal sem o gips ploščah in notranji izolaciji (stiropor pod gips ploščo) s čimer bi zaprl prehod vlage na notranjo stran sten .. Če ne to, pa bo potrebno z gips ploščami obložiti strop v kuhnji in na hodniku.. ne vem kako je s kopalnico. In položiti laminate ali kaj drugega. Pod tem so še iverne ali OSB plošče, če se odločimo za “suhi” estrih. Nove vtičnice, stikala .. Eno steno bi predrli, da uredimo zračenje kuhinje iz dnevne sobe, ki bo ogrevana. Potrebovali bi sobno peč na drva .. V kopalnici bo verjetno potrebno na novo urediti vodno instalacijo (umivalnik nima tople vode). Najraje bi bojler prestavil na zunanjo stran stene (v kurilnico) in napeljal toplo vodo iz njega še v kuhinjo. Bojler je majhen. Bi potrebovali večjega? Potem bo potrebno spremeniti še napeljavo ogrevalnih cevi v kopalnici. Eh, te cevi so itak po celi hiši položene na “hojladro”. O kakšni notranji opremi še niti razmišljali nismo. Največji problem bo kuhinja. Ostalo bi lahko opremili s tem, kar imamo že zdaj. Pač ne bi imeli kavča.
Strošek? Tak od oka: mislim, da bi s 15k EUR uspeli urediti večino tega. To je toliko, kot če bi 5 let plačevali 250 EUR najemnine za stanovanje. In kaj potem? Morda kaj dozidamo, zamenjamo streho, uredimo fasado, … Ali pa vse skupaj podremo in jovo-na-novo. Kaj nam ostane potem od 15k EUR? Bore malo. Hja, nisem omenil tega, da moramo še odkupiti 1/6 celote, ker je Urškinih le 5/6. Ajde .. 20k EUR.
Hja, tako je to. Problemi so, problemi bojo, kurc jih gleda..
Ko je bila zadnja samokolnica gramoza odpeljana iz dnevne sobe
.. in odšetemanih nekaj ploščic .. so se pokazale “luknje” .. le čemu so služile?
Toliko ga je bilo nasutega v dnevni sobi .. z lopato in samokolnico v enem dopoldnevu (z Goranovo pomočjo) in enem popoldnevu (sam)
To me trenutno muči.. Podporni steber spodaj totalno strohnel
.. v tej sobi jih bo potrebno postopno menjati ali obnoviti.
Kopalnica je polna cevi .. vse je po sistemu “naredi sam”: če znaš al’ pa ne, z občutkom ali brez
Mali bojler, veliko cevi
July 11th, 2008
Še ni dolgo nazaj (pol leta), ko sem vzel kredit in kupil novi avto. Napaka! Sploh zato, ker nisem vedel, da nas bo le nekaj dni za tem Urškin oče spomnil, da smo še ne tako dolgo nazaj govorili o tem, kako bomo šli na svoje in bi morda že bil čas, da to vzamemo resno. Mi smo se pa že sprijaznili, da si bomo stanovanje vsaj še malo delili, čeprav je res bila tudi naša želja iti na svoje, a smo nekako avtu “dali prednost”. Bil sem tudi razkurjen zaradi problemov in z njimi povezanimi stroški, ki nam jih je povzročal prejšnji avto. Dodatnih nekaj let kredita za avto, malo višja mesečna anuiteta, spet nekaj višji stroški zavarovanja, a imeli bomo nov avto, morda ne ravno tako velik, kot bi si želeli, a še vedno dovolj, sploh pa bo samo naš. Nov, z garancijo, vreden zaupanja. Naš edini avto, družinski, takšen, ki ga moraš imeti rad in on tebe.
Prav takšen je bil moj prvi avto, VW Polo. Ljubezen na prvi pogled, ki pa ga nisem kupil jaz, ampak firma v kateri sem takrat delal. Prva napaka! Bil je namenjen le meni. Obrok za leasing odštet od bruto plače. Ugodno. Seveda, če se firma ne bi zapufala, obroki ostali neplačani, avto pa ni bil moj, ko je bilo treba iti drugam v službo. Avto sem moral odkupiti, če sem ga hotel obdržati. Bilo mi ga je škoda. Druga napaka! Plačati vse neplačane obroke, vzeti kredit plačati vse stroške povezane z odkupom itd., itd… Poleg obresti še to. Sem ga kar pošteno preplačal. Bil je letnik 2001, danes bi že natanko 1 leto imel odplačanega. Pa je bil premajhen. Zadnjih vrat ni bilo, prtljažnik le toliko velik, da če smo vanj dali Jenny, je morala prtljaga iti na zadnje sedeže. Ko smo pričakovali Saro, je bilo potrebno menjati tudi avto. Tretja napaka! Velikega, srebrnega karavana. Jenny je v njem imela svojo garsonjero. Polovico ograjenega prtljažnega prostora!! Spet sem izgubil precej pri prodaji in še več pri nakupu.
In kaj se dogaja sedaj? Težave z novim avtom? Neee… Z avtom ne, s stroški, našim finančnim stanjem in željami pa! Pa poglejmo, kakšne so naše želje, pa ne bom omenjal avta: pridobiti lastništvo nad celotno parcelo s hišo, hišo urediti in opremiti tako, da bo mogoče že pozno jeseni vseljiva in primerna za bivanje, iti vsaj na ene kratke počitnice ker priložnosti za preživljanje počitnic skupaj s svojimi otroci je le omejeno veliko in vsake štejejo, preživljati se iz meseca v mesec brez pufov in tako, da morda še kaj privarčujemo, pričeti varčevati tudi za Urbana, itd., itd… V glavnem, čeprav denar ni vse, je pa veliko. Samo z njim lahko uresničujemo naše želje, veliko volje žal ni dovolj. In najbolj jezen sem, ker je že šest let avto tisti, ki nas zaradi stroškov poveznih z njim omejuje. In to zelo! Zato…
BOM AVTO PRODAL! Spet požrl nekaj taužnt EUR, ki jih bom s tem zgubil. A bomo le tako prišli do denarja, s katerim si bomo (morda, ali vsaj z večjo verjetnostjo) uspeli urediti naš bivalni problem, četudi vsaj začasno. Morda si celo privoščimo kak teden počitnic nekje na morju. Če spet ne bomo imeli avta, ki bo crkoval in žrl EUR bolj kot gorivo (to je itak že samo po sebi dovolj visok mesečni strošek).
Kupiš?
July 7th, 2008
Previous Posts
