Archive for August, 2008
Že drugi dan je tako, kot da bi bila jesen. Oblačno, ne prav toplo, skoraj čudno mirno .. Nisem ravno vremensko občutljive sorte, a bi mi zdaj lep poletni sončen dan veliko bolj ugajal.
Naše zdravje se vrača. Urška kar veliko izkašljuje, jaz sem malo bolj začel izkašljevati šele danes. Končno. Še nikoli nisem imel tako dolgo tako neproduktivnega kašlja. In ta “mlinček” v prsih, ki še kar prede. V sredo imam ponovno kontrolo. Upam, da zdravnica ne bo več slišala “pokov” v pljučih. Sicer me čaka slikanje in bogsigavedi kaj še.
Ne glede na vse skupaj, pa smo sedaj dovolj pri močeh, da si lahko privoščimo kak krajši, lahkotnejši sprehod. Ne samo zaradi otrok, tudi nama z Urško malo svežega zraka le koristi. “Pa naredimo en krog!”, je danes predlagala Urška. “Bi ti lahko nesel Saro v nahrbtniku?”, me vpraša. “U, ne. Ne počutim sem še toliko zdravega, žal.”, odgovorim. “No, pa bom jaz Saro nesla v nahrbtniku, če bi ti lahko Urbana v kengurujčku. To bi lahko?”, predlaga. Ja, Urban je velik že več kot zadosti za nošenje v kengurujčku. In že kakšna dva tedna kar lepo drži glavico. Mislim, da ga lahko brez problema začnemo nositi v njem. “Ja, to bi šlo”, se strinjam.
In tako lepo spakiramo otroka vsakega v svoj paketek ter gremo narediti en krog. Po potki do železnice, nato ob železnici do vrtov, pri vrtih pa nazaj do blokov in domov. Urban je kmalu zaspal in niti nekaj mojih, žal neizogibnih, pokašljevanj ga pri tem ni zmotilo. Sara je do železnice vztrajala v nahrbtniku, naprej pa je želela iti sama. Zakaj pa ne? Naj se malo razhodi in teče, bo doma lepše zaspala. Tudi Jenny je uživala na travnatih prostranstvih, za kar je bila v zadnjem času kar prikrajšana. Z vozički se pač ne da voziti po travnikih in vrtovih.
Doma je Sara še komaj uspela pojesti nekaj žličk jogurta preden jo je premagala utrujenost. Urban je očitno imel pol urce spanja v kengurujčku dovolj in pravkar protestira iz svoje posteljice (beri: jamra). Saj ga navadno kmalu spet zajame spanec in potem s Saro spita približno enako dolgo. Ja, res. Kot da bi bila dogovorjena. 
Kadar spi Sara, spi Urban.
Upam, da kmalu spet naredimo en ali dva takšna kroga. Prav lepo je nositi Urbana na prsih, ga tu pa tam poljubiti na glavico, greti njegove dlani in duhati njegov posebni vonj. Čeprav sem ga tokrat v kengurujčku nosil prvič, že pogrešam ta občutek, ki veliko prehitro mine.
August 31st, 2008
Danes smo se prebudili kakor navadno. Pravzaprav ne. Po dobrem tednu “izolacije” in spanja v sosednji sobi, sem danes spet spal v spalnici. Kašelj se je skoraj povsem pomiril. Sara je pokukala iz svoje posteljice. Urban je bil prisesan na mamina prsa, v Sarinih velikih očkah in z dudo v ustih pa je bilo videti, da bi rada skočila k nam v posteljo. Nič ji ni bilo treba reči. Vstal sem in jo z njeno spalno vrečo vred prinesel na sredo postelje.
V postelji se je obrnila proti Urbanu, meni pa pokazala rit. Na rahlo jo pobožam po boku in na hrbet dam čisto rahlega l’ubčka, pa se niti obrne ne, ko mi roko vrže iz svojega boka. Ok, ok.. Saj navadno ji ni preveč za žuljenje z atijem, jasno. Potem se vsede in se skuša dati iz vreče. Openja zadrgo in se muči potegniti iz nje najprej eno, potem še drugo roko. Skušam ji pomagati tako, da ji naramnico potegnem čez ramo. Ni šans! Začenja z ipiko in me nekajkrat udari po roki. O, ne. Tega si pa ne bom dovolil! Zato tudi jaz rahlo počnem njo. Seveda je bila v trenutku hudo užaljena in začela jokati. Jaz sem se pa vstal iz postelje, ji povedal, da sem užaljen tudi jaz, da tepsti ni lepo, sploh pa ne, če ti nekdo želi le pomagati. Zapustil sem spalnico.
Kmalu slišim, da se odprejo vrata spalnice in princeska prikoraka v dnevno sobo. Na ustih ima sramežljiv nasmešek. Reče nič. Niti “Nodija g’edat!” ne. Jaz jo nekajkrat ošvrknem z užaljenim pogledom in tudi nič ne rečem. Potem spet odšiba v spalnico.
“Sara, idi in reči atiju oprosti. Ati je žalosten.”, ji pravi Urška. Potem obe prideta iz spalnice in takrat, seveda, je najprej treba naštimati Nodija. Jaz slišim Urbana, kako se sam s sabo pogovarja v spalnici in ne morem, da ga ne bi šel še malo požulit, preden grem z Jenny ven. “Sara, idi no k atiju in se mu opraviči”, slišim, kako ji še enkrat reče Urška.
Kmalu pride Sara v spalnico. Jaz ji kažem hrbet, ker ležim in sem obrnjen k Urbanu. “Osti.”, slišim za svojim hrbtom. “Osti.”, še enkrat nežno zazveni za mano, ko skapčam: nekdo se želi opravičiti. Obrnem se k Sari, jo pogledam v oči, ona pa z angelsko prijaznim izrazom na obrazu še enkrat reče: “Osti”. “Je že vredu, Sara. Ati je bil samo malo žalosten, veš. Te pa imam zelo rad.”, ji povem, objamem in dam lupčka.
August 29th, 2008
Zaslišal sem krik. Pa še enega. In potem vreščanje. Nekje se je vnel hud boj med dvema, na prvi pogled enakovrednima silama. Skušam najti prizorišče srditega spopada in ga kmalu tudi odkrijem. Prepozno. Poraženec je povsem izčrpan že obležal.
A upanje je še ostalo. Le dovolj poguma in pravi prijem sta bila potrebna, pa so ti mali ščipalci povsem popustili. Kmalu so vsi po vrsti končali varno shranjeni v svoji košari. Takrat je tudi njihova žrtev že povsem okrevala.
August 28th, 2008
Včerajšnji večer. Kopanje je bilo hitro in temeljito (pranje glave), predvsem zaradi totalnega upora: joka, ki je hkrati izsilil tudi bruhanje. Jok se je nadaljeval tudi med feniranjem in punca se je pomirila šele, ko je kompletna ceremonija bila zaključena. Povrnitev v prvotno, boljše razpoloženjsko stanje, se je zgodilo praktično takoj po tem, ko je že miljontič na ekran prikorakal Nodi.
Potem pa se Urški zazdi, da je Sara “čudno” vroča. Izmeri temperaturo in jo skoraj kap. Čak, čak.. Vzami obični termometer in zmeri še enkrat. Evo, rezultat:
Ponoči je Sara dobila sirup, zdaj, ob 9. uri je ok. Ko se bo vročina vrnila, pa šibamo nazaj v bolnišnico.
Nisem več prepričan, da se nam to zares dogaja. To so samo ene bedaste sanje.
August 26th, 2008
Je že precej bolje. Sedaj tudi Urško draži kašelj. Moj kašelj se je umiril, a še vedno se ne morem izkašljati. In “mlinček” v mojih prsih še vedno prede. Prav tako je kondicija na psu. Če Urbana nesem v košari v 3. nadstropje, se zmatram toliko, kot če bi zdrav pretekel kak kilometer. Sara je ok, Urban pa je itak neverjeten. Razen enega kupa pikov komarjev ga ne muči nič drugega in še vedno močno upam, da tako ostane. Skratka, do konca tega tedna ima, da smo ko novi in se lahko končno vrnem v službo.
August 25th, 2008
Danes sem obiskal svojo zdravnico. Povedal sem ji, da sem v nedeljo zvečer bil pri dežurni zdravnici v bolnišnici s povišano temperaturo in precej bolečim žrelom, da sem temperaturo imel še v ponedeljek in torek, da pa je moja glavna težava sedaj kašelj. Suh, neproduktiven, stalno me draži, a izkašljati se ne morem. Izčrpava me, zaradi njega sem ves hripav, boli me glava itd. Povem ji za našo situacijo doma, za antibiotik, ki ga jemljem in ji predložim ambulantni karton, ki sem ga dobil pri dežurni zdravnici.
“Ampak tu piše, da gre za pljučnico”, reče zdravnica, ko prebere ambulantni karton. Res, jaz tega, kar je tam pisalo nisem prebral, ker sem bil prepričan, da je napisano to, kar mi je povedala dežurna zdravnica, ta pa ni govorila o pljučnici. Rekla je le, da sliši nekaj pokov v pljučih in da ne bo čisto nič narobe, če mi predpiše antibiotik glede na stanje v družini. No, prav. Dvignem majico in zdravnica mi posluša pljuča. “Hmm.. Pluča so zelo slaba. Pljučnica ni hec, veste.”, me skoraj prestraši. “Kako se sicer počutite?”, vpraša. “Jaz se sicer počutim kar vredu, le kašelj me muči, ker res ne morem ničesar izkašljati, slišim in čutim pa, da mi nekje v prsih brni kot, da bi noter imel en mlinček”, odgovorim.
Od ambulante se odpravim proti lekarni. Dobil sem še nek drug antibiotik, ki ga moram jemati samo 3 dni, vsak dan eno tabletko in nek prašek, s katerim si pripravim napitek in pomaga k lažjemu izkašljevanju. Kontrola čez en teden, do takrat pa obvezno bolniška.
No, potem se pa še izkaže, da bi bilo bolje o moji diagnozi molčati. “Bakterijska pljučnica” je nalezljiva (verjamem, da kakršnokoli akutno vnetje dihal, še posebej, če ga spremlja kašelj) in kot tak naenkrat predstavljam nevarnost za bližnje. Ja, za tiste, na katere bi računal, da mi v takih trenutkih stojijo ob strani in pomagajo. Pa ne preko telefona. Dokler nisem govoril o diagnozi, imel 38.5°C vročine (Urška istočasno 39.5°C), ko je Sara ležala v bolnišnici z enako diagnozo, kot jo imam sedaj jaz, takrat nič od tega še ni predstavljalo nobene nevarnosti in bojazni da bi kdo zaradi “druženja” z nami kaj staknil. Res smo bili hvaležni za vsako minuto posebej, ki nam jo je kdo naklonil. Zdaj, ko smo doma, ko se v splošnem bolje počutimo, pa prosimo le, da kdo pelje katerega od otrok na sprehod. Naj se vsaj Sara in Urban nadihata svežega zraka, midva pa medtem stanovanje pošteno prezračiva. Seveda se sam zavedam nevarnosti prenosa okužbe na durgega, še najbolj se bojim, da kaj ne stakne Urban. Zato tudi ne spimo skupaj, se ne cartamo, celo dotikamo se le toliko, kot je nujno potrebno. Eh, kaj češ.. Ta čas smo tudi čustveno malo bolj občutljivi, razdražljivi. Saj bo bolje.
“A real friend is one who walks in when the rest of the world walks out.”
~ Walter Winchell
August 21st, 2008
Sara itak. Zdaj čakava na odvzem krvi in če bodo izvidi vredu, bi danes lahko šla domov. Močno upam. Urško je včeraj obiskal dežurni zdravnik. Angina. Dobila je antibiotik. Ponoči je še vedno imela vročino. Mene je zakuhalo včeraj zvečer. Počakal sem, da je Sara dobila svojo večerno terapijo antibiotika, potem pa šel v dežurno ambulanto. 37.9°C vročine. Zdravnica je rekla, da glede na to, kakšno je naše stanje, ne bo nič narobe, če tudi meni predpiše antibiotik. Tako smo sedaj vsi razen Urbana in Jenny na antibiotikih. Naj le Urban ostane zdrav. Če mu bo uspelo, bo naš junak.
August 18th, 2008
Ko gre nekaj narobe, očitno ni dovolj, da gre samo malo narobe. Potem že mora biti orng. Saj sem že pisal kako je bilo z mano? Poškodovana noga, ki me še vedno pošteno boli, pa zaradi tega ne morem k zdravniku, heksnšus, ki sem ga očitno fasal na enem od sprehodov z Urbanom, ko je kar pošteno pihalo in slučajno izpahnjeno rame med pokrivanjem Sare ponoči. Saj ne vem, ali je omembe vredno, da sem tudi rahlo nahoden. Pravkar ližem neko anti-ne-vem-kaj-vse pastilo. Pa gre. Ob tem, da je Sara vidno bolje, da je danes prav pošteno mazala domače palačinke in je skoraj navihano razigrana, res ni težko najti motivacije in pozabiti na te (ne)malenkostne težave.
Tukaj, bi človek rekel, je lahko meja zmerno znosnega, kar se težav tiče. Res sreča, da je Urban tako super. Ne, nočem s tem klicati hudiča. Ne, ne in ne. Naj le ostane še doooolgo tako. Kar pa preseže to mejo, pa je že malce too much.
Urška je že pred dvema dnevoma tožila, da jo boli grlo. Me je že malo stisnilo: “Ej, ne zdaj zbolet”, sem si mislil, kot da bi jaz o tem lahko odločal. Tudi včeraj se ni prav dobro počutila. Njen delavnik je zares naporen zdaj, ko je Sara v bolnišnici in skupaj z Urbanom dvakrat dnevno prihajata na obisk. Utrujenost ti v tem primeru ne uide. Predlagal sem ji, da danes ostane dopoldan doma in pride šele popoldan. Naj si malo odpočije. Nama s Saro je ok. Res je prišla šele popoldan. Vidno “out”. Ta dan je že vzela dva lekadola, saj je imela temperaturo nad 38. Če bi to vedel prej, ji gotovo ne bi pustil priti. Verjetno si je to mislila in zato tega niti ni omenila prej, kot šele takrat, ko sta z Urbanom že bila pri nama s Saro. Klicala je Darja in rekla, da bo tudi ona čez kakšno uro pri Sari. Ko je prišla Darja, se je Urška morala posloviti. Že prej bi šla, če midva z Urbanom ne bi bila zunaj. Pred kakšno uro in pol mi pošlje sporočilo: 39,4°C vročine.
Hja, tega se mi niti prekleti več ne da. Praktično ostaneš brez besed. Vdari malo po enem, pa po drugem, pa po tretjem in ziher tam, kjer so eni od drugega odvisni. Naj se gre srat!
P.S. Še to. Zakaj nam kdo ne pomaga? Saj pravim.. če že gre narobe, naj gre pošteno narobe.. Moja mama in Tomaž sta na oddihu po oddihu. Tudi ati in Nevenka sta na dopustu. Valerija in Goran sta na dopustu. Suzane, sosede, ni. Ne vem.. Menda je na dopustu. Urškina mama ima Jenny in smo ji hvaležni, da je prevzela eno kar veliko skrb namesto nas. Darja? Darja je na srečo na voljo. O, lej ga! Pa le imamo srečo! Urška jo je prosila, da danes prespi pri njej in tudi bo. Lepo.
In kaj je zanimivo? Da se pri nas bolezni pojavijo takrat, ko ti je na voljo le dežurni zdravnik. Ta te pošlje domov brez laboratorijskih preiskav. Češ, da najverjetneje gre za virozo, sicer čez dan ali dva obišči svojega osebnega zdravnika (ki je po vsej verjetnosti na dopustu).
se nadaljuje (upam, da v bolj optimističnem duhu)..
August 16th, 2008
Ura je 21:42. Še kakšne tričetrt ure in prišla bo sestra z brizgalko, da Sari vbrizga antibiotik. Ne vem, koliko je to neprijetno zanjo, a vsakič se vsa prestrašena prebudi in joče. Potem se pocartljava in zaspiva nazaj. Vmes še nekajkrat pride sestra izmeriti temperaturo in saturacijo kisika v krvi (tista ščipalka z rdečo lučko, ki ti jo nataknejo na prst). Navadno se ob tem ne prebudi.
Z Urško se v bolnišnici izmenjujeva. Urška pride že zjutraj med 9. in 10. uro. Jaz prevzamem Urbana in grem z njim na sprehod, Urška medtem preživlja čas s Saro. Okoli 12. ure Sara zaspi in Urška z Urbanom odbrzi domov. Doma se tudi onadva skušata malo odpočiti, kaj nujnega postoriti, itd. Spet med 16. in 17. uro se vrneta. Jaz prevzamem Urbana, grem kaj pojest in se vrnem okoli 19. ure, ko Urška Saro že pripravi na spanje. Počasi se poslovimo. Naju čaka še inhaliranje, kar enako, kakor vse ostalo, Sari ni niti malo všeč in polovico časa vmes prejoče, drugo polovico pa prespi. Prevsem na račun mojega kakršnegakolipačže, a zagotovo zanjo pomirjujočega, petja. Spečo jo položim v posteljco in krog se ponovno začne.
Domov bi naj odšli v ponedeljek, če bodo izvidi vredu. Predvsem ta CRP, ki je neke vrste vnetni pokazatelj, bi moral biti nekje med 0 in 5, a menda tja do 15 tudi ne komplicirajo preveč. No, mi smo v bolnišnico prišli s CRP vrednostjo 122.
Tukaj sem se že skoraj udomačil in ravno danes Urški rekel, da je menda njej precej težje kakor meni. Skoraj 4 ure na dan preživim z Urbanom v vozičku, se sprehajam po mestu, spijem kavo in/ali poližem sladoled medtem, ko je ona predana Sari. Ko se jaz vrnem, svojo predanost preusmeri na Urbana. In meni čas z Urbanom res prija. Ko se usedem, ga vzamem iz vozička in se stiskava, pogovarjava, telovadiva, grgljava, pokva face itd. Skratka, imava se fajn. Urškina prednost je zato le ena. Da spi v svoji postelji. Jaz sicer spim na raztegljivem naslonjaču, a je dovolj udobno, da se uspem naspati. Pravzaprav sem ugotovil, da sem te dni bolj fit, kakor tiste dni, teden pred odhodom v bolnišnico. Zdaj pa zveni že skoraj tako, kot da bi tu hotel ostati? Ne, nikako ne. Četudi se tudi tukaj da igrati:
Uff.. Pravkar je začela padati toča. Upam, da ne prevelika. In da je ni bilo v Rušah, oziroma, da je Urška dala avto v garažo, za kar ocenjujem, da je verjetnost sila majhna. Eh, pa kaj toča in morebitna škoda na avtu proti zdravju naše miške. Nič. Tega si ta trenutek najbolj želimo. In napraviti moramo plan, kako zvišati njeno imunost, tudi z boljšim apetitom.
August 15th, 2008
Tako je bilo pred kakšno uro vroče v Sarinem ušesku. 
August 10th, 2008
Previous Posts
