V bolnišnici

August 15th, 2008

Ura je 21:42. Še kakšne tričetrt ure in prišla bo sestra z brizgalko, da Sari vbrizga antibiotik. Ne vem, koliko je to neprijetno zanjo, a vsakič se vsa prestrašena prebudi in joče. Potem se pocartljava in zaspiva nazaj. Vmes še nekajkrat pride sestra izmeriti temperaturo in saturacijo kisika v krvi (tista ščipalka z rdečo lučko, ki ti jo nataknejo na prst). Navadno se ob tem ne prebudi.

Z Urško se v bolnišnici izmenjujeva. Urška pride že zjutraj med 9. in 10. uro. Jaz prevzamem Urbana in grem z njim na sprehod, Urška medtem preživlja čas s Saro. Okoli 12. ure Sara zaspi in Urška z Urbanom odbrzi domov. Doma se tudi onadva skušata malo odpočiti, kaj nujnega postoriti, itd. Spet med 16. in 17. uro se vrneta. Jaz prevzamem Urbana, grem kaj pojest in se vrnem okoli 19. ure, ko Urška Saro že pripravi na spanje. Počasi se poslovimo. Naju čaka še inhaliranje, kar enako, kakor vse ostalo, Sari ni niti malo všeč in polovico časa vmes prejoče, drugo polovico pa prespi. Prevsem na račun mojega kakršnegakolipačže, a zagotovo zanjo pomirjujočega, petja. Spečo jo položim v posteljco in krog se ponovno začne.

Domov bi naj odšli v ponedeljek, če bodo izvidi vredu. Predvsem ta CRP, ki je neke vrste vnetni pokazatelj, bi moral biti nekje med 0 in 5, a menda tja do 15 tudi ne komplicirajo preveč. No, mi smo v bolnišnico prišli s CRP vrednostjo 122.

Tukaj sem se že skoraj udomačil in ravno danes Urški rekel, da je menda njej precej težje kakor meni. Skoraj 4 ure na dan preživim z Urbanom v vozičku, se sprehajam po mestu, spijem kavo in/ali poližem sladoled medtem, ko je ona predana Sari. Ko se jaz vrnem, svojo predanost preusmeri na Urbana. In meni čas z Urbanom res prija. Ko se usedem, ga vzamem iz vozička in se stiskava, pogovarjava, telovadiva, grgljava, pokva face itd. Skratka, imava se fajn. Urškina prednost je zato le ena. Da spi v svoji postelji. Jaz sicer spim na raztegljivem naslonjaču, a je dovolj udobno, da se uspem naspati. Pravzaprav sem ugotovil, da sem te dni bolj fit, kakor tiste dni, teden pred odhodom v bolnišnico. Zdaj pa zveni že skoraj tako, kot da bi tu hotel ostati? Ne, nikako ne. Četudi se tudi tukaj da igrati:

Uff.. Pravkar je začela padati toča. Upam, da ne prevelika. In da je ni bilo v Rušah, oziroma, da je Urška dala avto v garažo, za kar ocenjujem, da je verjetnost sila majhna. Eh, pa kaj toča in morebitna škoda na avtu proti zdravju naše miške. Nič. Tega si ta trenutek najbolj želimo. In napraviti moramo plan, kako zvišati njeno imunost, tudi z boljšim apetitom.

Entry Filed under: Družinske