Imeti psa
September 15th, 2008
Seveda mora biti odločitev o tem, da bomo imeli psa, odgovorna in premišljena. K temu velja upoštevati splošno dejstvo, da že sama resnejša misel na to, da k hiši pride kosmata kepica, navda človeka z navdušenjem. Takrat morda res ne pomisliš na vse minuse, ki pridejo s psom v hišo, pa še tiste ki jih najdeš, skušaš s kakšnim izgovorom spremeniti v plus.
Naša (v veliki meri moja) odločitev o tem, da sprejmemo psa, je bila sprejeta predvsem zelo hitro. Pravzaprav v enem dnevu. Od ideje, da bi morda res imeli psa, do tega, da je Jenny zvečer že bila rezervirana. Ne glede na to, pa sva z Urško v tem kratkem času kar se da pošteno prediskutirala, kaj lahko pes prinese v hišo. Ta naj ne bi bila velika neznanka, navsezadnje so pri Urški doma nekoč že imeli dve psički.
In tako smo le dočakali dan, ko so nam pripeljali Jenny. Črno-belo kepico, ki se za naju z Urško in Darjo sploh ni zavzela, saj je bila preveč radovedna in je morala najprej ovohati pol parkirišča na katerem smo se dobili. Bil je to eden najlepših trenutkov v mojem življenju.
Malo kičasto zapisano? Morda, ampak je res. Jenny je bila ljubezen na prvi pogled, pričakovanje njenega prihoda pa polno nestrpnosti, neučakanosti, želje, da jo končno dobimo. A na nekaj smo takrat le premalo mislili (kot že kdaj). Stanovanje, otroci, stalno prilagajanje, ki je nemalokrat bilo povezano tudi z zelo visokimi stroški (avto, boks, iskanje lokacij za dopust, omejitev na dopustovanje, kamor lahko gremo le z avtom, ker sicer Jenny ne bi mogla zraven, …). A bolj kot to, je postalo problematično življenje s psom in zdaj že dvema otrokoma. Ne zato, ker se ti ne bi mogli ujeti, pač pa zato, ker je težko biti na sprehodu z enim otrokom, ki se včasih odloči, da več ne bi hodil ali se peljal na priklopnem kolesu, enim otrokom v vozičku in psom, ki ga je ob tem itak skoraj nemogoče imeti na povdocu, če pa je spuščena pa jo Urška tudi včasih kar težko prikliče, npr. če pride mimo kakšen nepoznan ali nepredvidljiv pes, vlak, tovornjak, ..
Pa tudi tega smo se že nekako navadili. Je pa tu še tretja stvar, zaradi katere sem zadnjo noč praktično prebedel. Jennyina občutljivost na hrano. Ne bom omenjal tega, da je tudi izredno plašna in jo že vsak malo nenavaden šum (npr. odpiranje plastenke z mehurčki) čisto prestraši, da ne omenjam časa pred novim letom, ko se cel mesec zunaj odvija vojna in je z Jenny skoraj nemogoče biti na sprehodu (jo počimo v avto in odpeljemo ven iz mesta, da lahko koliko toliko v miru opravi potrebo). Aha, občutiljivost na hrano .. in potreba. Včeraj je ob zajtrku dobila nekaj koščkov hrenovke, ki je Sara ni pojedla. Mogoče ji je Urška dala čez dan še kakšen priboljšek ala’ Pedigree. Jaz sem bil na Celjskem sejmu, Urška pa je z otrokoma, očetom in Ksenjo bila zunaj na kosilu. Jenny je ta čas bila sama doma. Ko so se vsi skupaj vrnili domov, je na hodniku bilo .. malo grdo bo zvenelo, ampak tako je bilo .. vse posrano. Da o smradu sploh ne pišem. In to niti približno ni bilo prvič! Driska. Potem smo jo do večera vozili na uro, uro in pol ven. Vsakič je zunaj kakšnih 10x počepnila in pritiskala. In vsakič jo je potem bilo doma potrebno stuširati, obrisati, .. To se je nadaljevalo tudi ponoči. Jaz sem bil dežuren. Prvič me je prebudil smrad iz hodnika. Ja, smrad! Zopet ena posrana luža. Takoj sva šla ven. Da ne omenjam, kako je celo noč deževalo! In čez uro in pol spet, vse do jutra. Zvečer je dobila dve Linex kapsuli, ponoči in zjutraj sem ji dal nekaj tabletk oglja. Iz nje gre samo še nekakšna sluz, ki pa zato prav nič manj ne smrdi. In takšnega psa imeti v stanovanju! Groza, da je joj.
Ja, vem da ni sama kriva za svoje težave in gotovo tudi sama trpi. V očeh se ji vidi, da ji ni vseeno, ker mora onečediti stanovanje. In vsakič skuša opozoriti na to, da je treba ven (praska po vratih, pride k tebi in te poliže, ..). Žal je velikokrat prevelika sila in če že ne stanovanja, pa moramo brisati stopnišče.
Ne vem, kaj naj storimo. Morda se komu zdi to neodgovorno in neprimerno .. ampak zares ni prvič, da razmišljam o tem, da bi Jenny oddali. Nekomu, ki bi zanjo imel več časa, kjer bi imela več svobode, kjer bi lahko bivala zunaj ali znotraj. Nekomu, ki bi mu večkrat pomenila sprostitev in veselje, kot skrbi in obveznosti, pa tudi krivdo za to, ker ji žal ne moremo posvečati več enako pozornosti, kot smo ji na začetku. 
12 Comments Add your own
1. adriana | September 15th, 2008 at 15:35
Ne morem verjeti, da razmišljate o tem. Premislite še enkrat! Predvsem pa ravnajte odgovorno. V kar ne dvomim, da boste, pa vendar.
2. tine | September 15th, 2008 at 21:32
@adriana: Včasih je tako, da se pač ne da vsega predvideti v naprej in biti na vse pripravljen. Jaz sem že nekajrat rekel, da kljub vsej ljubezni, ki je premorem do Jenny (in te verjemi, je veliko), ne bom delal kompromisa med družino in psom. Če bo zaradi psa stalno prisotna slaba volja, živčnost, nervoza, skrbi, razhajanja v naših odnosih, ker ima tudi do tega vsak malo drugačno stališče, bi Jenny gotovo bilo lepše živeti z nekom, ki bi ji namenil več časa in pozornosti. Toliko, kot si je zares zasluži in kot bi je tudi mi njej radi privoščili, pa (pre)velikokrat to ne gre.
V realnosti je le drugače. To so trenutki, včasih malo daljši, ko pride do kakšnih težav, smo vsi nervozni in jezni, ko Urška že itak težko obvlada oba otroka hkrati, potem ga pa še Jenny biksa malo po svoje. Takrat si misliš, koliko lažje (in to je res), bi bilo vse, če ne bi imeli psa. In to psa v bloku! Praktično nikoli ne gremo kam sami brez vsakršne skrbi, da se slučajno ne bi predolgo zadržali, ker mora Jenny “pravočasno” na potrebo. Kasneje, ko mine nekaj časa in se situacija malo normalizira, pa kaj hitro pozabiš in jeza mine. Greš in požuliš psa, ga potrepljaš po plečih, popraskaš po trebuhu in za ušesi ter zašepetaš kaj prijaznega. Vsakič si deležen odpuščanja in prav hudo ti je, da si prej tako “grdo” mislil.
Ja, tako je to.
3. N&N | September 16th, 2008 at 14:46
Ojej
Ne vem… razmislite in se odločite tako, kot vi mislite, da je prav.
In vseeno hvala za ta zapis… tudi jaz si močno želim psa… ampak mi moj vedno pravi, da že itak imamo premalo časa zase, kaj šele za psa. Tako imamo samo ribe… pa še te kdaj stradajo
4. tine | September 17th, 2008 at 7:20
@N&N: Seveda se še o ničemer ne odločamo. Odločili smo se takrat, ko smo sprejeli Jenny v naš dom in upam, da pri tem tudi ostane. Imamo jo radi in za naju z Urško je na nek način bila prvi otrok v hiši. Gotovo bo veliko lažje, ko se enkrat preselimo in takrat upam, dobi svojo lastno rezidenco (boks).
5. Vesna | September 17th, 2008 at 7:46
Mislim, da nihče ne dvomi o tem, da imate radi Janny. Saj je del vaše družine. Vendar pa menim, da je prav, da misliš tudi na Urško, ki je vsekakor zelo obremenjena. Imeti dva majhna otroka in zraven še psa ni ravno lahko. Verjamem, da bodo stvari lažje, ko boste v hiši. Samo za premislek – ena ideja: mogoče bi si dobili kakšno študentko, ki bi Urški pomagala na sprehodih ali pa bi peljala Jenny na sprehod? Malo lažje bi bilo. Vsaj dokler se ne preselite v hišo. Premislite. Lepo se imejte in upam, da se kmalu vidimo.
6. tine | September 17th, 2008 at 8:24
@Vesna: Sploh ni slaba ideja! Če pomislim, da je tudi za mene potrebno kdaj poskrbeti..
7. adriana | September 18th, 2008 at 13:25
Kaj pa ko boste v hiški? Bo to kaj spremenilo? Tine ne me narobe razumet, a če spremljaš zapise na temle blogu http://www.zavetisce-horjul.net/dnevnik/index.php s časom postaneš ‘alergičen’ na te zadeve.
Kakorkoli že, družina je vedno na prvem mestu in verjamem, da boste za Jenny dobro poskrbeli.
lp, a.
8. tine | September 18th, 2008 at 23:02
@adriana: Nikakor te ne razumem narobe. Jenny smo sprejeli zavestno in po najboljših močeh se bomo trudili, da bomo še naprej srečno bivali v sožitju. Ja, če se preselimo v Hiško, bi znalo biti drugače. Bolje? Ne vem. Jenny se bo morala navaditi na bivanje zunaj. Urediti bi ji bilo potrebno boks in zgraditi hiško. Takšno, izolirano, da ji bo tudi v hladnejših dneh dovolj toplo. Še vedno pa jo bomo vzeli v Hišo in bo lahko prespala na hodniku, če bi zunaj postalo zares zelo mrzlo. Da vse skupaj zanjo ne bi bil prevelik šok, pa ni bojazni. Privajali jo bomo postopoma in v bistvu smo jo že začeli po malem.
9. :zaspanka: | September 20th, 2008 at 0:55
Oh, hvala za tale post! Pri nas že nekaj mesecev kolebamo pri odločitvi, ali bi imeli psa.
Za Saro bi bil čudovit kak majhen kuža, jaz pa vedno pomislim le na to, koliko dodatnega dela to prinese in še eno odgovornost… Zdaj bom pomislila še dvakrat, preden potrdim ‘naročilo’, ker si včasih res ne predstavljam, kako vzgojiti psa in ga uskladiti z otrokom. In zdaj vidim, da zna biti res težko.
Želim pa vam in Jenny, da se uredi v dobro vseh!
Pozdrav
10. tine | September 20th, 2008 at 21:59
Vesel sem, če bo zaradi tega, kar sem zapisal, kdo še enkrat tehtneje premislil, preden se odloči za življenje s psom. Pri drugih živalih je pa tudi podobno. Nikako pa ne želim napeljevati na to, da imeti psa ni vredu. Pes je lahko odličen družabnik, tolažba, prijatelj, razlog za razgibavanje in še kaj. Je pa po mojem menjenju nujno psa že od malega vzgajati v socializiranega in vsaj osnovno ubogljivega. Brez tega ne gre. Sicer bomo na sprehodih z njim stalno nervozni, da nam kam ne pobegne, bognedaj komu kaj naredi ali pa nas le vleče ko mulo po potki, da zgleda prav hecno.
Pes mora biti navajen na dotike, četudi ti kdaj niso najbolj nežni (otorci, česanje, ..). No, o tem bi lahko še pisal.. 
11. Urska | September 27th, 2008 at 18:31
Take odlocitve vedno dobijo kontroverzne reakcije… Kar se mene tice, brezveze, da trpite vi vsi skupaj s psom, ce ne gre. Upam pa, da vam bo uspelo in je ne bo treba oddat.
Pa ce je obcutljiva na hrano, zakaj za vraga ji dajete hrenovke (ki niso neka najbolj kvalitetna zadeva) in Pedigree priboljske (pedigree je itak najslabsa mozna hrana za pse)? Pac naj dobiva samo svoje brikete, tudi za priboljsek, in se izognete tem situacijam??? Mojadva tudi bruhata po kosteh in jih pac ne dobivata, pa jima ni nic hudega zaradi tega.
12. tine | September 27th, 2008 at 21:24
@Urska: O stvareh, kot je oddaja Jenny nekomu drugemu, razmišljaš takrat, ko so težave največje. Na srečo po dežju zmeraj posije sonce in upam le, da bo tega samo še več.
Jenny ne “dobiva hrenovk”. Ampak če ostane kakšen košček na mizi, ga pač namesto v koš damo njej. Doslej zaradi njih še ni imela težav. Pedigree priboljški pa so izredno redko na njenem jedilniku. Tudi sicer priboljške dobi zelo redko. Težave se navadno pojavijo, kadar smo kje, kjer se Jenny lahko brez kontrole sprehaja naokoli, npr. okoli Hiške ali pri Urškini mami. In takrat morda najde kakšno kost, kakšen kos pokvarjene salame ali kaj podobnega in to potem požre. Torej, ni odvisno samo od tega, kaj psu daješ, temveč tudi od tega, kaj pes sam najde.
Leave a Comment
Some HTML allowed:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>
Trackback this post | Subscribe to the comments via RSS Feed