Minilo je leto dni od kar sem se udeležil teka na Ljubljanskem maratonu. Zame, začetnika, je bil velik uspeh in zadovoljstvo, v neverjetnem vzdušju in družbi tisočih tekačev, preteči 10.5 km progo, začrtano za rekreacijski tek.
Letos se teka, žal, nisem udeležil. Niti se na to nisem pripravljal, kakor lansko leto. Tekel nisem že kar nekaj mesecev. Bistvena razloga sta dva. Prvi je preprost: premalo vztrajnosti, volje ali lenoba z drugimi besedami. Drugi razlog pa je, da smo začeli z deli na Hiši in tam puščam precej svojega časa in energije. Na koncu koncev tudi to ni slaba fizična aktivnost.
Včeraj zvečer pa me prešine misel: grem tečt. Urška se strinja in v priprave za spanje poleg Urbana prevzame še Saro. Jaz naredim nekaj razteznih vaj, zelo na hitro. In se odpravim v že znano smer. Trasa je takšna, da jo lahko sproti prilagajam glede na utrujenost.
Že to, da sem brez težav pretekel kakšne tri kilometre, sicer v zelo umirjenem tempu, me je razveselilo in mi dalo dodatno motivacijo, da sem traso prvič podaljšal. Po kakšnem četrtem kilometru, ko bi se spet lahko obrnil proti domu, sem že imel v mislih, kako bi mi mogoče celo uspel preteči najdaljšo progo in sem se zato spet odločil, da nadaljujem. Potem je pred mano bil še tretji odcep, kjer bi nabral nekje med 5 in 6 kilometri. Ker sem se še vedno počutil čisto ok., sem nadaljeval. Naprej, da pretečem celotno pot. Del poti, ki me je vodil skozi skoraj popolno temo (robovi ceste so se še komaj videli), mi je vlil nove energije. Imel sem občutek, kot da sploh ne tečem, ali pa tečem na mestu. Neverjeten občutek.
Zadnji kilometer sem že čutil bolečino v nogah, ki mi je dala vedeti, da sem si zadal krepak zalogaj. Bil sem vesel, ko sem prišel na cilj in je moja ura pokazala čas 53 minut in 24 sekund. Ne glede na pretečeno razdaljo, sem bil zadovoljen in kar malo presenečen, da sem lahko tekel toliko časa, nepripravljen, po tako dolgi tekaški pavzi. Nisem pretekel 10,5 kilometrov in ne v takšnem vzdušju, kot bi ga doživljal na Ljubljanskem maratonu, a vseeno je to zame osebno bil podoben uspeh kakor pred enim letom v Ljubljani.
Končno smo se dali malo na off. Odpravili smo se v ljubljanski živalski vrt. Za Saro je bil to drugi obisk, a je tokrat živali dojemala veliko bolj doživeto, kakor pred dobrim letom dni. Kljub oblačnemu vremenu in ne prav visokim temperaturam, je bilo sprehajanje med živalmi lepa sobotna sprostitev. V družbo smo povabili prijazno in simpatično družino iz Ljubljane in tako zgradili še en most iz virtualnega v resnični svet. Verjamem, da je bilo obojim v veselje. Sara in Manca sta kmalu postali prijateljici, kot da se poznata že ves čas.
Tina in Urban sta bila vsak v svojem toplem zavetju: Tina v vozičku, Urban pa v pri meni v kengurujčku. Urban ni skrival navdušenja nad .. saj ne vem.. ali nad živalmi ali nad tem, da se je lahko prosto razgledoval naokoli.
Spoznali smo veliko zanimivih živali, skoraj pa ostali pri bogljenem piščetu, ki se je le nekaj trenutkov pred našim obiskom izvalil, prvi med vsemi jajčki. Sari se je zdelo, da je preveč osamljen in da išče mamico, pa ga ni želela zapustiti. Videli smo, kako se hranijo velike mačke in kako spretni so lahko morski levi, če so za uspešno izvedbo trika nagrajeni z ribo.
Še se bomo kdaj vrnili in upam, da kmalu obiskali še kak drug živalski vrt izmed tistih, ki so nam blizu (Zagreb, Herberstein).
Obstaja kup igrač, za katere jaz še vedno pravim, da so namenjene staršem in ne otrokom, ker proizvajalec pač igra bolj na starševsko – potrošniško noto, kot na to, ali bo igrača otroku dejansko zanimiva oz. bo igranje z njo vplivalo na otrokov razvoj inteligence, psihe, motoričnih sposobnosti in vsega, zaradi česar bi danes že vsi otroci morali biti geniji. V resnici pa je veliko igrač, ki so otrokom celo nevarne ali pa izzovejo strah. Kot npr. kahlica, ki “poje”, če se otrok vanjo polula. Sem slišal za primer, ko se je otrok ob tem tako prestrašil, da potem še pol leta ni hotel sedeti na kahlici. Seveda so starši bili prepričani, da so otroku kupili najboljše, kar je. Pa ja..
Tudi mi imamo kar nekaj igrač, ki so bile zanimive le kratek čas ali pa nikoli. Ko je otrok star nekaj mesecev, kot je sedaj Urban, so zanj primerne … kakšne igrače? Kaj pa vem.. Navadno kupimo kaj takšnega, kar oddaja zvok, se sveti, mogoče malo miga ali se trese, se odziva na otorkovo aktivnost (udarjanje, oglašanje) ali kako drugače ob nekem pogoju pritegne otrokovo pozornost. Pri Sari je kazalo, da so to povsem nezanimive igrače, ne glede na to, koliko se bodo svetile ali igrale, če bi slučajno njena roka med “igro” priletela na pravo mesto. To se v bistvu nikoli ni zgodilo, ali pa je bila sila premajhna, da bi aktivirala neko stikalo. Ko pa je svoje gibe že dovolj natančno kontrolirala in bila dovolj močna, da vendar pritisne živalco za tačko ali izvleče vzvod skakajoči žogi, pa so zanjo že bile zanimivejše druge reči.
Pri Urbanu je drugače. Če pred njega postavimo “Pametnega kužka”, se bo ta ves čas oglašal, pel, pripovedoval, .. Tudi če kužka zamenjamo z “navihano žogo”, bo z njo vzgnal pravi rom-pom-pom. Tako je Sarina, praktično nova, zapuščina igrač le pridobila na svojem pomenu in sedaj izkazuje neko sprejemljivejšo funkcionalnost. Namesto da na igračah piše recimo od 6-36 mesecev, bi naj pisalo “za močne” ali “manj močne” otroke, bolj ali majn živahne, večje – manjše, aktivnejše – mirnejše narave, ..
A! By-the-way. Urbanov prvi zobek je po le nekaj dneh samote dobil družbo – drugi zobek. Ah, sta vesela eden drugega. Se ful stiskata!
Hiša je včeraj dobila nova vrata in okna, mi pa prvi, zares samo naš lasten ključ od lastnega stanovanja. To je sicer še vedno v fazi temeljite prenove in trenutno v stanju, ko je potrebno v glavi imeti jasno vizijo, kaj želiš iz njega narediti, če nočeš, da ti je ob pogledu na vso drobovje po tleh (el. kabli in cevi za vodo + ck), stene z luknjami, odpadajoče omete in dimnik, ki smrdi kot kakšna stara velikonočna šunka, slabo.
Jutri pride zidar in upam, da mi spet vlije malo potrebnega optimizma. Da narediva plan in se čimprej lotiva zidarskih del (flikanja).
Bil sem v trgovini s prvenstvenim namenom kupiti kruh za zajtrk in nekaj za na kruh. Pomislil sem, da že dolgo nismo jedli ribjega namaza. Mmmm.. Za vsak slučaj vržem v košaro konzervo rib (običajno se vedno najde kakšna v hladilniku). Pomislim, kaj je še treba kupiti.. Aha! Peteršilj. Poiščem že po navadi bolj skromno založen pult z zelenjavo “najboljšega soseda” in tam peteršilj. Hmmm.. Preverim ceno. Na prvi pogled se mi zdi visoka, a je to cena za kg, zato ji ne posvečam večje pozornosti. Na voljo imam šopke ali skrbno spakiran par vejic v celofanu z etiketo. Ker potrebujem peteršilj samo za ribji namaz se mi zdi nesmiselno jemati cel šopek petešilja, ki bo potem doma zagnil. Tisti v celofanu pa tudi že skoraj gnije. Malo prebrskam in najdem vrečkico v kateri je peteršilj še vedno v zadovoljivem stanju za takojšnjo uporabo. Odhitim vzeti še kruh in nekaj malenkosti in že sem pri blagajni. Račun je bil spet višji, kot sem pričakoval, da bo. Nekako sem imel občutek, da sem plačal preveč. Pogledam na račun in….
Ljudje božji!! 30g peteršilja stane toliko, kot pol štruce belega kruha!! Nič manj se ne začudim pri blagajni: “Pa saj ni res, da ta vejica peteršilja stane enako, kot pol kile kruha tukaj v vrečki!”. Prodajalka še enkrat pogleda na račun: “Saj je pa vse vredu. Kruh stane 1,50 EUR”, se zmoti, ker gleda ceno za kg. Nič, ne bom se prepiral, vzamem stvari in grem, peteršilja pa ne kupim več!
Urška mi doma pove, da je za cel šopek peteršilja zadnjič plačala znatno manj. In da je menda tisti peteršilj, ki je zavit v celofanasto vrečko, dražji. Juhej! Veliko, veliko, dražji. Predrag! Preverim spletno tgovino in tam najdem ceno 2,69 EUR / kg, kar bi za 30g zneslo 0,08 EUR ali 8,6 – krat manj, kot sem plačal jaz.
In koliko je takšnih primerov? Ta sosed zame gotovo ni najboljši. Oderuški in zavajujoč je. Nemalokrat sem opazil in opozoril trgovke na to, da imajo pod artikli navedene napačne cene (nižje). Izgovor? Nismo še cene zamenjali.. Hja, seveda. Pravkar ste jo mislile, a ne? Banda!!!
V petek sva s Saro bila na pregledu pri nefrologu. To je tisti zdravnik, ki ga še posebej zanimajo ledvičke. Ja, po tistem uroinfektu imamo zdaj vsako leto kontrolni pregled.
Najprej sva oddala epruvetko urina. Sama sva jo odnesla v laboratorij in v nekaj minutah dobila izvid. Potem sva kar takoj prišla na vrsto pri zdravnici, ki je Saro potipala po trebuščku in ji izmerila pritisk. Pritisk je bil ok, kakor tudi tisti ekspresni izvid urina. Zdravnica je predlagala, da opraviva še en UZ pregled ledvičk in naju je naročila že takoj v ponedeljek.
Včeraj sva torej bila še na UZ. Ledvički in mehur so v stanju, kot se to za zdravo deklico spodobi. Ponovni pregled ima Sara čez eno leto in upam, da bomo tudi takrat prišli “zastonj”.
Aha.. še to.. Mimogrede so našo punco še tehtali in izmerili: 11,4 kg in 84,5 cm višine. Pipika mala moja!
A sem res premalo prisoten z zapisi tukaj? Res bi mogoče napisal kaj več, a se mi, iskreno napisano, ne ljubi. Najkasneje do začetka nove pomladi si moramo urediti naš novi dom. Ker smo (seveda) finančno omejeni, skušam kar se da narediti sam ali ob občasni pomoči drugih (največkrat atija, ki navadno pride kar s celo prikolico orodja). Zato občasno vzamem dan dopusta, žrtvujem vikende in večino popoldnevov med tednom.
Te dni se polaga nova električna inštalacija. Tisti najbolj umazan del sem opravil sam – štemanje. In mimogrede podrem še kakšen zid, vržem ven kakšno okno, kaj dozidam, ipd. Praha sem se že pošteno nažrl in še več se ga bom. Včeraj me je kar precej bolela rama .. tista, ki je bila letos na serivsu. Motivacije imam kljub temu še vedno dovolj. In tudi, če me kdaj zvije v želodcu, ko ob rahlem udarcu kladiva razbijem pol stene, se naslednji dan vračam znova poln energije in vesel, da so se stvari končno začele odvijati. Sredi naslednjega tedna bi naj pričeli s sanacijo vodovodne napeljave in ištalacijo sistema za CK (dve peči, polaganje cevi v tla, …). V soboto pridejo montirati okna in vrata. Danes sem že govoril z zidarjem, ki bi prav tako naslednji teden že lahko začel s “krpanjem” lukenj. Še sreča, da nam vreme tako služi.
Včeraj sem že ob 7. uri zjutraj štemal zid, v katerega smo kasneje vstavili (vgradili) električno omarico. Ta omarica je kar globoka (kakšnih 10 cm), zato je bilo potrebno iztolčti kar globoko odprtino. V roke sem vzel ta veliko, 10-kilsko štemarco in se lotil dela.
Makita
Kljub teži, to profi orodje delo opravi, kot se spodobi. Opeko lupi kot krompir. Tako lepo po plasteh lupim zid, dokler ne zmanjka plasti opeke in je pred mano .. hmm… malta? Omet? Čaki.. Saj to je zunanji zid! Gotovo je še ena plast opeke za tem!? Potem pa na sivini pred seboj vidim svetlo piko. Približam se in pogledam skozi. Vidim sosedov vrt. Mhm.. Še enkrat “Trrrr” in pred mano je novo, čudovito izdolbeno okno.
Prej ..
.. Potem.
In mi gremo sem živet!? 20-cm stene (z ometom vred)! Da ne govorim o tem, da se ponekod omet in malta, s katero so vezani zidaki, drobita kot pesek. Ja, ob tem me zvija. Zato sem dal narediti predračun za suhe omete in stropove (gips). V bistvu bi hišo od znotraj “oblekli”. Dobrih 4000 EUR!!! Ja, sanjaj, Miki!
Aja.. Tak mimogrede sem odluščil malo spokanega ometa iz dimnika v katerega naj bi kurili. Dimnik sploh nima cevi in spušča! Opeka pod ometom dimnika je ponekod črna od saj. Omet in opeka smrdita po dimu. Torej? Čaka nas še sanacija dimnika (vstaviti rostfrei cev – v najboljšem primeru).
Dimnik
Tako je to.. Večina moje energije je ozko usmerjene v projekt Hiša. Če nisem tam in delam, pa delam medtem ko spim – v sanjah. Ker bi rad, da nam uspe. Ustvariti si lasten dom. Upam, da tudi dovolj udoben in varen. Prepričan pa nisem.
“Težki” stroj, ki je skopal ta, skoraj 20-meterski in pol metra globok jarek za ozemljitveni valjanec je bil Urškin oče. V pičlih dveh urah in pol!!! Kapo dol.
Ste prebrali zgodbo nesrečnega srečanja slovenskega potapljača z morskim psom na Visu? Hja, zanj je to sigurno bila hudo neprijetna izkušnja. Toliko bolj, kot je malo verjetno, da boste kakršnegakoli morskega psa srečali npr. med kopanjem v času dopusta v Jadranskem morju. Zadnji zabeležen napad morskega psa v Jadranskem morju se je namreč zgodil davnega leta 1974! Zgodba je torej že sama po sebi dovolj zanimiva, a treba jo je podkrepiti s podatki, ki dodatno osupnejo. Še dobro, da morskemu psu ne merimo dolžine zob, ker bi ta sigurno imel najdaljše doslej. Dolžina (velikost) morskega psa, ki naj bi napadel slovenskega potapljača Damjana, se giblje med 2,5 in 5 metri. Ob tem velja povdariti, da je dolžino 2,5 metra ocenil sam potapljač. Gotovo je to bila posledica šoka, drugačnega loma svetlobe med zrakom in vodo in sploh napačen podatek. Če ne napačen, pa vsaj preskromen za objavo takšne sorte. Beli morski psi se menda res pogostokrat znajdejo v jadranskem morju, 5-meterski veliki beli morski pes, pa bi človeka lahko snedel za predjed. Takšna zverina namreč tehta tudi 1,5 tone!
Pred tremi leti sem sam pri otoku Visu opravil 11 potopov. Čeprav so to bili moji prvi potopi in sem s vsakim znova bil navdušen nad posebnim občutkom lebdenja v povsem drugačnem okolju, pa nisem mogel, da ne bi bil razočaran nad življenjem, ki sem (ga nisem) videl pod vodo. Če odštejem res velike jate drobcenih ribic in nekaj običajno velikih hobotnic, sem med temi enajstimi potopi videl le eno malo večjo škarpeno, pa še ta ne bi bila prevelika za en običajen namizni oval. Glede na to in še nekaj ostalih potopov v Jadranskem morju se lahko strinjam le z enim: da je morski pes očitno pošteno zašel in je zagotovo moral biti hudo lačen. O njegovi velikosti pa lahko razpravljamo v nedogled. Nekje sem celo zasledil zapisano, da naj bi ga potapljač s harpuno ubil. No, potem z njim ne bo več težav.
Jeeeeee! Nova epizoda resničnostnega šova Kmetija je že na naših malih ekranih. Moje mnenje napram podatku, da je to najbolj gledana zadeva v tem terminu, verjetno ne šteje, pa vseeno: totalna bedarija. Smo pa ljudje čudna bitja .. In očitno, bolj kot je kaj bedasto, bolj nas pritegne. Da si lahko sposodimo tisto peščico prostovoljcev, ki bodo za MOŽNOST, da dobijo 50k EUR prodali dva meseca svoje zasebnosti in dostojanstva. Aja! Seveda ni v igri samo 50k EUR! Kaj pa medijska prepoznavnost ipd.? Japajade. Zato, da zdaj vsi vemo, da je mama Špela iz prejšnje sezone Kmetije kupila Trobčevo parcelo – baje. In da je gospa Magda mama pevke Špele iz hopsasa-drajsasa-tuc-tuc, znane slovenske glasbene skupine.
Kakorkoli, če Sara nima običajno pretirane želje po Nodiju, Krteku, Čebelici Maji ali temu podobnemu, je tudi na našem ekranu po 8. uri zvečer Kmetija. In ker Sara ob osmih še ni v postelji, jo tudi ona gleda. Je pa naslov oddaje Kmetija takoj povezala s pesmico Na kmetiji je lepo in k temu dodala nekaj svojega osebnega mnenja o vsem skupaj. Včeraj je tako pred spanjem skakakla od sobe do sobe (beri od ene do druge televizije z isto vsebino) in na ves glas prepevala:
