Občutek za čas

Prav uživam te dni, ko se zjutraj skupaj zbujamo. No, jaz bi najraje še kakšno uro potegnil, najprej zaradi poznega odhajanja v posteljo, drugič pa zato, ker Sara včasih sredi noči pač hoče v “ta veliko” posteljo, oziroma “k atiju”. Čeprav je komaj dve in pol leta star otrok, zasede celo mojo polovico postelje in me potisne čisto na rob. Tako zelo na rob, da moram spati na boku in paziti, da slučajno ne zdrknem čez rob. Na drugi polovici vladata mama in Urban. Občasno vračamo Urbana ponoči nazaj v njegovo posteljco.

Prva se prebudi Sara. Nekje med 7. in 8. uro. Velikokrat bliže sedmi uri. Potem zbudi mene: “Ati, 7 je ura.”, reče. Jaz poškilim na radio uro tam na nočni omarici in .. res .. ni se veliko zmotila, 7:20 kaže. Je pa sedem še marsikaj drugega, zato ne predvidevam, da se Sara že spozna na številke. Cifer še ne spoznavamo.

Danes pa miš moja mala sedi pri meni v naročju in jeva ribico. Pogleda na uro, ki visi nad mizo. “Ati, 5 je ura”, reče. “He, he.. “, pogledam na uro in .. ura je 16:50. Torej, mali kazalec že skoraj čisto na petki. “Hej, Sara. Kako si pa zdaj to zadela?”, se čudim.

Add comment December 30th, 2008

Svet je lep

Včasih se vprašam, ali je mogoče Sara bila kakšna obubožana revica v prejšnjem življenju. Že nekaj časa se navdušuje nad čisto preprostimi, vsakdanjimi stvarmi.

V nedeljo sva že malo po 9. uri zjutraj parkirala v parkirni hiši Europarka. Skoraj edini avto na parkirišču, slaba svetloba, stalno prisoten vonj po izpušnih plinih, nič takšnega, kar bi človeka navduševalo … Pa vendar. Vzamem Saro iz njenega sedeža in jo postavim ob sebe. Sara se kakšen trenutek razgleduje, potem pa s vsem navdušenjem reče:

“Ati, kak je tu vse lepo!”

Hmm.. Še jaz pogledam naokoli in ne vidim nič posebnega. “No, fino, če ti je tukaj všeč. Ampak bova raje šla v dvigalo in se odpeljala do trgovine, velja?”, odgovorim.

In to ni bilo edinkrat. Zadnjič sva se valjala po postelji, nakar se za trenutek umiri in reče: “Kak je lepo tu.”

Je to samo fraza? Je to le drugačno dojemanje lepote, kot jo pač dojema otrok? Ali pa smo mi že zdavnaj pozabili, da je svet okoli zares lep? Četudi je to le eno veliko parkirišče.

Add comment December 23rd, 2008

Decemberski možje

Sara je stara dve leti in pol. Dovolj, da se z njo že lahko pogovarjamo o tem, kdo so dobri decemberski možje, ki “pridnim” otrokom nosijo darila. Aha, saj res.. Kdo in kaj pa so v resnici? Ali jih je res sama dobrota, ali res nosijo darila samo pridnim otrokom in ali vsi otroci dobijo darila? Ali berejo naša pisma in izpolnjujejo naše želje, ali morda kakšne ne morejo izpolniti in zakaj ne? Kje živijo, kaj delajo kadar ne obiskujejo otrok, kdo so njihovi spremljevalci, itd. A ni otroku pomembno le darilo? Ja, poleg darila mora biti še veliko čarovnije: ura, ki ustavi čas, jelenčki, ki vlečejo sani, škrati in gozdne živali, ki zavijajo darila, vreča brez dna (zakaj jo ima samo božiček?), starka zima .. Tudi če smo odrasli. Pomislimo na to, da je v vsem tem le kanček resnice. Vživimo se v zgodbice, ki jih pripovedujemo otrokom. A ni ravno zaradi tega december tako poseben mesec?

Ja, tako lepo bi bilo, če ne bi stalno imel občutka, da otroku lažem. Ne zato, ker zgodbice ne bi bile resnične, ampak zato, ker iz ust raznih Božičkov in Dedkov Mrazov vsakič slišim drugačno zgodbico od kod in kaj so oni. Na letošnjem sprejemu Dedka Mraza, ki ga je za naše otroke pripravilo podjetje, sem iz “prve roke” izvedel, da Dedek Mraz ne živi v Sibiriji, temveč nekje globoko v pohorskem gozdu, kjer ima svojo rezidenco. Tam ima na vrhu strehe veliko stekleno kupolo iz katere lahko opazuje vse otroke in ugotavlja ali  “so pridni”. Poleg tega pošilja v izvidnico še njegove živali.  Svašta! Kaj pa Božiček? Ta je šele faca! Od takšnega s skoraj pravo brado in velikim trebuhom, ki se nastavlja nekje sredi nakupovalnega centra in mu otroci sedajo v naročje, da povedo svoje želje, do npr. takšnega, kot sem ga srečal v Rušah pri stojnici. Ja, imeli smo neke vrste decemberski sejem. Na malo več kot desetih kvadratnih je razstavljalo svoje izdelke nekaj lokalnih ženic. No, in tam je bil “Božiček”. Jasno je bilo, da je tudi njega recesija potolkla. Oblečen v filc obleko za 5 EUR s plastičnim nosom, ki je bil še najbolj podoben murki kakšnega kroničnega pijanca. Ta Božiček ni bil v službi. Verjetno je le ena od tistih ženic bila mnenja, da bo kul, če bo tudi ona “Božiček” brez funkcije. Zelo slab vzgled tega, kar naj bi Božiček bil in tega, kar bi otrok naj verjel iz zgodbic, ki mu jih kot starš pripoveduješ. In tako vsa čarovnija lepo gre s takšnimi Božički in Dedki Mrazi pa-pa.

Tak. Izmisliti si bo treba razlago za vse to. Obiskati le “vzorne” primerke dobrih mož, vse ostalo pa na glas razglasiti kot slabo preobleko. Ker bi pač vsak rad bi dober in tak kot oni, se najde kdo, ki se vanj preobleče. To velja tudi za Dedka Mraza. Ampak zanj se ne da dobiti kostuma v vsaki trgovini, pa zato Dedki Mrazi radi tudi nastopajo. Ko je Babi Esa Saro peljala na službeno zabavo z Dedkom Mrazom, tega ni bilo. Se je opravičil z izgovorom, da za manj kot 300 EUR ne več kot enournega programa ne pride in pika. Še najbolje je, da resnični dobri možje ostanejo samo v knjigah, risankah in naši domišljiji.

1 comment December 17th, 2008

Mrzlo, toplo, vroče

Danes sem kar malo vznemirjen.. Mojstri zaključujejo inštalacijo CK v kurilnici. Včeraj sem po službi na hitro pokukal, kako jim gre. Obe peči sta na svojem mestu, tudi bojler visi na steni. Imeli bomo dve obtočni črpalki, tri mešalne ventile .. Regulacije zaenkrat ne bo oz. bo ročna. Kasneje sistm lahko nadgradimo z dvema elektro motorjema, temp. tipali, krmilnikom oljnega gorilnika, sobno regulacijsko konzolo in vsem ostalim kar spada zraven.. Je vse pripravljeno za to. Okoli tretje ure naj bi v kotlih prvič zagorelo in se prvič skadilo iz dimnika. Uau!

P.S.

Kurilnica je trenutno najlepši prostor v hiši. Skoraj bi mi bilo žal vanjo zmontirati peči in vse tiste cevi, kable, .. Prekvčeraj smo si jo prvič skupaj ogledali- dokončano in še prazno, pa Sara vpraša:

“Tu bomo ajali?”

Add comment December 10th, 2008

Upanje ali obupanje

Včeraj sem se popoldan odpravil k Hiši, da bi v cisterno za olje, ki smo jo pred prenovo kurilnice prestavili v garažo, prečrpal olje. Vedel sem, da me čaka umazano delo. Olje je bilo shranjeno v 1 m3 plastičnem kanistru, poleg pa še dva 100 al 150 literska soda olja, ki smo ju podedovali iz Lendave.

Pripravil sem črpalko in cevi. Navoje sem moral dodatno zatesniti, ker sem imel že pri prvem prečrpavanju probleme s puščanjem olja iz črpalke. Pred vklopom črpalke sem le to moral napolniti z oljem preko majhne odprtine na njej. Olje za to sem moral vzeti iz napolnjenega kanistra. Vedel sem, da moram pri odpiranju ventila biti zelo previden. Očitno je nizka temperatura pripomogla k temu, da je ta bil pošteno zategnjen. Ko se je ročka končno malo podala, pa je olje kar bušnilo ven. V glavnem po moji nogi, seveda mimo posode, ki sem jo podstavil. E, pa sem že na začetku smrdel kot ena petrolejka. V naslednjih poskusih sem bil še bolj previden in sem le uspel spraviti dovolj olja v črpalko. Nekaj tudi mimo nje, ker je pač odprtina premajhna, olje pa precej viskozno. Mehirčki, ki se pri pretakanju naredijo, zaprejo odprtino, olje pa potem teče čez. Phja.. No, in črpalko lahko končno zaženem .. Najprej nekaj časa dela v prazno, potem le potegne. V 15-20 minutah prečrpam okoli 800l olja. Zdaj je bilo treba vlečno cev prestaviti iz kanistra v prvi sod, potem še v drugi. Pri tem mi iz cevi spet odteče nekaj olja po tleh, nekaj ga vpijejo moji rokavi, .. Prečrpam še to olje. Zakaj pa je olje iz cistern drugačne barve? Skoraj črno! Tisto prej pa je bilo rdeče kot kakšen rose. Hmm.. Ko sta cisterni bili prečrpani, je bilo potrebno iz njih izliti preostanek olja na dnu posode, prav tako iz kanistra. Tega je bilo še za kakšnih .. kaj pa vem.. 30 litrov, mogoče. Izlijem ga v eno večje plastično vedro. Ga dvignem na rezervoar (pri tem se ga zopet nekaj izlije po rezervoarju) in nato z enim manjšim starim piskrom lepo na roke iz vedra v rezervoar. Jao, jao.. Četrt vsega mi steče po površini piskra.. Mater! Vse je v olju.. Zamotam eno staro brisačo okoli odprtine na rezervoarju, da bi vpila tisto olje, ki steče mimo. Pomislim, da bi se zadeve lahko lotil s cevko. Vzamem kakšne 4 metre za prst debelo cev. En konec v vedro, drug v usta in “srk” .. potegnem. Olje moram spraviti skoraj do konca cevke, ki ga potem potopim v rezervoar. Aha.. Pa sem zmagal. Polna usta kurilnega olja, iz cevke pa ni priteklo nič. Padec je bil premajhen, cev predolga in je je pol viselo pod nivojem olja v rezervoarju, kar pomeni ničen učinek. Tudi to ne bo šlo. Potem si iz ene plastenke naredim lijak, drugo plastenko uporabim, da jo potapljam v vedro z oljem. Kar z golimi rokami. Kako pa? Polivanja je bilo sicer manj, a še vedno je olje teklo tudi mimo. Jaz pa takšen, da bi iz mene lahko naredili kres. Ko je v vedru ostalo le še nekaj litrov olja, sem moral nadaljevati s tistim starim piskrom. Jebi ga, spet pol mimo. E, pa je gotovo. Sicer me malo skrbi, ker je v piskru bilo videti polno nekih črnih usedlin in najverjetneje je prav zaradi njih bilo olje iz sodov videti tako temno .. Ne bom o tem, koliko svinjarije je bilo potem še s čiščenjem. Vse kar je bilo gorljivega, sem skuril. Itak je bilo vse od olja in je zato še lepše gorelo.

Ob vsem tem sranju se ponovno zavzamem, kako manjka del stropa nad rezervoarjem v garaži, preostanek pa se ga še komaj drži. Špirovci, ki držijo streho nad garažo so že čisto piravi, nekater so tik pred tem, da se prelomijo. In kaj se bo zgodilo potem? Se bo garaža lepo sesula? Bo konstrukcija vzdržala še eno zimo? Koliko bo padlo snega? Au, au… Omet na stenah v garaži je povsem napihnjen (tam, kjer se še drži opeke). Skrbi me tista stran, kjer je na drugi strani stene lepo prenovljena kurilnica, zraven pa bo kopalnica. Vprašanje, koliko trdni so še zidovi, koliko malta še veže opeko v njih. Ali bodo lepo obnovljeni ometi na strani stanovanja kmalu popokali in ali ne bo naenkrat kje kakšen del stene preprosto odpadel.. Hmm.. Kaj narediti? Nimam pojma. Verjetno bi bilo potrebo odluščiti ves omet s strani garaže in zid na grobo ometati. To bi ga malo povezalo. Šele potem bi bilo smiselno renovirati prostore na drugi strani. Ampak temperature v garaži so prenizke, da bi se zdaj šli tam kakšno zidarijo. Tudi na zunanji strani hiše bi bilo potrebno vsaj na grobo popraviti omete, ker če se bo na dele sten, kjer je omet odluščen (ali pa ga ponekod sploh ni) naslonil sneg, bomo imeli lepo švicne stene v notranjosti.

Jao, jao.. Mojstri, ki so porihtali kotlovnico, so spakirali in šli domov. Danes dobim račun. Kaj pa vse ostalo? Z Urško sva prejšnji četrtek na list napisala, kaj je potrebno še postoriti, kupiti.. Budget overflow!!! Zato se tudi nismo dogovorili za nadaljevanje. In ravno zdaj, ko so fraj in bi lahko stanovanje v enem mesecu porihtali! Če pomislim na to, da bi se zadev lotil sam, pa me tudi zvije v želodcu. Kje naj najdem dovolj časa, brez prakse.. niti to ne vem, kakšen material naj uporabljam (lepila, izravnalne mase, malte, … ), kakšo gladilko rabim za to in ono, ..

Zato pravim.. Naj upam ali obupam? Obupati si sedaj ne morem več privoščiti. Upati pa tudi skoraj da ne več.

2 comments December 8th, 2008

Frizer je kul

Bil je že čas, da obiščem frizerja. Včeraj bi to bilo sicer malo težko, ker smo se po kosilu že pripravljali na popoldanski sprehod, a sem se vseeno odločil, da grem. Pa naj gre Sara z mano, Urška, Urban in Jenny pa na sprehod, v trgovino, na pošto… Tak, za hec. Glede na propadel zadnji poskus striženja (ta se je hitro začel nato pa še končal z jokom in brez enega postriženega laska), bi bilo fino, da Sara vsaj opazuje, kako “pogumen” je ati in kako fino je, če ti nekdo z glavnikom ali prsti gre čez lase (v mislih sem imel glasno uživanje). Itak ni dolgo nazaj, ko ji je laske prikrajšala kar Urška doma in striženje še ni bilo potrebno (razen korekcijskega mogoče).

In tako sva prišla v salon. Jaz sem se trudil kazati strašno navdušenje v pričo Sare. Vsedel sem se na stol, Sara pa je dobila poseben stolčekek za otroke, dovolj visok, da je tudi ona lahko sedela poleg mene in se gledala v ogledalo. Nisem bil čisto prepričan, ali ji je vse skupaj kul, ali pa le previdno opazuje in si misli “da le ne bi kdo slučajno poskusil še mene”. Ena frizerka je strigla mene, druga je bila prosta. Na tiho prišepnem: “Lahko tudi njej poskusite kakšen lasek pristričt, ampak zelo previdno, ker nazadnje je bilo veliko joka. Se mi zdi, da bi lahko danes bilo drugače.” Najprej je Sara dobila super-mega-oh-in-ah roza pregrinjalo. “Uau, Sara. Kako super!”, sem skušal vzdrževati njeno toleranco. Čakaj, čakaj.. Saj punca se drži bolj kot kakšna dama in ne kot plašna miš, ki bi bila tik pred tem, da izbruhne v jok. Frizerko je ubogala in glavico nastavljala tako, kot ji je rekla: malo nazaj, pa vzravnano, .. Super! Tako smo lepo porezali vse špičke, malo popravili cik-cak na čelu in na koncu laske še posušili. Skoraj pol ure se je Sara brez problema prepuščala urejevanju pričeske! Hmm.. Sem razmišljal, da bi ji še nohte dal urediti, pa je Martin bil zaseden z drugo stanko.

Upam, da je tokrat spoznala, da striženje ni nič, za kar bi bilo vredno jokati. “Sara, k frizerju gremo zato, da smo potem lepi. Moramo biti veseli, da bomo lepi, ne pa jokati. Je fino, ko te frizerka nežno boža po laskih, a ne?”, sva potem še modro povzemala.

Add comment December 5th, 2008

Eppur si muove

Še malo,  pa bo kurilnica nared za priključitev peči. In potem bo Hiša postala topel kraj za preganjanje dolgčasa. Dela je šo o-ho-ho.. In vendar se stvari odvijajo v pozitivno smer (dokler nam € ne zmanjka).

4 comments December 2nd, 2008

Statistika obiska

Ne težim k temu, da bi ta blog privabljal vse več obiskovalcev. Obiskujete ga tisti, ki se vam pisanje tukaj zdi iz kakršnegakoli razloga zanimivo, ki se včasih sami najdete v naših družinskih situacijah, še posebej pa sem vesel tistih, ki komentirajo in tako z nami delijo kakšno od svojih izkušenj, mnenj.

V tem letu je obisk bloga narasel za več kot 100%! Nisem še dosti razmišljal o tem, kaj to pomeni, ali je to veliko, malo, povprečno, .. Vsekakor pa sem kljub že mnogim pomislekom o nadaljevanju pisanja bloga iz njega iztržil več dobrega, kot slabega. In naj tako ostane še naprej!

Add comment December 2nd, 2008

Spet ta faks

Žalostno in skesano priznavam, da se z njim borim že od leta 1996. Ampak se še nisem čisto vdal. Zadnji dve leti, mogoče tri, ga obiskujem redko. Takrat, kadar je na vrsti kakšno predavanje iz tistega nabora predmetov, ki še nimajo ocene v mojem indeksu. Ko se med obvestili pojavi vabilo na predavanja, vsakič znova iščem motivacijo. Skušam se navdušiti. In potem res, ves pozitiven odrinem dogodivščinam naproti. Biti novi boj.

A ‘lej jo to, s vsem anti-motivacijskim orožjem oboroženo našo ljubo Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Informatiko? Jah, seveda. Prideš na faks, se zaletiš v učilnico, kjer naj bi potekala predavanja, učilnica pa: ali zaklenjena, ali prazna, ali pa v njej potekajo neka X predavanja, ki nimajo veze s tabo. “Prav”, si rečeš in odhitiš iskati mesto, kjer bi nekako našel morebitno obvestilo o menjavi učilnice, katerega en dan prej še niso objavili. Gledam na oglasno desko.. Nič. Iščem kakšno info točko, neke vrste računalnik, preko katerega bi imel vpogled na elektronsko oglasno desko ali v mail.. Nič. Tega na FERI-ju ne poznajo. Mhm… Pa pojdimo poiskati profesorja v njegov kabinet, če je še tam. Če ga ni, je FERI spet zmagal. Lahko grem lepo domov. Sošolci? Ja, dva ali trije. Se ne poznamo, ker imam na vsakih predavanjih druge.

Ta vikend teh težav nisem imel. Iz vsake izkušnje se nekaj naučiš, zato zdaj že dan ali dva prej pošljem mail profesorju ali pa ga pokličem in prosim za potrditev termina in prostora, ki je predviden za predavanja. In tako preživim prvi del sobotnega predavanja – do pavze. Bilo je ok. Se ne spomnim, da bi vmes zehal. Kljub temu bi mi zdaj v pavzi prijala kakšna “avtomatska” kava ali en “avtomatski” prigrizek. Grem do prvega avtomata, pa ta sprejema samo kovance. Jaz pa imam v žemu le 5 EURski bankovec. Se sprehodim do druge serije avtomatov. E, tu je eden, ki ima režo za bankovce. Tiščim bankovec noter, pa nič. Se čudim, nato preberem: “Avtomat sprejema bankovce samo skupaj s ključkom ali kartico”. Ja, super! In tako prehodim cel naš faks, še kemijskega in gradbenega, povsod je z avtomati enako. Ni ga takšnega, ki bi sprejel moj bankovec. In nikogar, ki bi mi ga lahko zamenjal za drobiž. Drugi del predavanj se mi je že pošteno zehalo.

Se morda kdo spomni, kako (itak vsi) tudi fakultete zmeraj jamrajo, da ni zadovoljivih finančnih sredstev za to in ono? Kako da ne? Že en pogled na zunanjo steno predavalnice mi da misliti. Še posebej zdaj, ko vem, kako draga so okna. V naši predavalnici, ki ni nič večja od povprečne šolske učilnice (za cca. 30-40 študentov), je tipsko okno velikosti približno 150×50 cm. In v tej učilnici jih je kar 14!!!!

In še nekaj v vezi s tem mi ni bilo jasno (še vedno mi ni). Pri vhodu na fakulteto so na steno obešeni trije gigantski LCD displeji. Polni nalepk, ki jih hvalijo, kakšne tehnologije vse podpirajo. Vsi trije so na off. Enega enakega sem našel tudi v novem delu FERI-ja, ta je bil vsaj vklopljen. Na njem pa nek reklamni oglas za vpis na fakulteto (konec novembra?) in nič drugega. Sprašujem se, čemu služijo ti displeji, od katerih je vsak vreden vsaj kakšnih 1000 EUR, kar bi bilo za vpisnino v en semester letnika pri nas??? Čemu trije na kupu??? Aha.. Verjetno več kot toliko in toliko ljudi ne more gledati v en displej in itak se jih ful nagrmadi tam pod njimi, tudi v najbolj bizi urah. Ja pa ja!

In tako sem znova “poražen” prišel domov in po poti znova razmišljal, kje najti nov zagon in končno spet opraviti kakšen izpit.

3 comments December 1st, 2008