Spet ta faks

December 1st, 2008

Žalostno in skesano priznavam, da se z njim borim že od leta 1996. Ampak se še nisem čisto vdal. Zadnji dve leti, mogoče tri, ga obiskujem redko. Takrat, kadar je na vrsti kakšno predavanje iz tistega nabora predmetov, ki še nimajo ocene v mojem indeksu. Ko se med obvestili pojavi vabilo na predavanja, vsakič znova iščem motivacijo. Skušam se navdušiti. In potem res, ves pozitiven odrinem dogodivščinam naproti. Biti novi boj.

A ‘lej jo to, s vsem anti-motivacijskim orožjem oboroženo našo ljubo Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Informatiko? Jah, seveda. Prideš na faks, se zaletiš v učilnico, kjer naj bi potekala predavanja, učilnica pa: ali zaklenjena, ali prazna, ali pa v njej potekajo neka X predavanja, ki nimajo veze s tabo. “Prav”, si rečeš in odhitiš iskati mesto, kjer bi nekako našel morebitno obvestilo o menjavi učilnice, katerega en dan prej še niso objavili. Gledam na oglasno desko.. Nič. Iščem kakšno info točko, neke vrste računalnik, preko katerega bi imel vpogled na elektronsko oglasno desko ali v mail.. Nič. Tega na FERI-ju ne poznajo. Mhm… Pa pojdimo poiskati profesorja v njegov kabinet, če je še tam. Če ga ni, je FERI spet zmagal. Lahko grem lepo domov. Sošolci? Ja, dva ali trije. Se ne poznamo, ker imam na vsakih predavanjih druge.

Ta vikend teh težav nisem imel. Iz vsake izkušnje se nekaj naučiš, zato zdaj že dan ali dva prej pošljem mail profesorju ali pa ga pokličem in prosim za potrditev termina in prostora, ki je predviden za predavanja. In tako preživim prvi del sobotnega predavanja – do pavze. Bilo je ok. Se ne spomnim, da bi vmes zehal. Kljub temu bi mi zdaj v pavzi prijala kakšna “avtomatska” kava ali en “avtomatski” prigrizek. Grem do prvega avtomata, pa ta sprejema samo kovance. Jaz pa imam v žemu le 5 EURski bankovec. Se sprehodim do druge serije avtomatov. E, tu je eden, ki ima režo za bankovce. Tiščim bankovec noter, pa nič. Se čudim, nato preberem: “Avtomat sprejema bankovce samo skupaj s ključkom ali kartico”. Ja, super! In tako prehodim cel naš faks, še kemijskega in gradbenega, povsod je z avtomati enako. Ni ga takšnega, ki bi sprejel moj bankovec. In nikogar, ki bi mi ga lahko zamenjal za drobiž. Drugi del predavanj se mi je že pošteno zehalo.

Se morda kdo spomni, kako (itak vsi) tudi fakultete zmeraj jamrajo, da ni zadovoljivih finančnih sredstev za to in ono? Kako da ne? Že en pogled na zunanjo steno predavalnice mi da misliti. Še posebej zdaj, ko vem, kako draga so okna. V naši predavalnici, ki ni nič večja od povprečne šolske učilnice (za cca. 30-40 študentov), je tipsko okno velikosti približno 150×50 cm. In v tej učilnici jih je kar 14!!!!

In še nekaj v vezi s tem mi ni bilo jasno (še vedno mi ni). Pri vhodu na fakulteto so na steno obešeni trije gigantski LCD displeji. Polni nalepk, ki jih hvalijo, kakšne tehnologije vse podpirajo. Vsi trije so na off. Enega enakega sem našel tudi v novem delu FERI-ja, ta je bil vsaj vklopljen. Na njem pa nek reklamni oglas za vpis na fakulteto (konec novembra?) in nič drugega. Sprašujem se, čemu služijo ti displeji, od katerih je vsak vreden vsaj kakšnih 1000 EUR, kar bi bilo za vpisnino v en semester letnika pri nas??? Čemu trije na kupu??? Aha.. Verjetno več kot toliko in toliko ljudi ne more gledati v en displej in itak se jih ful nagrmadi tam pod njimi, tudi v najbolj bizi urah. Ja pa ja!

In tako sem znova “poražen” prišel domov in po poti znova razmišljal, kje najti nov zagon in končno spet opraviti kakšen izpit.

Entry Filed under: Jaz, Kar tako