Remodeling

V tem primeru je kuhinja .. ja, tudi to nas čaka. Nekoč.

Add comment January 29th, 2009

Grde besede

A je mogoče kdo mislil, da otroci grde besede poberejo v vrtcu, šoli? Da jih slišijo na dvorišču in jih potem brezvestno uporabljajo? Ha, ha, potem se zelo motite! Otroci jih pogruntajo sami, celo takrat, ko jih učimo dokaj primernih fraz. Dokaz:

ati: “Sara, reči KRUCI FIKS!”

Sara: “Fukni zic!”

ati: “KRUCI FIKS!!!”

Sara: “FAK!”

5 comments January 28th, 2009

Ti lump, ti!

Ko je Urška odšla iz spalnice,  sta Urban in Sara ležala vsak v svoji posteljci. Po že obrednem kravalčku pred spanjem, je sledila tišina. Hmm, morda sta zaspala. Potem pa prvi krik: “A!”. Urban. Sare ni bilo slišati. In spet: “Aaa”. No, Urban noče spati in tako kot je danes že enkrat Sara zbudila njega, tako bo sedaj on njo. Urška gre pogledat. “Tine, pridi sem to pogledat.“, pravi. Pridem v spalnico in .. Oba otroka budna. Urbanu je iz ležečkega uspelo priti v ta položaj:

Očitno je to bilo tako zabavno. Ti lump, ti!

1 comment January 25th, 2009

Osmi zobek

Danes smo po dolgem zatišju odkrili novi zobek. Še zadnjo dvojkico (leva spodaj). Skupaj ima Urban zdaj osem zobkov, za njih pa že nekaj časa lepo skrbi, da ostanejo čisti in zdravi.

1 comment January 25th, 2009

Kratkodaljna brezžična komunikacija

Najprej obrazložitev. To je vrsta komunikacije med dvema ali večimi osebami, kjer sta vsaj dve izmed njih dovolj oddaljeni ena od druge, da običajen način komunikacije ni mogoče vzpostaviti. Kakršnikoli tehnični pripomočki so prepovedani. Kvaliteta zvoka je odvisna le od posameznikovih lastnih prizadevanj, seveda tudi od razdalje med govorniki. Pri nas se takšen način komunikacije vzpostavi, kakor hitro sta dva vsak v svoji sobi in žal ni časa ali potrpljenja, da bi eden stopil do drugega in bi se lahko pogovarjala na preprost, jasen, običajen, a povsem nezanimiv način. Pri nekaterih (imamo takšne sosede) se velikokrat zgodi, da se pogovor razvije v glasno in že povsem nerazločno kričanje. No, ja.. Pri sosedih sta osebi lahko v istem prostoru, sicer še preblizu ena drugi, razlog za takšen način komuniciranja pa je alkohol, tudi ljubosumje. Eh, kaj! Čista primitivnost, bi reklel. Tudi v takšnem primeru pride do primera nekontrolirane oblike kratkodaljne brezžične komunikacije.

Sara in Urban sta vsak v svoji posteljci. Urška pove Sari, da mora pospraviti kuhinjo in dnevno sobo, preden lahko pride k njej. Sara vzame nekaj knjigic, da ji medtem ni dolgčas. Urška že nekaj časa skače sem in tja po stanovanju. V eni roki ima cunjo, v drugi metlo, v tretji ,.. Hmm.. Včasih se res zdi, kot da ima več rok. No, in potem knjigice očitno niso več zanimive. Zdaj Sara že vsaj petič sprašuje iz spalnice:

“Mama? Kak ti ge?”

Pišem 10 minut za tem. Primer nekontrolirane oblike:

“AAAAATTTIIIIIIIIII!!!! ATI!! AAAAAAAAATI!!“

Add comment January 25th, 2009

The Real Coffee

Tole sem dobil .. “Ne. Vrži proč!” .. (Urška me sprašuje, če si še mislim spanirat drugo polovico možgančkov .. prvo sem zmazal včeraj – z jajčko. Sari ni bilo všeč.) .. Kje sem že ostal? Aha! Tole sem dobil od mame. Potepala sta se ob in na Karibskem morju (če odštejem nekaj dni Miamia). Država je zapisana na embalaži:

Kakšnega okusa je? Vabljeni na pokušino! Meni diši in šmeka približno tako, kot sveža guma. Kot npr. čisto nova zimska pnevmatika Sava Eskimo 205/60/R16. Ne slabo, zanimivo. Pravšnje. Škoda, da je bo kmalu zmanjkalo.

3 comments January 25th, 2009

Dobra za posrat

Katera je dovolj dobra, da boste vanjo z užitkom opravili svoje fiziološke potrebe? Ali drugače, katera je dovolj dobra za posrat. WC školjka, mislim. Le ta še manjka za našo novo kopalnico (če odštejem tiste drobnarije, kot so dreko-čohec, podstavek za milo, obešala, ..). In kotliček, seveda. Ta sodi zraven. Kopalnico, ki jo trenutno uporabljamo, je Urškin oče dal prenoviti le nekaj let nazaj. Od takrat imamo “novo” školjko. Neko no-name, poceni. In čeprav je minilo le nekaj let (mislim, da tri), ta že nekaj časa ni več snežno bela. Kritični so predvsem robovi in dno, kjer se nabira vodni kamen pa mogoče še kaj drugega. Kljub temu, da je Urška res zelo skrbna, kar se čiščenja tiče. In tudi jaz sem kar občutljiv, kar se čistoče školjke tiče. Hja, pač nerad položim svojo rit tja, kjer je videti, kdo vse je pred tabo uporabljal isto školjko. Torej, poceni školjke je pač težje vzdrževati.

In kakšna naj bi bila “dobra” školjka?

Ja, vsak bo povedal kaj drugega. Prodajalci govorijo o tem, kakšna je glazura, koliko takšne in drugačne kemije je v njej, da potem drekci lepše spolzijo po površini, da se na njej ne nabira vodni kamen, nekateri celo govorijo o tem, da pri dobri glazuri uporaba dreko-čoheca skoraj ni več potrebna. A, ja? Škoda, da se školjk ne da preizkusiti, preden jih kupiš. Vsekakor bi se strinjal s tem, da se tam, kjer glazure na keramiki sploh ni, obloge veliko hitreje naredijo in jih je tudi težje (ali celo nemogoče) odstraniti. Takšne površine so hrapave in kar prosijo za obloge. Torej, dobra školjka bi naj bila v celoti oblečena v plast glazure. Tudi pod robovi in v odtočni cevi bi naj bila glazura.

Pomembno je tudi, kako je narejen kanal okoli roba školje, po katerem steče voda in školjko oplaknjuje. Nekatere školjke imajo ta kanal zaprt in vanj narejene luknje, po katerih voda potem izteka v školjko. Splaknjevanje pri takšnih školjkah je menda manj učinkovito. In tudi kanal je zaprt, zato ga je nemogoče očistiti. Druge školjke pa imajo te kanale širše ali ožje, globje ali plitkejše. Zopet stvar presoje vsakega posameznika posebej.

Kaj pa pokrov školjke? Hah! Tu so se proizvajalci straniščnih školjk zavarovali. Res, da se pokrov za školjko da kupiti za 25 EUR ali manj, a kaj, ko ima vsaka školjka drugačno obliko. In če želiš, da se pokrov školjki prilega, moraš kupiti originalnega. Čeprav so navadno originalni pokrovi “votli”, narejeni iz bolj ali manj cenene plastike, pa so zato tudi do nekajkrat dražji od tistih “univerzalnih”. Doma uporabljamo en tak “univerzalni” pokrov, ki je bil poceni in je super! Lepo se ga da čistiti, je udoben za sedet, nikoli mrzel (kot je velikokrat kakšna plastika). A kaj, ko skoraj ni mogoče dobiti malo boljše školjke, da bi tak pokrov nanjo pasal.

Odtok. Mi imamo odtok v tla. Kaj pa vem, je pač vodovodar tak nardil. Takrat o tem nismo posebej razmišljali. Sedaj pa ugotovim, da so školjke z odtokom v tla že skoraj prava redkost! Školjka mora biti stoječa in je ponavadi kombinirana (se da urediti oba odtoka). Nikakor pa ne moremo (logično) imeti “viseče” školjke. A hudiča, prodajajo se skoraj samo še te! Sploh, če gre za malo boljšo (dražjo) školjko.

Kotliček. Prvič slišim za “monoblok”. To je školjka z integriranim keramičnim kotličkom. Te so dražje, kot če kupimo navaden plastičen kotliček posebej k školjki. In tudi odtok potem mora biti približno “na-mero” odmaknjen od zida, da se školjko lahko montira. Ti integrirani kotlički so menda drugače kar kul, mehanizem se da enostavno menjati in je tudi zelo poceni (sam mehanizem). Skratka, enostavno in poceni za vzdrževanje.

Ok. Pa poglejmo, kaj bi radi. Celega premoženja za školjko ne bi rad dal, vseeno pa si želim takšno, da bom lahko na njej skoraj vsakodnevno našel tistih spokojnih nekaj minut, ko v miru prelistam še kakšno od aktualnih reklamnih tiskovin. Če pa pomislim malo nazaj, pa lahko rečem, da sem na školjki tudi že prebral kakšno knjigo ali celo naredil izpit. Torej si školjka vendar zasluži malo več naše pozornosti. Glazura naj bi bila po celi površini, luknjic v kanalu nočem, oblika mi je sicer ovalna bolj všeč, a bi bila okrogla bolj praktična, če bi nanjo pasal univerzalni pokrov. Kotliček bom kupil posebej, ker je cenejši.

V nedeljo se odpravimo v Bauhaus. Kar nekaj školjk je na izbiro, a nobena ni takšna, kot bi si želeli: ali ni glazirana, ali ima luknjice v kanalu, ali je ful predraga, ali pa je mišljena le v izvedbi monobloka. Najdeva primerno, tista pa nima odtoka v tla. Na voljo je le neka “no-name”, ki ima vse kar iščeva, a naju prodajalec opozori, da pri tej školjki ne moreva pričakovati neke kvalitetne keramike in glazure na njej  (po domače bi rekel, da se nanjo drekec rad prijema). Školjke ne kupiva.

Včeraj obiščem še: Merkur, Keor, Mavi. Nič od nič. Ko rečem, da iščem školjko, ki ne bi bila dražja od 100 EUR, naenkrat ni več izbire. Če ne bi videl na lastne oči, ne bi verjel, da WC školjka lahko komot stane tudi 350 EUR ali več!! Majke mi! Kličem mojstra, da mi da še kakšno ime trgovine. Grem v Granit Commerce. Zopet. Za 100 EUR, dragi gospod moj, je bore malo izbire. No, tudi njihovo skladišče je bolj kot ne prazno. V njem ni ene školjke z odtokom v tla, razen enega monobloka. Se pa spomnim, da sem videl eno školjko v salonu, čeprav kar drago. No, ja. 100 EUR. “Aha, saj res, ta bi tudi bla”, reče gospa prodajalka. “Lahko vam dam še nekaj popusta. 10 %!” .. Hmm. “Kaj pa pokrov?”, vprašam. Ta je imel na sebi ceno 68 EUR!!! “Ja, to pa je tako, da paše le ta pokrov. Vsaka školjka pač ima svojega. Je pa ta pokrov ABS.”, učeno pove. ABS? WTF??? Saj ne kupujem avta! Potem gospa dvigne pokrov in ga kar iz iste višine spusti. Malo pomežiknem, ker sem pričakoval, da bo “tresnilo”. A lej ga zlomka, pokrov se na pol poti skoraj ustavi in potem lepo počasi in nežno nadaljuje svojo pot dokler se popolnoma ne prileže školjki. Uau! Zato 68 EUR! Zdaj mi je jasno. Too much! “Akhm.. Na pokrov imate tudi popust. Vam dam še 3% zraven za gotovino, torej bi vas prišlo nekaj čez 140 EUR”. Ja, brez kotlička. Hmm.. Školjka je res kul. Pokrov še bolj. Za 20 EUR več bi pa že dobil tisti monoblok spodaj, kjer pa je školjka manjša, sicer vredu, malo čudno okrogla in s hudo običnim pokrovom, ki ga pa zaradi njene oblike ne morem zamenjati. Hmm..  pokrov, ki ga gledam, je res kul. Sara sicer doma zelo lepo zapira pokrov. Nič treskanja.. Ampak .. Če je pa kul! Bo prej obratno. Se bo potem doma navadila, da pokrov ne treska, pa bo drugje školjko razbila, ha, ha.. Školjka mi je tudi všeč. Ima vse, kar imajo veliki, je ovalne oblike. Težko se odločim. Urška prav tako. Če gledam samo školjko in njeno ceno, takšne res ne bi nikjer dobil ceneje. Nič, vzamem.

Danes se začne polagati keramika v kopalnici. Tudi bana je včeraj prišla s pošto, tako da je sedaj vse pripravljeno. Ko bo kopalnica gotova, pa brž testirati. Meddrugim, seveda, tudi školjko. In če drekec pekec ne bo polzel tako kot mora, jo nesem nazaj (pokrov pa obdržim)!

7 comments January 20th, 2009

In kako kaj ‘Banči?

Malo smo se razvadili klicati ga tako: Banči, Ban. Je srčkano, ampak naj bo Urban. Dec, kot mora bit. Sara mu včasih reče: “Kaj je, pubec naš?” in ga malo pomendra. No, glede na njegovo pojavo, mu jaz kdaj rečem tudi “kned’l”. Ima že skoraj 11 kg! Skoraj? Hmm.. Da jih nima že več? Ja, “knedl”. Poje kakšne tri obroke na dan, sicer ga Urška še vedno doji. Količina obroka je zmerna. Jaz recimo si skušam predstavljati velikost njegovega želodčka in ga potem ne pitam do konca, čeprav bi on mogoče še pojedel žličko ali dve. Kadar je na vrsti tista že pripravljena sadna kašica, je poje cel kozarček (ta veliki).

Že kakšen dober teden povsem samostojno sedi. Lahko ga posedimo na koco med igrače in ni skrbi, da bi se mu kaj zgodilo. Res, da ne ostane dolgo v sedečem položaju, ker ima veliko raje biti na trebuhu. Včeraj se je prvič kopal, ne da bi ga kdo pri tem moral držati. Lepo sedečki sta se s Saro komot zabavala z račkami. Imamo dokaz!

Če je vsaj malo privzdignjen (podložen z blazino), se včasih uspe spraviti iz ležečkega v sedečkega. V svoji posteljci se obrne na bok, eno roko iztegne, z drugo se prime vrha ograjice na posteljci in se potegne tako visoko, da lahko gleda preko ograjice v Sarino posteljo. In se reži, seveda. Faca, prava.

Zobkov ima še vedno “samo” sedem. Zdaj že dooolgo ni bilo kakšnega. Kot da bi ti morali na hitro priti ven, da lahko on začne jesti .. za prvo silo.

Njegovi glasovi že dolgo niso več samo “gruljenje”. Včeraj je za mano oponašal mijavkanje. Res, da njegova izgovorjava ni bila M-I-J-A-A-A-U, a je z zelo visokim glasom nežno in na dolgo zacvilil in skušal loviti mojo intonacijo. Najbolj kul pa je, kadar se pogovarjamo s “PA” .. “Urban? A – PAAAAAAA … ” in on ponovi .. he, he .. skoraj tako kot tukaj.

Ja, pubec moj. Ti si zakon in ati te ima neizmerno rad. Kakor tudi Saro, seveda. Mmmmmmmm – cmoka!!

2 comments January 20th, 2009

The Hiša

Dogaja se. Pretekli teden se je začelo. Dela se s polno paro. Notranjost hiše počasi dobiva neko formo. Čeprav stena, prekrita z mrežo in gradbenim lepilom ter še nepokitane gips plošče na stropu izgledajo zelo surovo, je za nas to že napol sanjska sobica. Samo naša bo. Mislimo in dihamo z mojstroma, ki ju imamo v hiši. Vem, da se tudi ona dva trudita po najboljših močeh. Lahko jima povsem zaupam. V petek so pripeljali novo rundo “robe”. Velik kombi, natovorjen z gips ploščami, izolacijo, alu-profili, kopalniškimi ploščicami, maltami, lepili itd. Kar nekaj časa so ga praznili. Sosed, ki mu pravimo kar “nadzorni”, je rekel: “Hja.. Res vlki kombi je bil v petek tu. Si pa dost materiala naročil. Pa vidim, da sta fanta tudi skozi tu in fejst delata.”

Ploščice za kopalnico sva izbrala bolj glede na ceno kot design. Zelo na hitro. En dan sem rekel Urški, da grem k Hiši. Sara gre z mano. Greva kupiti še nek zategovalni trak, ki sem ga rabil, da sem lahko doma zlepil stol. Pa sem mislil, da če že greva tja, bi pa še na hitro pogledal, kaj od keramike bi prišlo v poštev za našo kopalnico. S Saro sva salon preletela v petnajstih minutah, povprašala za cene, dobavljivost itd.. Naslednji dan smo šli skupaj, da je tudi Urška lahko potrdila izbiro. Express. Brez nekega posebnega filozofiranja. Potem si je bilo potrebno omisliti še, kako bomo ploščice kombinirali: svetle, temne, bordure, dekor. Kopalnica je zelo majhna (1,8 m x 2,2 m), zato ni mogoče kaj dosti narediti. Prenesem program Google SketchUp in v kakšnih dveh uricah izdelam tole:

Urški je všeč, meni tudi. Bordur in dekoraj pa bomo porabili še manj, kot če bi delali horizontalno delitev.

Kad naročim kar iz salona, dobim jo za 50% cene. Menda razstavni model. Prav takšna, kot sem si jo želel, a bi sicer bila predraga. Sedaj bomo zanjo plačali manj, kot za najbolj obično. Če jo bomo le dobili (sem jo že v soboto pričakoval) in bo z njo vse ok. Bolj kot oblikovno lepa, je funkcionalno praktična: odtok na sredini, naslon iz obeh strani, dovolj globoka in široka. Včeraj sva kupila armaturi za umivalnik in kad. Uff.. Spet smo pošteno olajšali naš račun.

Hja.. Sedaj je vsak dan kaj novega. Lahko rečem, da skoraj že postaja razburljivo. To nam res veliko pomeni. Bliža se trenutek, ko bomo lahko sami zase v lastnem domu. Takšnem, kot si ga bomo “zgradili”. Morda čez mesec, dva .. Gotovo pa še pred poletjem. A res? Saj ne morem verjeti!!

5 comments January 19th, 2009

Fitness je lahko tudi smrtno nevaren!

Minulo soboto je v novem športnem objektu v Rušah umrl mlad fant. Menda ga je med obiskom fitnessa zadela srčna kap. Kakšne so bile okoliščine dogodka in kakšno je bilo splošno zdravstveno stanje tega fanta ne vem. Čeprav ga nisem poznal, mi je zanj zelo žal, žal mi je, da se je to zgodilo. Razmišljam o tem ali je na fitnessih, raznih športnih treningih in tekmovanjih dovolj poskrbljeno za to, da do takšnih dogodkov ne bi prihajalo.

Morda kdo pravi, da je vsakršen trening in uporaba različnih vadbenih naprav na lastno odgovornost, vendar vemo, koliko smo včasih sami odgovorni zase. Vedno več je “začetnikov”, ki enostavno pričnejo z treningom, ne da bi se nanj prej pripravili, se seznanili z nevarnostmi, naredili preventivni zdravniški pregled in začeli trenirati po prilagojenem programu. Tudi sebe bi lahko uvrstil v to skupino rekreativcev. Čeprav vem kaj je srčni utrip in ga s trakom za merjenje med vadbo tudi stalno kontroliram, pa ne vem veliko drugih stvari, ki bi zame lahko predstavljale potencialno nevarnost: kakšne so moje individualne zmogljivosti (meje srčnega utripa med vadbo), kakšna je moja kondicija (če se jo da meriti), kakšna naj bo intenziteta posamezne vaje (utrip, čas), kakšne rezultate vadbe lahko pričakujem, ipd. Nekatere od teh stvari je težje meriti in postaviti točne meje, a je verjetno pulz tista vrednost, po kateri se še vedno najpogosteje orientiramo.

Ko sem nekajkrat bil na fitnessu, prav tistem, kjer se je nesreča pripetila, sem opazil, da le malo ljudi na “kardio” napravah meri svoj pulz, sploh pa nisem opazil, da bi zaposleni, ki bi moral biti tudi ustrezno strokovno usposobljen preverjal, ali kdo mogoče ne “pretirava”. Fino bi namreč bilo, da osebje, za katerega se včasih zdi, da je tam zgolj zaradi plače, samo vzpostavilo stik z obiskovalci in vsaj malo nadziralo njihovo vadbo. Trenerji na treningih itak, na tekmovaja pa tudi ne bi smeli iti brez nekega potrdila ali priporočila o ustrezni telesni pripravljenosti. Kot sem izvedel, so zdravniška potrdila potrebna na večini tekmovanj “ultra” (ekstremnih) športnikov, a kaj, ko ga menda lahko dobiš proti plačilu, ne da bi bil tudi dejansko ustrezno pregledan. Sicer pa, namen potrdila za nikogar ne bi smel biti zgolj izpolnjen pogoj za prijavo na neko tekmovanje, če mu je le malo kaj do samega sebe.

Vsi, predvsem pa začetniki, bi morali pred pričetkom vadbe najprej razmisliti o svoji fizični pripravljenosti, se morda posvetovati z zdravnikom, vsekakor pa v sodelovanju z nekom, ustrezno strokovno usposobljenim, oblikovati program vadbe. Ta program se seveda mora občasno prilagajati glede na dosežene rezultate oziroma biti dovolj prožen, da lahko rečemo, da je za nas ustrezen. Kjer pa ljudje vadimo zgolj po lastnem občutku, kot na fitnessu npr., pa naj bo prisoten ustrezen nadzor zaposlenega, ki nam zna dati tudi kakšen prijazen in dobronameren nasvet.

2 comments January 8th, 2009