Kratkodaljna brezžična komunikacija

January 25th, 2009

Najprej obrazložitev. To je vrsta komunikacije med dvema ali večimi osebami, kjer sta vsaj dve izmed njih dovolj oddaljeni ena od druge, da običajen način komunikacije ni mogoče vzpostaviti. Kakršnikoli tehnični pripomočki so prepovedani. Kvaliteta zvoka je odvisna le od posameznikovih lastnih prizadevanj, seveda tudi od razdalje med govorniki. Pri nas se takšen način komunikacije vzpostavi, kakor hitro sta dva vsak v svoji sobi in žal ni časa ali potrpljenja, da bi eden stopil do drugega in bi se lahko pogovarjala na preprost, jasen, običajen, a povsem nezanimiv način. Pri nekaterih (imamo takšne sosede) se velikokrat zgodi, da se pogovor razvije v glasno in že povsem nerazločno kričanje. No, ja.. Pri sosedih sta osebi lahko v istem prostoru, sicer še preblizu ena drugi, razlog za takšen način komuniciranja pa je alkohol, tudi ljubosumje. Eh, kaj! Čista primitivnost, bi reklel. Tudi v takšnem primeru pride do primera nekontrolirane oblike kratkodaljne brezžične komunikacije.

Sara in Urban sta vsak v svoji posteljci. Urška pove Sari, da mora pospraviti kuhinjo in dnevno sobo, preden lahko pride k njej. Sara vzame nekaj knjigic, da ji medtem ni dolgčas. Urška že nekaj časa skače sem in tja po stanovanju. V eni roki ima cunjo, v drugi metlo, v tretji ,.. Hmm.. Včasih se res zdi, kot da ima več rok. No, in potem knjigice očitno niso več zanimive. Zdaj Sara že vsaj petič sprašuje iz spalnice:

“Mama? Kak ti ge?”

Pišem 10 minut za tem. Primer nekontrolirane oblike:

“AAAAATTTIIIIIIIIII!!!! ATI!! AAAAAAAAATI!!“

Entry Filed under: Princeska