Archive for February, 2009
Popoldne bo spremenljivo do pretežno oblačno, v vzhodni in osrednji Sloveniji se bodo pojavljale snežne plohe. Ponoči bo na Primorskem zapihala zmerna burja.
Najvišje dnevne temperature bodo od 2 do 6, na Primorskem do 11 stopinj C. (arso)
Kaj še bomo letos doživeli? Zadnjič je pri -5°C deževalo, a zdaj bo pa pri +6 snežilo? No, dejansko je okoli 1°C. Je pa treba paziti, da ti kakšna snežinka betice ne razbije.
Toliko ga je napadlo v pičle pol ure
BTW: To vreme mi nič kaj ne ustreza. 
February 24th, 2009
Kupovanje kuhinje je bil pravi mali projekt. Danes je na slovenskem tržišču prisotnih že kar veliko proizvajalcev kuhinj, navsezadnje imamo tudi precej domačih. Prodajalci imajo v tem času polno oglaševalskih akcij, kjer za nakup kuhinje ponujajo super mega oh in ah popuste.
Obisk ene prodajalne lahko vzame tudi dve ali celo tri urce časa. Prodajalec izriše prostor po danih merah in vanj začne postavljati elemente, aparate. Šele po dveh ali treh takšnih obiskih smo prišli do optimalne postavitve, za katero je potem bilo treba dobiti najboljšo ceno in hkrati strmeti k ustrezni kvaliteti.
Izklicne cene kuhinj se med seboj precej razlikujejo in ni nekega pravila, da je boljša kuhinja tudi dražja. Določen proizvajalec morda prav v tem času ponuja ugodne popuste, seveda ob določenih pogojih, in če so pogoji izpolnjeni, lahko prideš do kuhinje višjega cenovnega razreda za ceno kuhinje nižjega razreda. Lahko je tudi tako, da je cena za kuhinjo določenega proizvajalca višja od konkurenčnega proizvajaca, a bo prodajalec ponudil popust na gospodinjske aparate. Zato nas je zanimala končna cena – vključna z aparati. Čisto mogoče je tudi, da pri enem prodajalcu iztržiš boljšo ceno kot pri drugem za istega proizvajalca.
Aha! “Iztržiš ceno”. Ja, pri kuhinjah se še vedno baranta. Ne veliko, a se. Posebej je treba povdariti, da lahko plačaš 100% avans in da zato pričakuješ dodatni popust. Smiselno se je sklicevati na konkurenčne ponudbe. Prodajalec bo mogoče ponudil slabši set aparatov, da bo dosegel nižjo ceno za kuhinjo. Tudi tu je potrebno biti previden. Vsak hvali tisto znamko aparatov, na kateri ima najboljše rabate. Veliko se da prihraniti pri prevdarni izbiri elementov. Nekdo bo zahteval kar precejšnje doplačilo za dolge ročaje, drugi jih bo dal “zastonj”. Nekdo bo pripravljen opremiti predale za pribor z razdelilnikom, drugje bo treba doplačati (magari nekaj 10 EUR).
Pri kuhinjah kot so Svea, Marles, Gorenje me je motilo to, da je potrebno najprej izbrati model kuhinje in določen model je navoljo samo v eni, mogoče dveh barvnih kombinacijah. Drugje lahko izbiraš poljubne kombinacije iz različnih cenovnih razredov (obdelav). Spona, ki dela “kuhinje po merah”, je imela daleč najvišjo ceno za naš sestav, material pa navaden iveral z ABS robovi. Naštepali so polno doplačil, npr. doplačilo za odpiranje enega zgornjega elementa na preklop bi bilo cca. 170 EUR, če se ne motim. Prav tako doplačilo za mehko zapiranje predalov, ki ga imajo že v osnovi vsi proizvajalci kuhinj. Da ne omenjam nesposobnega “prodajalca”, ki je delal izris v DEMO programu in en kup njegovih sodelavcev, ki se je v pričo naju prepiral o tem in onem. Ni mi jasno, kdo sploh kaj kupi pri njih. Mene tam več ne vidijo.
Ena in ista kuhinja se lahko prodaja pod različno blagovno znamko. Proizvajalec, tovarna, vse je isto, le tržno ime drugačno (Noblessa in Nobilia). Tudi Wellmann in Alno sta kuhinji istega koncerna, a je prva nekoliko nižjega cenovnega razreda.
Vtis naredijo tudi prodajalci sami. Razlika je že v tem, koliko pozornosti vložijo v natančen izris prostora. Jasno je namreč, da človek dobi veliko bolj čisto sliko, če so v prostoru vrisane tudi vse odprtine, okna, vrata, radiator npr.. O Sponi sem že napisal in napisal bom samo še tokrat: totalna ničla! Še posebej so se potrudili v Hiši Kuhinj, Rutarju in GAju, tudi prodajalca v IlAmbienti in Merkatorju sta bila precej korektna. Gospa v Brestanovi (center Jager) je bila sicer prijetna in komunikativna, a bi morala biti malo bolj vešča programa za izris. No, tudi ti računalniški programi se med seboj razlikujejo, saj ima skoraj vsak proizvajalec svoj program. Program, ki ga po večini uporabljajo slovenski proizvajalci kuhinj izgleda precej preprosteje in je veliko manj napreden od programov nemških proizvajalcev.
S vsemi ponudbami v roki sem prišel do prvih zaključkov:
- slovenski proizvajalci niso nič kaj ugodnejši od tujih, nič bolj ali kvečjemu manj kvalitetni, roki dobave pri njih pa celo daljši
- popusti so relativna stvar, tako sem dobil enako ceno za enak sestav, nekje s 56% popustom!, drugje 30% popustom
- kuhnje se ne prodajajo brez dokaj visokih popustov, sicer bi cena enega izvečnega predalnika dim. 90 cm bila krepko čez 1000 EUR (bruto cena proizvajalca, kao)
- orientirati se je treba na ceno kuhinje z aparati (nekje dražja kuhinja pa visok popust na aparate)
- ne pozabiti na dodatke (ročaji, regalčki, razdelilniki, ..)
- različni ponudniki kuhinj zastopajo različne poroizvajalce gospodinjskih aparatov, cene med aparati so lahko visoke (npr. nekje je najcenejša napa 250 EUR, drugje 100 EUR)
- niti blizu več SPONE, potrata časa!
Najboljšo ponudbo in tudi dober vtis sem dobil pri GAju za kuhinjo znamke Noblessa. Motilo me je le to, da imajo te kuhinje nekoliko slabše okovje. Ja, najbolj znano okovje za kuhinje naj bi bilo okovje Blum. Nekako tako, kot WinkHaus pri oknih. Zato je lahko kuhinja nižjega cenovnega razreda sicer kvalitetna, a cenejša, ker uporablja cenejše okovje. Nekateri prodajalci celo trdijo, da imajo njihove kuhinje vgrajeno Blum okovje, pa to ni res, čeprav okovje na prvi pogled izgleda enako. Wellmann kuhinja pri Hiši Kuhinj je bila druga zanimiva ponudba, predvsem cenovno in te kuhinje imajo Blum okovje. Motilo me je to, da zgornji elementi niso mogli biti v višji izvedbi in s preklopnim zapiranjem, torej bi moral izbrati nekoliko nižji element (ena, namesto dve polički). Poleg tega imam kolega monterja, ki mi je bolj priporočal drugo znamko. V IlAmbiente so bili neomajani pri ceni. Bi bila sicer nekoliko nižja, ker smo kasneje zamenjali en element, a še vedno nad ostalimi.
No, nazadnje sem šel v Rutar. Zloglasni Rutar, ki sem se ga na široko izogibal zaradi vsem znanih slabih izkušenj z njimi. Skoraj vsak, ki je tam kaj kupil, ima za povedati kaj čez njih. Hec je bil v tem, da so imeli tisti dan v ponudbi kuhinjske stole za 20 EUR / kom kar je zelo dobra cena. Šel sem jih pogledat. Ko sem pa vstopil v trgovino, pa sem se najprej odpravil na oddelek kuhinj. Zastopajo kar nekaj firm in imajo od vseh obiskanih prodajaln največ razstavljenih kuhinj. Tako lahko dobiš nove ideje ali primerjaš med seboj različne načine obdelav v različnih cenovnih razredih. Prodajalec je bil prijazen, ustrežljiv, takoj se je lotil izrisa, lotil se je natančnega izrisa prostora. Postavitev je takrat že bila jasna, zato je kuhinja hitro nastajala. Tudi vzorca (Noche / Vanila) sva z Urško še prej določila. Ko je bilo vse tako pripravljeno, me je prodajalec sam vprašal, če že imam kakšno ceno v mislih. V mapici sem imel ostale ponudbe, a jih nisem izpostavljal. Jasno sem povedal, da imam ponudbo za enako postavitev konkurenčnega proizvajalca za 3.500 EUR vključno z aparati. To je bilo dovolj, da je prodajalec poklical sodelavca, vodjo prodaje. Ja, v Rutarju je tako. Dokler se pogovarjaš z osebo v beli srajčki z rdečo rutico, se ne pogovarjaš o ceni. Šele ko pride urejen gospod v temnih hlačah in dragem puloverju, je čas za pogajanje o ceni. Ta gospod se je vljudno predstavil in se lotil natančnega preučevanja konfiguracije. Sledilo je dolgo in mučno preračunavanje, pogajanje o izbiri aparatov (tu sem vztrajal pri Bosch pomivalnem stroju in Electrolux ali Bosh kompletu pečica / plošča, napa ni bila pomembna). Z Bosch aparati vred smo končali pri ceni 3700 EUR, kar je bila najugodnejša ponudba. Oba predalnika so nam opremili z razdelilniki za pribor, dobili smo tudi boljšo napo kot drugje. Le predviden čakalni rok je bil 6 tednov namesto 4, kar pa me niti toliko ne moti, saj imamo še veliko za postoriti preden bo hiša nared za opremljanje. Seveda sem jasno povedal, da ne pričakujem nobenih zapletov pri dobavi in prodajalec je zatrdil, da imajo z Nobilio dobre izkušnje, da ni zaostankov in tudi nobenih problemov pri reklamacijah. Težave “Rutar” naj bi izvirale predvsem iz programa oblazinjenega pohištva. Dobila sva tudi 5 let (proizvajalčeve!) garancije na kuhinjo in 5 let garancije na vse Boscheve aparate.
Popoldan sva se z Urško vrnila, se dogovorila še za nekatere podrobnosti in pdopisala pogodbo. Dodala sva še 6 stolov po akcijski ceni in vplačala 40% avansa. Tako, kuhinja je naročena in srčno upam, da bo Hiša čez 6 tednov nared za montažo. 
Na spletni strani si lahko sami naredite izris kuhinje, a je program malo omejen. V naši kuhinji ni vrat in oken, so samo zidne odprtine. Kuhalna plošča je na drugi strani, postavljena na široki (90 cm) predalnik. Zgornja elementa sta v barvi lesa. Napa je navadna.
February 24th, 2009
Po pol ure čakanja na mrazu pred vhodom za gledalce, so nas verjetno že iz milosti spustili na dve tribuni v studiu. Zrnec in Bizovičar sta pred tem že posnela nekaj kadrov s skupino Zabranjeno pušenje (v resnici pušijo vsi). Verjetno je zanju nedelja dooooolg delovni dan, kar se je poznalo z naraščanjem nervoze premosorazmerno s trajanjem snemanja.
Za naju je to bila zanimiva, prijetna in zabavna izkušnja hkrati, a sva bila na koncu oba istega mnenja: še enkrat se ne bi odločila za ogled oddaje v studiu. Stvari se večkrat ponavljajo, izrečenih je nemalo sočnih besed, v pričo gledalcev tu in tam kdo pokasira kakšno ostro, je pa smešno tudi to, kako nerodno se nekaterih stvari lotevajo.
Za vse tiste, ki ste v pričakovanju oddaje, ki bo na sporedu 15. marca, pa namig: če ste moški, se udobno zleknite in odpirte pivo, žena pa naj zlika kupček ali dva perila. 
February 23rd, 2009
V soboto sem prodal avto. Zanj sem dobil toliko, kot bi bilo realno pričakovati, ne pa toliko, kolikor bi si sam želel. Sem pa zato dobil še drug avto. Prijazen par se je zaljubil v C-MAXa po 10 letih vožnje s Fordom Mondeom l.95. Tako smo zamenjali. Spet smo pri Mondeu. Karavanu. Star je, star. Vendar še vedno solidno vozen in prostooooooren. Naj le bo čimdlje tako. Dlje kot bo avto vzdržal, boljšo kupčijo sem sklenil.
V soboto sva še zadnjič bila skupaj. Bil sem nervozen. Zdelo se mi je, kot da se to ne dogaja. Končno smo spet imeli vredu avto, zdaj ga, še praktično novega, prodajamo. A enako slabe volje sem bil tudi zato, ker bi se sicer vsa dela na hiši morala ustaviti. In to ne daleč do tja, ko bi se lahko vselili. Tako smo se s prodajo avta rešili enega bremena. Vsega denarja ne bomo potrošili. Ne smemo. Še vedno moramo računati na to, da se kaj kmalu lahko zgodi, da bomo denar potrebovali še za kaj drugega kot hišo.
Danes se moram dogovoriti z mojstri za še vsa potrebna dela v hiši in končno ceno do vselitve. Morda bomo le kaj morali sami storiti, če zato privarčujemo kakšen znatnejši EUR. Če bo vreme dopuščalo, bi lahko ta teden uredili drenažo. Brez hidroizolacije, žal. In takoj ko bo napoved obetavnejša in temperature višje, moramo hišo obdelati še iz zunanje strani. Tisto najnujnejše še pred vselitvijo, saj ne nameravam v hišo vstopati iz blata. Čaka nas tudi izdelava boksa za Jenny. Ja, draga moja Jenny, odklinkalo je tvoje stanovanjsko razkošje. No, no.. Na toplo te bomo že še kdaj pa kdaj dali.
Novim zmagam naproti ..
Ena izmed obsežnejših akcij bo tudi lov na kuhinje. Mere sem že pripravil (Google SketchUp).
February 16th, 2009
Se lahko človek naveže na lepo oblikovan, polakiran in predvsem funkcionalen kup materiala ki se mu reče avtomobil? Ja, se lahko. Sploh, če imaš po slabih izkušnjah s prejšnjim avtom končno mir in zaupanje v to, da te bo zagotovo odpeljal tja, kamor se želiš odpraviti. So pa z njim povezani tudi prav nemarno visoki stroški (kredit, zavarovanje, servs, ..). Ampak s tem smo se že sprijaznili. Do zdaj. Zdaj pa je prioriteta dokončanje Hiše, da se bomo morda še to pomlad lahko vanjo vselili. In kot sem že pisal, so stroški obnove strmo zlezli navzgor. Razpolagamo lahko le še s kapitalom, ki ga imamo. In naš največji kapital, ki pa enako naglo zgublja (in je izgubil) na vrednosti, je naš avto. Smo pred tem, da ga zamenjamo. Za staro kravo, ki upam, da bo vsaj malo še lezla. Gotovo pa ne bo vredna zaupanja. Če karikiram je to tako, kot če bi hoteli živahnega, ljubkega otročiča zamenjati za bolehno staro ženičko.
V glavnem, stari moj, kamorkoli boš šel, rad se bom spomnil nate!
February 13th, 2009
Tako bi lahko imenoval dela, ki so v zadnjih dveh dneh potekala na hiši in skladno s tem tudi moje razpoloženje. Ah, saj res! Tudi temperature so takšne. Vsaj ob jutrih in večerih. Kar pa spet ni dobro za to, ka počnemo na Hiši (če je sploh še vredna, da jo tako imenujem).
Dogovoril sem se, da v torek pričnemo z odkopom temeljev okoli hiše za izvedbo drenaže. Plan je bil sledeči. Hišo v enem dnevu odkopamo okoli in okoli do globine cca. 60 cm. Če bi temelji bili zelo grbinčasti, bi jih popravili z grobim ometavanjem, ker sicer ne bi bilo mogoče izvesti vertikalne hidroizolacije. Tako pripravljene temelje bi potem sam izoliral: nanesel ibitol in nanj varil izotek (tisto bitumensko folijo). Na takšno podlago je potem menda še fino nalepiti stirodur (trd in vodonepropusten stiropor), preko njega pa položiti še bradavičasto membrano. Šele nato bi se v jarek položila drenažna cev, se postavili jaški in odvodi za meteorne vode in ko bi to bilo narejeno, se bi jarek lahko zasul z “rizlom” ali “kuglami”, kot pravijo kamenju za zasutje drenažnih jaškov.
V torek je bagerist res prišel. Luštkan mali bagerček se je lotil dela. V dobri uri so vse betonske plošče okoli hiše bile razbite. Kopati smo začeli na vzhodni strani, ob ne več kot 10 let starem prizidku, kjer je tudi kurilnica. Pričakoval sem, da bodo temelji globoki. Kot je to nekoč rekel Urškin oče: “Uf.. temelji so globoki, kakšna 2 metra.” Izkazalo se je prej obratno: da jih je le za kakšni 30-40 cm. No, Urškin oče se ni več spomnil, da bi to kdaj rekel, sicer je pa itak nepopomembno. Temlji so v glavnem bili hudo plitki, bagerist pa je ob prizidku naredil skoraj meter globok jarek. Desno od prizidka, kjer je že stena dnevne sobe (stara stena), je temelj bil globji. A zdelo se je, da je ta v dveh plasteh. Trdnost temeljev pa je tudi vprašljiva. Površina je hudo robata, tako, da je niti ometati ne bi šlo. Kamenje iz nje odpada. Ker hiša nima vezne plošče, ampak je beton (v sobah, kjer ga sploh ni bilo, smo ga vlili pred nekaj meseci, ko smo delali estrihe) vlit med stene temeljev. Torej, temelje med seboj nič posebej ne veže. Začel sem razmišljati o tem, da mogoče ni najboljše, da hišo obkopamo v celoti, zato z izkopom nismo nadaljevali. Nekako je nastalo splošno mnenje, da je odkopane temelje potrebno dodatno ojačati. Betonirati.
Temelj (30-40 cm), ki smo ga dobetonirali
Betonirali smo do cevi, dalje kaže, da je temelj globji
Stekla je še ena urna akcija. Ponovno se je izkazalo, da delavci, s katerimi sodelujem, niso le zato, da opravijo svoje delo in bi dvignili roke, kadar se pojavijo takšni problemi, ampak so mi bili pripravljeni pomagati organizirati stvari tako, da je bilo v eni uri pripravljeno vse za betonažo: pripeljanih 10 vreč cementa, pripeljanih 2,5 kubika šodra, izposojenih 15 kom. opažnih desk, izposojen wap za pranje temeljev in ostalo. Res, kapo dol vsem, ki so mi pomagali. To so ljudje, ki so vredni zaupanja in pri katerih ni žal dati nobenega evra, ki ga prosijo, že itak bolj skromno, kot ne.
Naslednji dan sva se z Urškinim očetom lotila postavljanja opaža. Posebnih izkušenj nimava, ampak saj to ni taki “kunšt” in poprijela sva za delo. Itak betoniramo temelje, tako da detajli niso pomembni. Terja pa svoj čas. Ko so mojstri bili gotovi z delom v hiši in jim je ostalo časa za še skoraj polovico šiha, mi je Boris ponudil pomoč pri postavljanju opaža in betoniranju. Že itak mi je pomagal ogromno in otroško nerodno mi je bilo sprejeti njegovo ponudbo. Z njegovo pomočjo in pomočjo še dveh njegovih pajdašev smo imeli opaž pripravljen en-dva-tri. Enako hitro je bilo vse nared za betoniranje: postavljen mešalec, pripravljeno orodje, voda, cement, .. Do treh popoldan smo z delom končali. In res, vprašanje kdaj bi z U. očetom bila gotova brez te pomoči. Če bi bila zelo pridna, bi morda uspela postaviti opaž. Še z vremenom smo imeli ta dan srečo. Kljub slabim napovedim (dež, sneg) smo imeli večino dneva sonce.
Opaž in betoniranje
Še preden smo vse pospravili sem opazil, da iz enega od vogalov hiše štrli kos strohnelega lesa. Ja, še eden od vlage uničenih lesenih stebrov v steni. Ko s prsti malo popraskam se iz luknje vsuje prah. Kmalu je odprtina tako velika, da lahko z roko grem vanjo in iz nje pobiram vse več prahu. Zopet mi pomaga Boris. Pomaga mi odstraniti uničen kos trama v zidu. Tudi omet na tem delu hiše je od izpostavljenosti vlagi povsem uničen. Praktčno se ne drži več stene. Ko želim odlomiti majhen kos, se odlišči cela ploskev. Slike raje ne prilepim.
Ja, ob takšnih stvareh mi postane slabo. Gre mi na bruhanje. Ni mi, da bi še o čem razmišljal. Moja glava je kot tempirana bomba. Samo čakam, da mi jo raznese. Pospravim še nekaj stvari razsutih po vsem tem razdejanju okoli hiše. Potem se preoblečem in grem naproti Urški z otrokoma. So na sprehodu. Kmalu zagledam Saro, kako me kliče: “Ati”, in mi maha. Gre mi na jok, a se zadržim. Ko sva dovolj blizu, se Sara požene v moje naročje: “Moj ati si.”, mi pove nežno. Urban me gleda iz vozička in se nasmeji. Kmalu še on dobi moj poljub. Ob tem veselju potlačim svoje razočaranje in žalost. Skupaj se počasi odpravimo proti domu.
February 12th, 2009
Ne morem si kaj, da se mi ob misli na fiksni zobni aparat ne bi pred očmi prikazala simpatična Darla iz risanke “Iskanje Nema“.
Urška k sreči nikoli ni rabila imeti poleg aparata še “špang” napetih okoli glave, kot tale revica. Je pa aparat nosila kar dobrih 6 let, čeprav je prvotna ocena njenega ortodonta bila 2,5 – 3 leta. Lahko rečem, da ni niti približno ocenil to obdobje, ali drugače, “je pošteno mimo vsekal”. Urška je v tem času hodila na redno nastavljanje (beri zategovanje) aparata in vsakič je še nekaj dni po tem imela težave z občutljivostjo, bolečinami in uporabo svojih zob. Še preden je aparat sploh lahko začela nositi, pa je morala dati izpuliti vse svoje šestice. Tako je nastalo dovolj prostora za ostale zobe. Skratka, za moje pojme, kar lepa mera prestanih bolečin in poguma.
Že pred nekaj meseci se je rešila spodnjega dela aparata. Danes se reši še zgornjega. Kočno bo spet lahko počela nekatere stvari tako, kot jih je počela prej, pa ji je aparat vsa ta leta to onemogočal, kot je npr. igranje na rog.
Verjetno bo danes občutek, imeti v ustih svoje zobe lepo poravnane, fenomenalen. In zares ji privoščim. Bravo, Urška!
February 3rd, 2009
Pred štirimi meseci sem objavil tole. Takrat smo z veliko zagnanostjo, upanjem in malo naivnosti v želji, da končno pridemo do res samo našega lastnega doma, pričeli z obnovo hiše, v kateri sta dolga leta živela Urškina babica in dedek. Vsaj kakšnih 35 let. Že pred tem časom, pa je hiša zamenjala mnoge lastnike. Kot kažejo “izkopanine” in pričanja “poznavalcev”, pa se je spreminjal tudi njen namen. Menda je nekoč v tej hiši bila pralnica za Tovarno Dušika, v njej pa naj bi nekoč bile celo konjske štale. Kakorkorli, hiša ima kljub svoji majhnosti in skromnosti kar pestro zgodovino. Zato tudi ni čudno, da ni težko najti njenih ran.
Soseska treh hiš z skromnimi pracelami leži na severnem robu Ruš, med Tovarno Dušika in reko Dravo, obdana z gospodarskimi zemljišči, ali kot zna povedati naš župan, “sredi industrijske cone”.
Zame to nikoli ni bila lokacija, kjer bi želel živeti. A kaj, ko se nam priložnosti priti do lastnega doma niso polagale na dlan, iskreno povedano, pa tudi midva z Urško o tem nisva začela razmišljati tako dolgo, dokler naju k temu ni vzpodbudila dana situacija. Od kar je Urškina babica odšla v dom starostnikov je hiška bolj kot ne samevala. Dobila sva priložnost, da prevzameva lastništvo hiške na naju in v njej urediva dom, v katerm bi lahko spodobno živeli. In zanimivo je, da je vsakdo, ki sem pride prvič, navdušen nad lokacijo.
Kmalu smo se lotili prvih del. Brez posebnega načrta. Nekatere reči, kot je bilo npr. praznjenje hiše ali trganje dotrajanih lesenih podov, je bilo potrebno storiti v vsakem primeru.
Prva večja stvar bi bila betoniranje tal, položitev izolacije in estrihov, potem še menjava oken in vrat. Kar precejšen strošek. Morda en “hiter kredit” za to ne bo dovolj.
Z Urško sva razmišljala o najinih finančnih zmožnostih. Najel sem prvi kredit, nekaj čez 6.000 EUR. Kmalu je postajalo jasno, da je v hiši potrebno postoriti še veliko več kot urediti pode ter menjati vrata in okna. Ker je babica znala dobro poskrbeti za to, da je bilo drv stalno na zalogi vsaj za dve zimi, sem razmišljal o tem, ali bi sistem CK dogradil s pečjo na drva. Ker smo v dveh sobah polagali nove tlake, bi pod estrih položili še cevi za ogrevanje in se s tem rešili zares nerodno speljani napeljavi pod stropi, ki bi jo v primeru, da strope kdaj saniramo z gips ploščami, itak bile napoti. Ko sem poklical prvega mojstra, vodo- ali bolje cevo-inštalaterja, je postala jasna naslednja stvar. Vodovodna napeljava je dotrajana. Okvirna cena za sanacijo skupaj z novo inštalacijo CK cca. 1500 EUR. Uff… In sva že bila na limitu. Ko pa sva izvedela, da bo potrebno zamenjati še električno napeljavo, ker je sicer lahko hudo nevarna (brez ozemljitve), pa je postalo jasno. Z mini kreditom, se vsega tega ne bo dalo urediti. Takrat še niti nisem razmišljal o tem, da bo potrebnih ogromno zidarskih in pleskarskih del.
Za nekaj časa sva odložila načrte. Kredit bova naložila na varčevalni račun in ga od tam jemala po potrebi. Začela sva iskati podnajemniška stanovanja in skoraj bi se že odselili v dvosobno stanovanje kakšna dva km iz Hoč. Na “srečo” so stanovanje oddali nekomu drugemu. Ovira je bila Jenny, jasno. Po pogovoru s staršema, je zopet zrastlo novo upanje. Na grobo sem ocenil predvidene stroške za obnovo do vselitvije in kazalo je, da bi nam s pomočjo lahko uspelo. Seveda bo potreben še en kredit iz moje strani, a bi to smatral kot dobro naložbo. In tako je bilo dogovorjeno. Predviden budget za obnovo: 15.000 EUR + kakšni bonusi kot so božičnica, kak EUR dodatnega zaslužka kako drugače, .. Res je, da ocene nisem mogel podati natančno, saj nisem imel pridobljenih uradnih predračunov, morda le kakšnega za orientacijo, ki pa je itak bil mnogo višji, kot smo planirali, saj je še vedno dovolj takšnih, ki ti pač samo “pomagajo” za denar, ti pa zato ne zahtevaš računa. Na kakšno stvar pa smo tudi pozabili: predvsem opremo. Skladno s temi plani smo se lotili del.
Izdelali smo podložni beton v obeh sobah, na katerega sem s pomočjo atija, ki je vedno bil za akcijo, navaril hidroizolacijo in kasneje položil še folijo ter stiropor.
Sledilo je “štemanje” zidov za električno napeljavo. Hudo delo. Najprej zato, ker je potrebno predvideti vsa mesta, kjer bodo stikala in vtičnice, mi pa še zdaj nimamo prave predstave o tem, kje bo kaj stalo, potem pa zato, ker je štemanje v stare opečnate zidake hudo naporno delo. Ob tem je narejene tudi veliko dodatne škode (odpadlih ometov), ki jo bo potrebno popraviti. Štemanje je pri meni pustilo tudi skoraj tri tedne trajajoče posledice: mravljince v rokah in otrple prste. Praha sem se pa najedel toliko, kot se ga v celem življenju skupaj nisem. Vrtanje kakšnih 50 lukenj za doze je bilo pika na i moji štemarski karieri.
Preden sta prišla elektro-mojstra, so hišo okupirali heavy-duty cevo-vodarji. Stroji so neusmiljeno tolkli po tleh in stenah, da so se lahko položile vodovodne cevi in cevi CK. Ob tem smo ugotovili, da bo potrebno sanirati še dimnik. Takšen kot je bil, je vzbujal začudenje vseh, ki se na to kaj spoznajo, da hiše še ni zajel ogenj. Glump.. še en cmok po grlu.
Prišla sta električarja in v treh dneh speljala kable do električne omarice. Po tleh je naenkrat bilo polno oranžnih žil, v zidnih špranjah sivi kabli. Skoraj povsod je bilo potrebno dodatno poglabljati ali razširjati utore, največ po tleh – kar je pomenilo spet dodatne ure štemanja v beton. Ko sem bil prepričan, da je to to, pa sem začel cevi zlagati eno ob drugo in jih pripravljati na to, da jih zalijem z betonom. Se sliši enostavno? “Be my guest!”
Končno mešanje betona na roke. Najprej sem postopoma zalival kanale električnih inštalacij po tleh, nazadnje še globoke brazde .. kaj, luknje! v kopalnici. Samo v kopalnico sem nasul cca. 500-600kg materiala. Preden sem lahko hišo spet predal mojstom, se moral pozidati še nekaj večjih lukenj, ki so ostale v zidovih med štemanjem.
Tako, kaj se je porušiti dalo, smo porušili. Zdaj je bil čas, da se lotimo “flikanja”. Flikanje, ki ga skoraj nisem upošteval v svojih izračunih, se je kmalu pokazalo za najdražje delo: polaganje keramike, kitanje, beljenje .. Nekatere zide je potrebno ojačati z gradbeno mrežico, tla izravnati z izravnalno maso, na strope smo zaradi neravnin, slabih ometov (na trstiko) in dodatne izolacije dali montirati gips plošče. Okoli oken in vrat je treba narediti špalete, vgraditi police, okoli vogalov vstaviti kotne profile, itd. Količine porabljenega materiala so znatno večje, kot bi bile v kakšnem zglednejšem stanovanju. Tudi kvaliteta materialov bi naj bila takšna, da bo uspešno sanirala stare zidove.
Danes se je začel četrti teden od kar v hiši vsak delovni dan delajo od en do trije mojstri. Notranjost spet dobiva svojo podobo. Včasih se mi zdi, da iz žabe delamo princa ali pa iz grdega račka laboda.
A je vse to potrebno plačati. In cena za to se je dvignila znatno nad naše zmožnosti, nad predviden proračun in nad to, kar smo sprva ocenjevali. Tako lahko znova ocenim, da bi za vselitev potrebovali dodatnih 10.000 EUR, mogoče kakšnega tisočaka manj. Čeprav bi glede na izkušnje in kup stvari, ki bi jih vseeno radi postorili, pa jih niti predvideti nismo upali, to z lahkoto porabili (npr. okolje).
Danes nismo mogli mimo dodatnega problema, ki se je pojavil. No, ni se pojavil, le nekako mižali smo in si ga nismo hoteli priznati. Vlago, ki prihaja skozi stene v hišo od zunaj. Najbolj očitno je to sedaj, ko se sneg počasi tali in kot spužva namaka okolico hiše. Brez ureditve drenaže okoli hiše, s katero bi rešili problem namakanja, ne moremo nadaljevati v notranjosti. Nanosi kita na stenah kjer je vlaga se absolutno ne sušijo, prej obratno – kit se dodatno namaka in obstaja nevarnost, da se začne luščiti. Zato bom v najkrajšem možnem času vložil vse svoje (fizične – ti še niso povsem izčrpani) napore v to, da naredim izkop okoli hiše. Potem bomo razmišljali o tem, koliko nas bo stalo oblaganje temeljev z izolacijo, speljava drenažnih cevi in odtokov ter zasutje. To je namreč predpogoj za to, da sploh začnemo razmišljati, kako nadaljevati v notranjosti.
Žal smo tam. Zaenkrat na koncu poti. Kljub precejšnjemu napredku, še kar nekaj korakov pred ciljem. Upanje menda obstaja, da ga le uspemo najti.
February 3rd, 2009
