Below zero

February 12th, 2009

Tako bi lahko imenoval dela, ki so v zadnjih dveh dneh potekala na hiši in skladno s tem tudi moje razpoloženje. Ah, saj res! Tudi temperature so takšne. Vsaj ob jutrih in večerih. Kar pa spet ni dobro za to, ka počnemo na Hiši (če je sploh še vredna, da jo tako imenujem).

Dogovoril sem se, da v torek pričnemo z odkopom temeljev okoli hiše za izvedbo drenaže. Plan je bil sledeči. Hišo v enem dnevu odkopamo okoli in okoli do globine cca. 60 cm. Če bi temelji bili zelo grbinčasti, bi jih popravili z grobim ometavanjem, ker sicer ne bi bilo mogoče izvesti vertikalne hidroizolacije. Tako pripravljene temelje bi potem sam izoliral: nanesel ibitol in nanj varil izotek (tisto bitumensko folijo). Na takšno podlago je potem menda še fino nalepiti stirodur (trd in vodonepropusten stiropor), preko njega pa položiti še bradavičasto membrano. Šele nato bi se v jarek položila drenažna cev, se postavili jaški in odvodi za meteorne vode in ko bi to bilo narejeno, se bi jarek lahko zasul z “rizlom” ali “kuglami”, kot pravijo kamenju za zasutje drenažnih jaškov.

V torek je bagerist res prišel. Luštkan mali bagerček se je lotil dela. V dobri uri so vse betonske plošče okoli hiše bile razbite. Kopati smo začeli na vzhodni strani, ob ne več kot 10 let starem prizidku, kjer je tudi kurilnica. Pričakoval sem, da bodo temelji globoki. Kot je to nekoč rekel Urškin oče: “Uf.. temelji so globoki, kakšna 2 metra.” Izkazalo se je prej obratno: da jih je le za kakšni 30-40 cm. No, Urškin oče se ni več spomnil, da bi to kdaj rekel, sicer je pa itak nepopomembno. Temlji so v glavnem bili hudo plitki, bagerist pa je ob prizidku naredil skoraj meter globok jarek. Desno od prizidka, kjer je že stena dnevne sobe (stara stena), je temelj bil globji. A zdelo se je, da je ta v dveh plasteh. Trdnost temeljev pa je tudi vprašljiva. Površina je hudo robata, tako, da je niti ometati ne bi šlo. Kamenje iz nje odpada. Ker hiša nima vezne plošče, ampak je beton (v sobah, kjer ga sploh ni bilo, smo ga vlili pred nekaj meseci, ko smo delali estrihe) vlit med stene temeljev. Torej, temelje med seboj nič posebej ne veže. Začel sem razmišljati o tem, da mogoče ni najboljše, da hišo obkopamo v celoti, zato z izkopom nismo nadaljevali. Nekako je nastalo splošno mnenje, da je odkopane temelje potrebno dodatno ojačati. Betonirati.

Temelj (30-40 cm), ki smo ga dobetonirali

Betonirali smo do cevi, dalje kaže, da je temelj globji

Stekla je še ena urna akcija. Ponovno se je izkazalo, da delavci, s katerimi sodelujem, niso le zato, da opravijo svoje delo in bi dvignili roke, kadar se pojavijo takšni problemi, ampak so mi bili pripravljeni pomagati organizirati stvari tako, da je bilo v eni uri pripravljeno vse za betonažo: pripeljanih 10 vreč cementa, pripeljanih 2,5 kubika šodra, izposojenih 15 kom. opažnih desk, izposojen wap za pranje temeljev in ostalo. Res, kapo dol vsem, ki so mi pomagali. To so ljudje, ki so vredni zaupanja in pri katerih ni žal dati nobenega evra, ki ga prosijo, že itak bolj skromno, kot ne.

Naslednji dan sva se z Urškinim očetom lotila postavljanja opaža. Posebnih izkušenj nimava, ampak saj to ni taki “kunšt” in poprijela sva za delo. Itak betoniramo temelje, tako da detajli niso pomembni. Terja pa svoj čas. Ko so mojstri bili gotovi z delom v hiši in jim je ostalo časa za še skoraj polovico šiha, mi je Boris ponudil pomoč pri postavljanju opaža in betoniranju. Že itak mi je pomagal ogromno in otroško nerodno mi je bilo sprejeti njegovo ponudbo. Z njegovo pomočjo in pomočjo še dveh njegovih pajdašev smo imeli opaž pripravljen en-dva-tri. Enako hitro je bilo vse nared za betoniranje: postavljen mešalec, pripravljeno orodje, voda, cement, .. Do treh popoldan smo z delom končali. In res, vprašanje kdaj bi z U. očetom bila gotova brez te pomoči. Če bi bila zelo pridna, bi morda uspela postaviti opaž. Še z vremenom smo imeli ta dan srečo. Kljub slabim napovedim (dež, sneg) smo imeli večino dneva sonce.

Opaž in betoniranje

Še preden smo vse pospravili sem opazil, da iz enega od vogalov hiše štrli kos strohnelega lesa. Ja, še eden od vlage uničenih lesenih stebrov v steni. Ko s prsti malo popraskam se iz luknje vsuje prah. Kmalu je odprtina tako velika, da lahko z roko grem vanjo in iz nje pobiram vse več prahu. Zopet mi pomaga Boris. Pomaga mi odstraniti uničen kos trama v zidu. Tudi omet na tem delu hiše je od izpostavljenosti vlagi povsem uničen. Praktčno se ne drži več stene. Ko želim odlomiti majhen kos, se odlišči cela ploskev. Slike raje ne prilepim.

Ja, ob takšnih stvareh mi postane slabo. Gre mi na bruhanje. Ni mi, da bi še o čem razmišljal. Moja glava je kot tempirana bomba. Samo čakam, da mi jo raznese. Pospravim še nekaj stvari razsutih po vsem tem razdejanju okoli hiše. Potem se preoblečem in grem naproti Urški z otrokoma. So na sprehodu. Kmalu zagledam Saro, kako me kliče: “Ati”, in mi maha. Gre mi na jok, a se zadržim. Ko sva dovolj blizu, se Sara požene v moje naročje: “Moj ati si.”, mi pove nežno. Urban me gleda iz vozička in se nasmeji. Kmalu še on dobi moj poljub. Ob tem veselju potlačim svoje razočaranje in žalost. Skupaj se počasi odpravimo proti domu.

Entry Filed under: Bodi naš dom