Saj ne. Hladilnik bomo dali v en mali hodnikec takoj zraven kuhinje, da imamo v kuhinji več prostora. Hladilnik že imamo od prej in je še ok. Ni neki fensi šmensi, a dela.

@Marjetica: Verjemi, da se tudi jaz z užitkom poigram z njimi, če mi le z repkom pomigljajo.

Upam da bosta imela srečo in da bo vse tako kot sta si zamislila… če bi prej vedela bi vama predlagala da se mogoče na njega obrneta vsaj toliko da vidita koliko bi vama on zaračunal.
Lp Maja

No, saj dokler je vse ok, je pač vse ok. Če se pa kje zatakne, pa ni več ok. Ne bi vaju rada z Urško prestrašila, ampak mi smo z Rutarjem dokončno opravili. Pa pika.

Kaj bi raje brala, zgodbo o kavču ali zgodbo o kuhinji?

Verjetno bo zgodba o kuhinji tokrat primernejša. Torej, ob nakupu stanovanja sva z vd možem naredila celo turnejo po prestolnici in iskala najkakovostnejšo kuhinjo po zmerni ceni. Na koncu naju je prepričal prodajalec v Rutarju in naročili smo eno izmed Dan Küchnovih.

Čudno je bilo že to, da sem se za dostavo in montažo dogovarjala čisto s tretjimi ljudmi. In nič se ni dalo zmenit – gospod (bil je samo eden), je pač prišel, ko je prišel, naj ga pač čakamo doma. Ura ni njegov gospodar.

Ko je ta gospod prišel, je s polžjo hitrostjo nosil gor k nam elemente. Spodnje je sestavil, zgornje omarice za silo obesil na steno (pritrdil jih ni). Potem pa je ugotovil, da je pult rezan napačno – rez pač ne more iti čez umivalnik.

Kdo je to zakrivil, še vedno ne vemo, ker iz načrta ni razvidno. Dejstvo je, da je ta gospod isti trenutek, ko je ugotovil, da to ne štima, odkoroakal iz stanovanja in se je za njim izgubila vsaka sled. Naj to opravimo v Rutarju, on je samo privatnik.

OStala sva v stanovanju z napol zmontirano in torej nefunkcionalno kuhinjo. Gospod, ki nama jo je prodal, ni delal več tam. V marketingu (kjer sprejemajo reklamacije), so si me podajali sem in tja. Čakali smo in čakali pult, en teden, dva, osem tednov, nič. Midva pa v stanovanju brez kuhinje. Jaz noseča.

Potem je v marketingu padla ideja, da bodo šli pač po en pult v Obija in nam ga bo nekdo zmontiral. HAlo?! Le zakaj sva midva DRAGO plačala Dan Küchnovo kuhinjo?! Po pult v Obija bi šla lahko sama.

Edina sreča v tej zgodbi je ta, da sem jaz novinarka in da sem takrat za enega od psrednjih časopisov “pokrivala” področje potrošnikov. In da sem bila v izjemno dobrih odnosih z ljudmi na Zvezi potrošnikov in na tržnem inšpektoratu. In da sem imela tako močno voljo in živce, da sem z mirnim glasom svoje zahteve vsak dan znova po telefonu sporočila direktorju marketinga.

In potem, ko se je zadeva vlekla že doooolgo, sta prišla dva nova gospoda s pultom. In ga zmontirala in šla.

Zgodba s kavčem, ki je k nam prispel raztrgan, zamenjati pa ga niso hoteli, pa se je potem še vlekla. Hoteli so mi ga odpeljati na šivanje nekam v Nemčijo, jaz pa sem vztrajala in se sklicevala na ZAkon o varstvu potrošnikov, da želim novega, ne zašitega. Zavrnila sem vse darilne bone, ki so nam jih pošiljali v opravičilo in čez mnogo dni in spet mnogo pogovorih z direktorjem marketinga, tržnim inšpektorjem in pravniki na ZPS smo ga dobili. Nov kavč. Nič raztrgan.

Vsekakor vam želim veliko več sreče z Rutarjem, kot smo jo imeli mi!