Bajkič

Pred dvema letoma in pol .. približno .. sem za malico skočil po sendvič v trgovino. In tam vidim punčko, ki v spremstvu babice pride v trgovino po nakup. Babica peš, ona pa na tem frajerskem bajku. Prava mala asica. Sem rekel, da ko bo Sara dovolj stara, tudi ona (mogoče) dobi takšno kolo.

No, nikoli tega nisem vzel čisto resno. Vse ob svojem času. Najprej je dobila od tete Marine rdečega Bobbyja. Za rojstni dan ji je oma podarila prvo kolo. To zdaj čaka na Urbana. Bobby žal nikoli ni bil preveč zanimiv, je pa zato na tem kolesu toliko bolj uživala. Ko je bila že malo večja, smo ob priliki v trgovini prvič sedli tricikl. Bolj za hec. Raje smo kupili otroški sedež za “veliki koj” (veliko kolo). Ja, sva pskupaj prevozila nekaj kilometrov, nekaj jih je v njem celo prespala. Ko se nam je pridružil Urban in zasedel veliki voziček, smo Sari nabavili še “mali koj” (malo kolo). Ne uporabljamo ga kaj dosti, predvsem zato, ker Sara že čisto lepo gre peš ob vozičku in se ob tem še koristno razgiba. Poleg tega zna tudi biti malo nerodno uporabljati to kolo (prenašanje, privzdigovanje, ..).

Sara je v soboto prvič prespala pri babi Esi. Že pred tem je babi Esa rekla, da bo Sari kupila kolo. Zdaj sta imeli dovolj časa za druženje in sta to izkoristili, da sta šli v trgovino s kolesi. Tricikl je bil mišljen le kot ena izmed opcij, saj bi Sara lahko dobila običajno otroško kolo s pomožnimi kolesi, če bi ji to bolj ustrezalo. A sta se po “doooolgem” testiranju le odločili za tricikl. Sara je zdaj ponosna lastnica svojega novega bajkiča, kar se jasno vidi tudi na sliki. Jaz ji želim čimveč varno prevoženih kilometrov in naj ji čim manj crkuje (s tem mislim, da bi ga bilo potrebno potiskati).

P.S. Čeveljčki niso del spalne oprave, ampak stranski učinek čakanja na montažo kolesa v trgovini.

1 comment March 31st, 2009

Dela s prve

Sem že pisal, da sem se za nekaj časa prekvalificiral v štromarja, a ne?

Ja, res je. Tri dni sem se zaje*** z inštalacijo regulacije za ogrevanje. Več dela, kot z vezanjem kablov po ustreznih električnih shemah, sem imel s samo napeljavo le teh.

Najprej sem (spet) lazil po podstrešju in se najedel praha, da sem spravil iz hiše kabel za tipalo zunanje temperature. Potem sem ga še namestil na zunanjo steno. Če bi me kdo pri tem gledal, bi si tudi mislil svoje. Najprej sem si na podstrešje navlekel kabel, reflektor in kup orodja, da sem podaljšal UTP kabel, ki je že čakal pripravljen na podstrešju, a je bil prekratek. Potem sem to specilano zvezal (na oba konca montiral konektorje, ju zvezal s vtično sponko, lepo zalil z lepilom, kabel “oblekel” v požiralko, itd). Zdaj je bilo potrebno priti skozi steno. Japajade. Moj najdaljši sveder je dolg kakšnih 8 cm, zida pa je za približno 20. No-way. Sem probal nekaj na roko delat.. Pozabi, prijatelj! Sem klical svojega mojstra in mi je ljubeznovo pripeljal ta pravi “štil”. Zdaj sem imel v rokal najdaljšega v mestu. Tako na oko jih je merli približno 40 cm. Potem sem bil malo neroden z mašinco, ker je čisto drugi feeling, če delaš s tako dolgim. No, sigurno je že kdo bil v moji koži in itak sam dobro ve. Kabel končno spravim iz hiše. Zdaj ga moram še približno dva metra peljati po zidu in potem nanj priključiti tipalo. Khmmm… Ga vstavim v cev, morda v kanal? Najprej se odločim za trdo cev, potem si premislim in zmontiram zadevo v čisto ozki kanalček. Še dobro, ker zdaj izgleda prav fensi-špensi.

Sledila je montaža sobne enote, ki hkrati služi še kot sobni termostat. Za njo je v sobi že bila pripravljena doza in v njej kabelček. Enota ni veliko širša od premera doze in mišljeno je, da se jo privijači v luknjice za vijake, ki so na dozi. Ja, če moja doza ne bi bila malo zasukana in mi zato te luknjice prav nič ne koristijo. Khmm.. Vrtati bo treba luknje ob dozi. Eno malo višje, dve pod dozo. Ampak na ohišju sobne enote ni predvidenih lukenj za takšno montažo. Ja, jih pa izvrtam. Malo vrtanja v zid, malo v plastiko, lupljenje žičk in voila, konzola je zmontirana.

E, pa je sledil najtežji del. Najprej namontirati vsa preostala temperaturna tipala (bojler, oba kotla, dvižni vod), potem zvezati nove kable za črpalki, na ventile namontirati motorna pogona, potegniti nov kabel iz peči, pripraviti kabel za napajanje. In srž problema: speljati kable kar najbolj ergonomično do mesta, kjer sem že namontiral ohišje za regulator. Ja, kar dost napora sem vložil v ta del in ko je vse lepo na mestu, se sploh ne zdi, kako ne-enostavno to zna biti (že sama odločitev o tem, kje bodo kabli potekali).

E, tako. Kabli so bili pripeljani na pravi konec. Namontiram še eno nadometno razdelilno dozo v kateri bom zvezal motorna pogona ventilov, ker je en pogon imel prekratek kabel, pa še enega dodatnega kabla v regulator se s tem rešim.

Ure so tekle, nič niso rekle in končno mi ob pol enih zjutraj uspe imeti vse lepo zvezano.

Trenutek resnice. Vstavim regulator v ohišje, zategnem vijake .. V roke vzamem vtikač, globoko vdihnem in ga potisnem v vtičnico. Displej na regulatorju se prižge. Glmp, požrem slino. Kar malo s strahom pogledam, kaj piše. Izbrati moram jezik. Ok, izberem. Sedaj moram izbrati ustrezno ogrevalno shemo. Izberem. Hm.. Indikatorske lučke za gorilnik in mešalna ventila se začnejo nekaj prižigat, čez nekaj trenutkov se prižge gorilnik na peči. Še nekaj minutk in začneta delovati tudi obtočni črpalki: za toplo vodo in radiatorje. Ups, cev za preklopnim ventilom je mrzla, pred njim vroča. Ja, štekam. Odmontiram pokrov ohišja motornega pogona in prestavim jumperje: vrteti se namreč mora v obratno smer od tovarniško nastavljene, ker sem ga obrnil za 180°. Tak, zdaj je ok. Cev postaja vroča, radiatorji topli. Grem pogledat še sobno enoto. Kaj zdaj to: “Err 2″, mižika. Čaki, čaki .. kaj je že to? Aha! Eno od tipal ne deluje pravilno .. ALI PA .. enota ni sinhronizirana z regulatorjem. Izvedem postopek sinhronizacije in .. YES!! Vse ok.

Zdaj samo še naštudiram programiranje ogrevalnih časovnih intervalov, preizkusim še delovanje s pečjo na drva in  to je to. Ne, ni še to. Kotlovnico moram pošteno spucat, ker je na tleh polno žičk, odščipnjenih vezic, olupanih kablov, …

1 comment March 24th, 2009

Prekvalifikacija

Čeprav sem v službi informatike, se nikoli nisem imel za “ta pravega” računalničarja. Nisem neki računalniški obsedenec, ne zanesenjak, niti strastni ljubitelj. Je pač nekaj, kar počnem in kar znam početi tudi dobro. Navsezadnje sem se nekoč odločil za študij računalništva in še vedno tu in tam pohajkujem po faksu.

V življenju me je vedno zanimalo več stvari. Res, da bolj področje tehnike in naravoslovja, a tudi za druga področja nikoli nisem imel mnenja, da bi bila nezanimiva. Tako sem se v šoli razmeroma rad ukvarjal še npr. z zgodovino in psihologijo. Žal mi je, da sem pretežni del naučenega že tudi arhiviral nekam globoko v spomin, kjer podatki niso ravno lepo zloženi in kadar brskam po njih, delam samo še večjo zmedo.

Nikoli se nisem branil fizičnega dela. Tudi za lopato in kramp je treba kdaj prijeti, nacepat drva, kdaj pa kdaj kaj počistiti, opravljati gospodinjska dela itd. Tako nikoli ne zmanjka novih izivov in z veseljem se lotim novih stvari. A pri tem obstajajo določene ovire. Prva izvira iz moje mladosti. O sebi imam namreč predstavo, da sem bil nerodni mali mulc, ki je uničil vse, kar je dobil v roke. Z atijem sva sicer skupaj počela marsikaj in velikokrat sem bil njegova leva roka. Leva zato  ker sem mu pomagal in zato, ker sem menda res bil malo levi. Zato se še danes stvari lotevam z rahlim zadržkom: “Kaj če to ne delam prav, kaj če kaj pokvarim, itd.” A se stvari s časoma spremenijo. Večkrat kot sem se česa lotil sam, večkrat sem spoznal, da mi stvari lahko tudi uspejo. Da le nisem tako levi. Večji problem je ta, da želim zmeraj stvari narediti do perfekcije in pri tem znam malo ali bolj komplicirati. Držim se pač načela, da če se že česa lotiš, naredi to tako, kot je treba, četudi je potrebno velikokrat improvizirati. Napake so dopustne, a le če se na njih kaj naučiš in jih seveda, potem tudi popraviš.

Morda bi na Hiši sam postoril še več kot sem, a sta bila zadržka dva: pomanjkanje časa in pomanjkanje izkušenj. Glavna razloga zato, da sem pa vseeno kar nekaj stvari naredil sam pa sta bila: pomanjkanje denarja in izziv, da se vseeno nekih stvari lotim sam in s tem gradim na večjem lastnem zadovoljstvu, na koncu koncev tudi na fizični aktivnosti. V času od kar smo pričeli z renoviranjem Hiše sem tako postal že pravi mali gradbeni vajenec, ki bi že imel kakšno kvalifikacijsko potrdilo, a ni bilo mojstra, ki bi mi ga izdal. Trenutno pa se pripravljam na elektro-inštalaterska dela. Najprej me čaka en kup žic, ki jih moram najprej zvezati, potem pa nanje ustrezno prikljčiti vtičnice in stikala. Tako za elektriko kot za podatkovne komunikacije (internet, telefon, televizija). Še prej pa se bom lotil montaže, vezave, priključitve in nastavitve regulacijskega sistema za ogrevanje, ki smo ga že nabavili. Sheme sem že naštudiral, zdaj moram le še teorijo preleviti v prakso. Če mi to uspe, nam prihranim kakšnih 250 EUR.

V službi informatik, doma vse kaj drugega.

Add comment March 20th, 2009

Urban je staknil virozo

Včerjašnji obisk zdravnika je pokazal, da so Urbanovi krvni izvidi vredu. Imel je znižano raven kisika v krvi za kar je dobil eno terapijo inhalacij, z inhaliranjem (pumpica) pa moramo nadaljevati še doma. Najverjetneje gre za prebolevanje viroze. Njegov kašelj je grozen! Uboščku vse hrope: v prsih, grlu, nosku .. Težko mu je dobro sčistiti nosek (fiziološka raztopina + aspirator) in dati inhalator, saj se brani na vse kriplje in pretege, z neverjetno močjo. Ta otrok je pravi mali Samson!
Še huje od tega pa je, da ne more spati. Prebuja se miljonkrat na noč, joka, kašlja, šmrka. Najbolj “našpuka” Urška. Vzame ga iz posteljce, ga doji, tolaži, masira .. Ko se končno umiri, je Urška ravno toliko prebujena, da potebuje nekaj časa, da spet zaspi. In v trenutku, ko končno zaspi, se zgodba ponovi. Ta vzorec se lahko vleče skozi celo noč. In še sreča, da Sara vse to ravnodušno prespi. Upam, da kmalu mine.

3 comments March 20th, 2009

Hripavost

Urban je postal čisto hripav. Hrope in izkašljuje. Se oklepa noge in milo jamra. Iz jokaste tečnobe je postal mali ubogi bolnik, ki več stoka kot joka. Če je prej jok ranil živce, zdaj njegov stok rani srce. Treba ga je maziti i grliti.

Urška je po nasvetu zdravnice nabavila neko eteričo olje in večkrat na dan zmasira Sarina in Urbanova prsa. Po masaži jima pod majčko vstavi še en topel plenični obkladek. Obema zelo ugaja. Mmm kako dišita! Da jima le kaj pomaga. Bizgeca mala!

Add comment March 18th, 2009

Apčiha

To napišem, Urška pa dvakrat kihne. Bemtiš kakšen vpliv na ljudi imam jaz.

Prehlajena je Sara. Dobila je tudi rahlo vročino in ponoči tožila, da jo boli uho. Zato sta z Urško včeraj obiskali dežurno zdravnico in lej ga no, dežurna je bila prav Sarina zdravnica. Res je, eno uho je rahlo vneto, drugo je videti zdravo. Dobita recept za antibiotik, a zdravnica priporoči, naj ga pričneta jemali le, če naslednji dan (danes, v nedeljo) še vedno ne boljše. In je boljše. Vročine ni, uho tudi ne boli več iz noska pa je začel lesti tisti gosti šmrkelj, ki navadno pomeni intenzivno čiščenje noska. Tudi izkašljuje lepo in se mi zdi, da so tam tudi nekli šmrklji prisotni, a še preden bi se prepričal .. glump .. ga je že pogoltnila. Bljak.

Solidarno je zbolel še Urban. Ponoči ja rahlo zakuhal. Nič posebnega, le spati nam ni dal celo noč. Jok, jok, jok. Sara in Jenny sta ga gladko ignorirali, midva z Urško pa sva večino noči prebedela. Urška crknjena od podobnih nočnih prebujan že pred tem, jaz vsaj tako izmozgan od dela pri Hiši.

V treh popoldnevih tega tedna, potem ko sem prišel iz službe in se odpravil k Hiši, sem premetal (bolje rečeno skidal) kakšnih 25 ton gramoza. Ja, kdo bi si mislil. 6 “fur”, vsaka fura cca. 4 m3 materiala. Pa še malo “rizla”. Ja, heca ni.

Add comment March 15th, 2009

Laminat

V trgovini ..

.. zdaj pa tudi že na tleh v Hiši.

5 comments March 13th, 2009

The Pubec

3 comments March 12th, 2009

Na kavču

S Saro sva noč prespala na kavču. Kavč se da raztegniti v dokaj udobno ležišče, tako da se nisva rabila prerivati za prostor. Zaradi velikosti ležišča ne, ne pa tudi za svoj košček tega prostora. Sara se je namreč celo noč stiskala k meni, se obračala, raztegovala, tako da sem se kmalu znašel že čisto na robu, in sem moral Saro prestaviti bolj na sredino. In potem jovo-na-novo. Spet stiskanje do roba in hop – nazaj. Vmes sva še dvakrat pila sok, enkrat šla lulat in enkrat sva obrisala nosek.

Jap. Od avgusta meseca prejšnjega leta, ko sva oba s Saro prebolela pljučnico, je bilo ok. Nahod se je sicer vlekel že kakšna dva tedna, a se je šele prekvčeraj Sarin nosek pošteno zadelal in prišla je tudi vročina. Včeraj je po žlički Lekadola bilo boljše in tudi ponoči je potem ni preveč kuhalo. Le malo bolj topla je bila, kot ponavadi.

In zakaj sva morala na kavč? Zaradi izkušnje prejšnje noči. Urban je sicer zdrav, a se ponoči veliko prebuja. Včasih traja celo uro, da ga Urška uspe potolažiti in lahko spet zaspi. A se zdaj, ko je bolna, tudi Sara prebuja. Glasna sta pa oba. Ne ozirata se drug na drugega. Tako Urška prebedi večino noči, jaz ne morem veliko pomagati (mama, mama, mama), spim pa ravno tako bolj slabo. Zato sva s Saro tokrat spala ločeno in z njo, razen že zapisanega, ni bilo posebnih težav, tudi jokala ni. Sem pa slišal Urbana iz spalnice, kako se mu je spet “godila krivica” (ali kaj pač že, da je moral tako jokat).

1 comment March 12th, 2009

Buhtl

Nekaj čez 10.300g so natehtali našemu buhteljnu malemu na tokratnem rednem sistematskem pregledu. Uspešno je opravil tudi Denverjev test in začel ploskati, še preden je Urška uspela odgovoriti na vprašanje sestre:  “Ali Urban že kaj ploska?”. Faca velika!

3 comments March 6th, 2009