Bajkič

March 31st, 2009

Pred dvema letoma in pol .. približno .. sem za malico skočil po sendvič v trgovino. In tam vidim punčko, ki v spremstvu babice pride v trgovino po nakup. Babica peš, ona pa na tem frajerskem bajku. Prava mala asica. Sem rekel, da ko bo Sara dovolj stara, tudi ona (mogoče) dobi takšno kolo.

No, nikoli tega nisem vzel čisto resno. Vse ob svojem času. Najprej je dobila od tete Marine rdečega Bobbyja. Za rojstni dan ji je oma podarila prvo kolo. To zdaj čaka na Urbana. Bobby žal nikoli ni bil preveč zanimiv, je pa zato na tem kolesu toliko bolj uživala. Ko je bila že malo večja, smo ob priliki v trgovini prvič sedli tricikl. Bolj za hec. Raje smo kupili otroški sedež za “veliki koj” (veliko kolo). Ja, sva pskupaj prevozila nekaj kilometrov, nekaj jih je v njem celo prespala. Ko se nam je pridružil Urban in zasedel veliki voziček, smo Sari nabavili še “mali koj” (malo kolo). Ne uporabljamo ga kaj dosti, predvsem zato, ker Sara že čisto lepo gre peš ob vozičku in se ob tem še koristno razgiba. Poleg tega zna tudi biti malo nerodno uporabljati to kolo (prenašanje, privzdigovanje, ..).

Sara je v soboto prvič prespala pri babi Esi. Že pred tem je babi Esa rekla, da bo Sari kupila kolo. Zdaj sta imeli dovolj časa za druženje in sta to izkoristili, da sta šli v trgovino s kolesi. Tricikl je bil mišljen le kot ena izmed opcij, saj bi Sara lahko dobila običajno otroško kolo s pomožnimi kolesi, če bi ji to bolj ustrezalo. A sta se po “doooolgem” testiranju le odločili za tricikl. Sara je zdaj ponosna lastnica svojega novega bajkiča, kar se jasno vidi tudi na sliki. Jaz ji želim čimveč varno prevoženih kilometrov in naj ji čim manj crkuje (s tem mislim, da bi ga bilo potrebno potiskati).

P.S. Čeveljčki niso del spalne oprave, ampak stranski učinek čakanja na montažo kolesa v trgovini.

Entry Filed under: Družinske