Sara lezi na napihljivi blazini v dnevni sobi in gleda Vlaka Tomaza. Cez cas pride v kuhinjo in vprasa Ursko:
“Mama, si ti vesela?”
Urska: “Ja, Sara, sem vesela. Kaj pa ti?”
Sara: “Jaz sem pa zalostna.”
Urska: “Zakaj pa si zalostna?”
Sara: “Sem tak sama.”
In potem smo se vsi skupaj preselili v dnevno sobo. 
Add comment April 30th, 2009
V nedeljo zvečer smo z izjemo Sare preživeli prvo noč v našem novem domu. Sara je bila v varstvu pri Omi in Oma je vztrajala, da pri njej tudi prespi. Tudi Urban je sicer bil v celodnevnem varstvu pri babi Esi, a je seveda prespal z nama. Lepo skopan, dišeč, mehki .. mmm .. babi Esa ga je fino pripravila na spanje. Sara je potem še drugi večer prespala pri Omi in je tako šele danes pozno popoldan prišla prvič v hišo po vselitvi. Zdaj že sanja .. Nodija? Jenny? Urbana? Omo? Avtomobilčke? .. Ni se mogla odločiti kaj bo danes sanjala. Žal mi je, da nisem mogel v celoti posneti njenega navdušenja, ko je prišla .. ja, zdaj že lako tako rečem .. domov. “Kak je tu vse lepo!”, je bila navdušena še preden je vstopila v edini koliko toliko urejen prostor – spalnico. Očitno so bile na kup naložene škatle v dnevni sobi dovolj zanimive. Seveda se je tudi njene čisto prave velike postelje razveselila. Spet. Postelja je namreč bila postavljena v spalnico že teden dni pred vselitvijo. Norela je, skakala, glavo potiskala v blazino, kričala od navdušenja. Lepo je videti otroke, ko so srečni, še lepše, ko to znajo tako iskreno pokazati, da bi že skoraj lahko rekel, da se pačijo.
Skratka .. Preseljeni smo, še vedno pa ne vemo kam s vsemi stvarmi, ki smo jih prinesli iz stanovanja. Če se pred vselitvijo mislil, da bom 20 kartonastih škatel več kot dovolj, lahko zdaj rečem, da jih bilo premalo. Še vedno imamo v stanovanju nekaj stvari, ki jih moramo pripeljati. Veliko vsega smo pometali proč, marsikaj novega bomo še potrebovali. Ker je nekaj pohištva iz stanovanja bilo izdelanega “po meri”, zdaj ne vemo kam znjim (nam nikamor ne paše). Čakamo, da dobimo dnevni regal in vanj zložimo predvidene stvari. Dokler ga nimamo, bodo te stvari morale čakati v škatlah.
Imamo en TV program (POP TV), ki ga sprejemamo s sobno anteno. SLO1 in SLO2 sta slabe kvalitete, več ne dobimo. Telefona ni, internet le tako tko zdaj, preko mobilca.
Kljub utrujenosti se počutimo vedno bolje. Mene je zdelal prehlad. Sem brez glasa in pri selitvi sem bil bolj v vlogi demonterja – monterja, medtem ko so ati, Nevenka in atijev kolega Branko prav udarniško nosili pohištvo, škatle in vsto drobnarijo iz 3. nadstropja v kombi in potem iz kombija v hišo. Zares kapo dol in še 1x hvala!
Gogi mi je pomagal sestaviti veliko spalnično posteljo, z Urško sva sama sestavila vele-omaro, z Alešem sva sestavila jedilno mizo in za silo nekaj tistega pohištva “po meri”, da zdaj lahko na enem od elementov stoji TV. Dobrodošla pomoč!
Prva noč je bila neprespana. Urško je ali zbujal Urban, ali pa enostavno ni mogla spati, ker (pravi) ji ne ustreza, kako je postavljena postelja. Jaz nisem spal zaradi res bolečega grla in polnega nosa. Druga noč je že bila lažja, zdaj smo pred tem, da preživimo še tretjo.
Imeli smo nekaj težav z ogrevanjem, danes, ko sem prvič zakuril na drva. Na srečo sem uspel dobiti mojstra, s katerim sva kmalu skupaj ugotovila, da sem pri inštalaciji zamenjal dve žički na motornem pogonu za preklopni ventil. Potem je še očistil in nastavil oljni gorilnik, zamenjal oljni filter in šobo ter izmeril dimne pline. Zdaj je vse tipi-top in lahko se ogrevamo brez skrbi.
Upam, da kmalu se kmalu ustalimo, da dobimo še tiste manjkajoče kose opreme, uredimo okolico in še in še .. Najpomembneje je, da se že zdaj dobro počutimo in jaz verjamem, da se bomo samo še bolje – kljub vsemu.
Približno polovica paketkov, ki čaka na selitev
.. že v Hiši
2 comments April 28th, 2009
Če koga utegne zanimati ..
Ne tako dolgo nazaj je izšel Ringarajin Vodnik po nosečnosti. Devet izdaj (prvih devet?) vsebuje tudi moje prispevke, ki jih najdete v kolumni “Očkov dnevnik”. So pa ti zvežčiči tudi drugače zanimiv popotnik v času nosečnosti, polni koristnih informacij zbranih na enem mestu.
Add comment April 24th, 2009
Urška me je včeraj vprašala, zakaj nič več ne pišem na blog. Saj pišem! Ampak dostikrat zapiše že ona kaj, kar bi zapisal sam. Novice, ki se tičejo najinih dveh bambinotov. Pa naj vseeno malo povzamem..
Sara je postala prava mala reglja. In kako je radovedna! Zakaj, kje, kam, kaj je to, .. Najbolj simpatična je takrat, kadar želi kaj razložiti .. ali kadar pripoveduje .. Ko je treba zložiti besede v pravilni vrstni red, določiti čas, sklone .. Gre ji odlično! Fascinantno! Ah, ko bi se mi tujih jezikov učili s takšno hitrostjo in voljo. Do tujih ljudi ni zadržana. Kadar jo kdo kaj vpraša, odgovori enako, kot če bi jo to vprašali mi. Včeraj jo je Urška vzela zraven na slikanje zob. Medtem, ko je sama v ustih stiskala film, je Sara čakala z gospo zobo-rtg-grafinjo in jo spraševala: “Kaj je to? Kaj delaš zdaj?”
Urban? Dobil je prve kočnike. Vsaj mislim, da so. Po izgledu. In to kar vse štiri naenkrat. Sicer ga to, da jih do zdaj ni imel, niti ni oviralo pri prehranjevanju. Pubec nima problemov s pomanjkanjem apetita. Prej obratno. Mislim, da mu bomo počasi lahko ponudili kakšno bedrco .. ali kar celo kračo. Agilen je 100/uro. Pred dvema dnevoma sem ga posnel, kako se reši iz stolčka, tesno privezan. Ne glede na to, kako tesno mu zategnem pas, je po minuti in pol zunaj. Mogoče objavim posnetek. 
Tudi on je radoveden. A ker odgovorov še ne zna poiskati s vprašanji kot to počne Sara, jih išče z dejanji. Ves čas nekje stika. Po predalih, elementih, v kopalnici .. skoraj si je že ščetkal zobe s krtačo za WC. No, smo mu to pravočasno preprečili. Žal nam ni uspelo mu preprečiti uničenje keramične posode za krtačo. Že dva ali tri dni se dogaja, da naredi kakšen korak. Če je na kavču kaj zanimivega, on pa stoji ob mizici malo vstran, se mizice pogumno spusti in do kavča naredi korak, da ga doseže. Včasih se dvigne ob opori, se spusti in samostojno stoji .. tudi do 10 sek preden se previdno spusti nazaj na rit. Zna biti, da bo kmalu hodil.
Hiška čaka na vselitev. Zadnjič sem “mojim” iz ZDA stanje naše hiške napram prejšnjemu opisal takole: “Much better inside, quite worse outside.” Ampak zame je tisto prvo pomembneje. Za drugo bo dovolj časa, dela zunaj itak ne bo nikoli zmanjkalo. Skoraj nemogoče se mi zdi, da sta pred nami samo še dve noči v bloku. Doma še nič ne kaže na to, da se pripravljamo na selitev. Le Urška se mi zdi napeta. Malo jo dajejo živčki, malo čustva. Kaj vem. Jaz se ne obremenjujem, niti ne razmišljam preveč o tem, kako bo, kaj vse nas čaka, kaj bomo pogrešali, .. Tudi če se bo izkazalo, da je bilo življenje v bloku veliko udobnejše, mogoče celo varnejše .. gotovo obstajajo tudi mnoge prednosti “biti na svojem”. Saj so le te tudi bile pomemben razlog, da smo se odločili za ta korak. No, kaj več o tem bom lahko pisal čez nekaj časa. Ali pa ne? Interneta gotovo še ne bo, če sploh bo. Danes izvem kaj več. Ne morejo nas namreč priklopiti na digitalno centralo. Menda. TV? Tudi ne. Telefon. Ja, mogoče. Linijo imamo, a je trenutno neaktivna. Bomo spet surfali “na klic”? To še sploh obstaja? Ali pa UMTS? Kaj pa satelitska? Ali pa kar sobna antena. Menda se da slovenske programe že sprejemati v digitalni tehniki (DBV-T). Naša nova TV to omogoča. Ne vem pa, ali bi potem potrebovali zunanjo ali notranjo anteno (odvisno od moči signala). Pa ni mi, da bi še kakšnega koaksialca vlekel po hiši. 
No, gotovo pa ostanejo vsi Nodiji, Jani Nani, Slonček Benjamin in ostale Sarine popularne risanke. Računalnika se bomo pa vsi odvajali. Mogoče bomo zato hodili prej spat? He, he ..
1 comment April 24th, 2009
Včeraj sem drugi dan ometaval dele zunanjih sten, s katerih je brez ali z malo pomoči odpadel omet od kar smo pričeli z obnovo Hiše. Moram priznati, da mi to ni bilo najbolj ljubo delo in da je to še ena izmed mnogih stvari za katero lahko rečem, da brez zadostne kilometrine (ometane kvadrature) pač ne gre tako, kot bi si želel. Mogoče bi bilo dovolj samo videti mojstra pri delu, pa bi že bilo lažje lotiti se zadeve sam. No, ne bom na dolgo o tem. Itak sem včeraj obupal in bom zadevo prepustil plačancem. Kaj pa hočem?
In ko se tako pričnem “mučiti”, pride k Hiši četica: Urška z vozičkom in Urbanom v njem, Sara in Jenny. Najprej pristopi Urška, ne preblizu, da ne ne bi dobila kakšne porcije ometa, in vpraša:
“Kaj? Te jebe?”
Nekaj zmrmram .. Kmalu za njo stopi bliže še Sara in iskreno, z ravnodušnim izrazom na obrazu, v tistem simpatičnem otrokškem tonu vpraša:
“Ati, kaj te jebe?”
Akhm.
2 comments April 16th, 2009
Zdaj je že dorečeno. Do konca meseca se moramo izseliti. To pomeni, da nam ostaneta le še slaba dva tedna dokaj ustaljenega življenja v bloku. Okolica hiše je še vedno “delovišče”. Dva kupa kamenja in gramoza, neobdelane špalete okoli oken, okrušeni ometi, cevi namesto žlebov, itd. Ampak jaz verjamem, da je marsikje tako, da se urejanje zunanjosti in okolice pač zavleče v čas, ko se ljudje že zdavnaj vselijo v objekt. No, vseeno upam, da bomo vse omenjeno in še kaj v doglednem času spravili v red. Potem se pa prične varčevanje za streho, fasado, preureditev garaže v sobo ali dve .. Hmm.. precejšnji zalogaj. Spet. Ampak to je v tem trenutku zgolj v stanju razmišljanja za naprej, nič ni dorečenega in bo vse odvisno od naših kasnejših želja, potreb, zmožnosti ..
Bistveno je, da je notranjost hiše že skoraj primerna za vselitev. Kupiti moramo še nekaj luči (dnevna soba, kuhinja), hladilnik, mogoče mikrovalovno pečico. Fino bi bilo, da bi čimprej dobili kavč, ki smo ga naročili, enako velja za dnevni regal. Mislim pa, da bo oboje prišlo šele po 1. maju. Bomo pač malo brez. Izdelati bomo dali kakšen regalček ali omaro za naše mini hodnikece, kupiti moramo posodo za kuhanje, mogoče pribor, obvezno kozarce, ..
Ja, kuhinja je tudi že skoraj zaključena. Kot sem že napisal, manjka še luč, zmonitirati moram mizo, aha! na stole še čakamo. S stoli bo Rutar očitno imel več težav, kot je imel (beri: ni imel) s samo kuhinjo. Morali bi priti do konca meseca. Ploščice za kuhinjo sva izbrala rdeče. V trgovini, kjer sva jih kupila, v bistvu nisva imela nobene prave izbire, če sva hotela imeti ploščice iz zaloge. Na voljo so bile le različne barve. Za dekorje se nisva odločila.
Kljub temu, da je Urška enkrat že generalno očistila celo hišo, pa bomo to morali pred vselitvijo še enkrat ponoviti.
Nekaj slikic kuhinije (narejeno s telefonom med montažo stikal in vtičnic):
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
6 comments April 14th, 2009
Tako sva se s Saro včeraj odpeljala k Hiši čakati, da nam pripeljejo in zmontirajo našo prvo in samo našo kuhinjo. Z nekaj urno zamudo je Rutarjev tovornjakič le pripeljal na dvorišče Hiše (beri delovišče). Kuhinja je kmalu bila polna kartonastih škatel. Skoraj tako hitro, kot smo kartonaste škatle prinašali v hišo, so te prazne letele iz hiše. Kljub temu, da je naša kuhinja relativno majhna, je monterjema vzelo skoraj štiri ure, da sta končala z montažo. Sam sem z njunim delom bil zelo zadovoljen. Posvetila sta se vsem potrebnim detajlom, bila sta izredno natančna, dajala pa sta tudi vtis, da svoje delo obvladata. Monterja sta zaposlena pri Rutarju in montirata le od njih dobavljeno pohištvo.
Kuhinjo smo dobili dobavljeno dva tedna PRED predvidenim rokom. Iz Rutarja so me poklicali nekaj dni prej, povedali, da kuhinja pride v ponedeljek in da v torek že lahko pridejo na montažo. Tako je tudi bilo. Dobavaljen je bil vsak najmanjši vijak, celo en ročaj za elemente je bil višek, domnevam, da kot rezerva. Skratka, kar se nakupa kuhinje v Rutarju tiče, smo lahko res zadovoljni in smo prijetno presenečeni. Tudi nad končnim izdelkom.
1 comment April 8th, 2009
Ko je Urška bila noseča, pa tudi že pred tem, sem včasih razmišljal .. nekoč bo ob meni nekdo, ki mi bo pomenil več od česar koli drugega na svetu, ki bo s svojim življenjem dal mojemu življenju novo dimenzijo. To bo moj otrok. Takšna misel se je takrat zdela zelo utopična. Le kako bi si lahko predstavljal njegovo podobo? Njegov glas, vonj, mehkobo kože, .. Ne zdi se dolgo nazaj, ko sem se ukvarjal s temi mislimi, danes pa bi se mi življenje s Saro in Urbanom lahko zdelo samo po sebi umevno. Pa se mi ne. Vsakič, ko se spomnim na niju, se zavem, koliko mi pomenita, kako rad ju imam in kako hvaležen sem zanju.
4 comments April 2nd, 2009
Po nekem danem naključju danes med brskanjem po spletnih straneh naletim na izjemno novico, ki jo je objavila neka nemška neodvisna organizacija za raziskave na področju uporabe interneta. Ne vem, ali naj bi to zame bila pozitivna, morda celo vzpodbudna novica, ali pa bi jo moral vzeti kot resni razmislek o tem, kakšna je populacija ljudi, ki bere ta blog. Raziskava, ki jo v tem prispevku omenjajo, je namreč blog “Doživljanje starševstva” uvrstila na 4. mesto po popularnosti (na to kaže tudi obsik) v kategoriji starševskih blogov, kar je zame bilo izjemno presenečenje, sploh, ker o tem sam nisem bil obveščen. Ocenjevanih je bilo kar 4672 blogov iz JV in srednje Evrope!! Kriterij ocenjevanja so bili zadetki domačih in tujih spletnih iskalnikov (google, lycos, yahoo, altavista, najdi.si, ..), ki so po ključnih besedah izbrane kategorije vodili na določen blog.
Temu dejstvu bi lahko pripisal tudi vse pogostejše težave pri nalaganju strani, kar je gotovo vsak od vas, ki redno berete ta blog, že doživel. Dobro moram razmisliti o tem, kako lahko to vpliva na moje pisanje v prihodnosti ali celo na obstoj bloga. Vas, ki me redno spremljate, bom o tem gotovo še obvestil.
4 comments April 1st, 2009
Preverjeno zanesljiv ..
.. in cenovno ugoden gostitelj.
www.verzko.com
