Archive for May, 2009
Spet ena “mamina”. Ja, mama, ti si faca! 
Včasih že zanalašč kaj povem, samo zato, ker vem, da bo padla kakšna pripomba.
Kot sem menda že pisal, so v Cici delavnicah hoteli organizirati izlet z otroci v ljubljanski ZOO. Vse vredu in prav, a je veliko staršev kmalu ugotovilo, da bi za naše predšolske malčke tak izlet bil prenaporen: vlak, vlak, avtobus, avtobus, zoo, ljubljana center, vlak, vlak. Zato so začeli izlet odpovedovat in kazalo je, da iz te moke ne bo kruha. Narobe je bilo le to, da so se vzgojiteljice o tem pogovarjale z otroci in naša Sara je bila ful navdušena, da bo šla v ZOO in še bolj, da se bo peljala z vlakom. Pa smo si rekli, zakaj pa ne bi sami naredili izlet z vlakom v Zoo. No, in smo ga. Nekaj dni prej se tako pogovarjam z mamo:
“V soboto bomo verjetno šli v živalski vrt, v Ljubljano.”
“Ja? Kako to?”
“Ja, tak. Z vlakom. Sara si ful želi, pa z delavnicami zdaj ne grejo.”
“Pa ni to drago?” <- takšno vprašanje sem že pričakoval 
“Niti ne. Približno toliko, kot če bi šli z avtom.”
“Saj ste pa že lani bili v živalskem vrtu!”
.. a? pardon me? aha. torej, smo že bili in Sara ji videla živali in to je to. Bemtiš. Ni mi jasno, zakaj eni kupujejo letne karte za ZOO?
V začetku novega tedna, ko je prav lep izlet že bil za nami in z njim tudi kakšna nova izkušnja (božanje kače, opazovanje tarantele čisto od blizu), spet sediva z mamo in spet prideva na ZOO:
“In? Ste se imeli fajn?”
“Ja. Fino je blo. Malo naporno in dobro, da niso šli z delavnicami, ker tisto bi bilo še nekajkrat bolj naporno.”
“In koliko vas je to stalo?”
“32 EUR vlak za naju z Urško v obe smeri plus 5 EUR za kartico z družinksim popustom 40% za eno leto, plus 2 x 6 EUR vstopnina.”
“Kaj pa hrana? Sigurno ste šli še kam na kosilo.”
“NE. SMO IMELI SENDVIČE IN SOKE ZRAVEN!”
He, he, he..
No, danes na malici pa se pogovarjava o praznovanju Sarinega in Urbanovega rojstnega dne:
“Kaj ste dali delati vabila za rojstni dan?”
“Ja.”
“To je tudi drago, ne?”
“PA KAJ JE ZA TEBE VSE TAK DRAGO?? SEVEDA JE DRAGO! VSE JE DRAGO! NIČ NI ZASTONJ!”, se že skoraj malo razpizdim.
“No, in kolko to stane?”
“2 EUR!”
“Saj to potem res ni tako drago.”
“Ne, ker sva vabila naredila sama in sva jih poslala izdelati kot fotografije. 0,12 EUR / kom. Aja še poštnino prištej.”
In če se že menimo kaj je drago.. Naša mama bi to morala veliko bolje vedeti od nas. Jaz bi pa drugič raje slišal: “Ja super, da ste šli v živalski vrt. Samo da so otroci uživali!”. Na denar pa se pri takih rečeh raje ……
May 29th, 2009
Moram to zapisati .. Ker mi je včasih res smešno. Pa brez zamere, mama, nič slabega ne mislim s tem. Enostavno, vse bolj hecno je.
Pred natanko enim tednom, v petek, me pokliče mama:
“Zdravo! Naju čez vikend ne bo. Da naju ne bi zastonj iskali.”
.. hmm .. saj zmeraj prej pokličemo, sicer pa, jaz si ne pišem njunih planov v koledarček. Če ne drugače, že iz vljudnosti vprašam:
“Aha.. Kam pa gresta?”
“Verjetno bova šla nekam hodit, ker bo lepo vreme.”
.. ok, super! Škoda bi bilo ne izkoristiti lepega vremena.
“No, lepo se imejta. Čao.”
Nakar mi proti večeru zazvoni telefon. Mama:
“Hej! Midva sva zdaj prišla.”
.. A? Prišla? Prišla kam?
“Kam pa?”
“Novi Vinodolski. Na morje.”
Super! Lep vikend vama želim.
**********************************
Malo prej, na malici, se tako nadaljuje nek najin pogovor:
“Ah.. Poletje bo dolgo. Mi imamo komaj septembra dopust.”
“Mi?”
“No, midva s Tomažem.”
.. trenutek premora, pa pač vprašam, ker si mislim, da bosta sigurno kam odpotovala:
“In? Kam gresta na dopust?”
“V Južno Afriko. A ti nisem povedala?”
.. mmm … mislim, da ne.
“Fajn! Potem bosta pa lahko šla bele morske pse opazovat!”
“Ja, res je. V bistvu imava že rezervirano.”
“Pazi, da te kateri ne poje za malico.”
“Neee. Smo v kletki!”
May 29th, 2009
V četrtek sem bil na kontrolnem pregledu desnega ramena, ki so mi ga pred približno letom dni malo poservisirali. Najlepša stvar pri tej izkušnji je bila narkoza. Kot da te nekdo z obema rokama za kravateljc prime in te potegne v spanec. In ko se zbudiš si tako prijetno utrujen, ker si pod konkretno dozo analgetikov in nič te ne boli. Potem sledi vrsta manj prijetnih izkušenj. Rana začne boleti, na roko ti nataknejo en hudo neudoben zokn pod katerim se pošteno potiš, noč v bolnišnici je bila moja najslabša noč doslej, en teden po operaciji je bila bolečina takšna, da mi je večkrat postalo žal, da sem se za to sploh odločil. A vendar .. Ko se je stanje čez čas izboljšalo, ko sem že po nekaj dneh slekel tisti ferdamani zokn in je koža vsaj zadihala lahko, ko je bolečina popustila in sem po treh mesecih roko že lahko uporabljal za kaj več kot ohranjanje simetrije na telesu, takrat lahko rečem, sem bil vesel, da je to za mano in da morda le ostaja kanček upanja za izboljšanje stanja, čeprav se mi ni zdelo, da bo tako in tudi zdravnik je rekel, da posebne izboljšave ne morem pričakovati. Dejstva pa so naslednja: operiranega ramena v tem letu še nisem izpahnil medtem, ko sem levo ramo izpahnil dvakrat ali trikrat. Zato je ortoped dejal, da bi bilo dobro razmisliti še o operaciji drugega, levega ramena. Operacija bi bila podobna prvi, kar pomeni, da se ramenski sklep le nekoliko stabilizira, ne bi se pa odpravil primarni vzrok za izpahe. Po mnenju ortopeda, ki je najprej dejal, da bi za odpravo vzroka bila potrebna večja operacija s vstavitvijo majhnega kostnega implantanta, takšna operacija vendar le ne bi stanja popravila bolj, kot manjša operacija, ki smo jo izvedli že prvič. Zato sem se kar odločil. Operirali bomo še levo ramo. Čakalna doba je približno 8 mesecev. Če bo tako, bo to dokaj primeren čas – ni vročine, do pomladi že lahko dobro okrevam. Da le ne bi bilo preveč snega za odkidat .. Sicer pa, imam še drugo roko in dve nogi.
So, wish me luck!
May 25th, 2009
Le eno uro po tem, ko preberem post na Natašinem blogu, se zgodi praktično isto na našem dvorišču. Najprej Urški prinesem pokazati 10 cm slepiča, malo kasneje pa k terasi pripleza dober meter dolg kačon – gož. Predvidevam, da sem ga pregnal iz kakšne luknje, ko sem čistil ostanke enega starega kupa šodra na precej zaraščenem terenu. Kolena so se mi zašibila, postal sem ves vznemirjen. V življenju v naravi nisem srečal veliko kač. In takoj sem pomislil, da bi to lahko bila zanimiva izkušnja še za Saro potem, ko sva pred nekaj dnevi v Ljubljanskem ZOO božala in v rokah držala pitona. Sara je bila precej zadržana in sem kačo po dvorišču zato preganjal sam. Najprej se je plazila ob hiši, pa šla pod avto, pa na sosedovo dvorišče, pa pod smetišno kanto, pa na teraso druge sosede .. Jaz sem ji lepo sledil, jo občasno malo dregnil z lopato, da bi jo pregnal v neko smer od koder bi se lahko splazila v goščavo .. Potem pa soseda pride in pravi: “Ubij kačo. Za mene je vsaka strupena!” Za trenutek pomislim. Res si ne želim da bi se kače plazile po naših dvoriščih. Ob parceli je škarpa z ograjo, pravzaprav nima kam pobegniti. Dvignem lopato v zrak in pok – presekam ji vrat. Z lopato jo mrtvo zalučam čez škarpo v goščo.
Žal mi je. Lahko bi jo še naprej gonil, četudi 20, 30 metrov naprej. Ubiti je morda res ne bi rabil. Če bi bila manjša, bi jo mogoče lahko živo zajel z lopato in vrgel čez škarpo. Sploh pa ni to vzgled otrokom, če jih najprej božamo, potem ubijamo. Še sreča, da Sare ni bilo takrat zraven. Ampak v tistem trenutku na to niti mislil nisem. Hotel sem se je rešiti. Fental sem jo tokrat. Prvič in tudi zadnjič – upam. Želim si, da jih ne bi bilo preveč v naši bližini, ne očem vidnih. Še preden bi se mi sanjati lahko začelo, da se bom ta dan srečal s kačo, sem Urški rekel: “Vroče je danes. Sezona kač se bo začela.”
Je v tem kaj vraževerja? Ne, nisem vraževeren.
May 21st, 2009
En dan in kar naenkrat vse špila: tv, radio, telefon, internet ..i Dopoldan sta dečka potegnila kabel po zraku do naše hiše, ga vlekla čez podstrešje na drugo stran, v vogalu ob steni skoraj do tal in od tam direkt skozi zid v dnevno sobo. Tam je zdaj ena nadometna doza, ki sicer ni nikamor pritrjena in je tudi ne bom šraufal na zid ker se ne vidi in ni nikomur v napoto, iz nje pa gre en kabel v televizijo, drugi v radio, tretji v modem.
Po službi sem čekiral stanje in bil zadovoljen. Za internet sem moral najprej narediti preklop preko razdelilnega mesta do mesta, kjer je računalnik in počakati do večera, ko je (malo prej) prišel mojester Miha in v ruter vpisal naš novi IP naslov. Minutka dela in internet .. DELA!!
Še preden sem se popoldan lotil prešaltavanja kablov, sva se z Urško na hitro odločila, da vzameva pri KRS digitalni sprejemnik. Tako nama je na voljo še več programov, predvsem je pa boljša slika. S Saro sva se odpeljala po sprejemnik. Ko sva prišla domov, je Urška kar takoj z otrokoma šla na sprehod in igrišče pri bazenu (Sebi, vračam ti lepe pozdrave), jaz sem pa priklopil nov sprejemnik in za regal skril kar se je skriti dalo (predvsem kable). Tako je zdaj vse dokaj lično postavljeno na svojem mestu in kar je najbolj važno – funkcionira. Slika v digitalni obliki je res občutno boljša (v primerjavi s sliko v analognem signalu in tisto, ki smo je bili vajeni pri T-2), na voljo pa nam je nekaj dodatnih programov, zanimivih tako za otroka, kot za naju z Urško.
En dan bom moral malo zakrpati luknjico na zunanji strani hiše, a ni panike, ker je res le tolikšna, kot je morala biti, da so skoznjo lahko potegnili kabel. Torej, “Hello World!”.
May 20th, 2009
Jutri naj bi dobili ..
.. našo povezavo v svet: internet, telefon, TV. Vse po enem drotu. V našem primeru, koaksialnem. Skrbi me le, kje bo ta kabel vstopil v našo hišo. Upam, da vstopi čimbolj diskretno in približno tam, kjer bo vstopil, tudi ostane. Ne maram vleči kabla po stenah po tem, ko imam po celem stanovanju naštimanih 7 UTP (RJ45) vtičnic in tisti mini patch panel pri elektro omarici. :-/
May 19th, 2009
videli – se odločili – izbrali barvo in material – naročili – čakali – čakali – klicali – čakali – klicali – čakali – čakali – klicali – dočakali – dobili – razpakirali – sestavili – zmigovali – postavili – gledali – se čudili – klicali – se odpeljali naročiti novo – šli z babi Eso na pizzo in kavo – prišli domov – dali otroke spat – razstavili – zapakirali – postavili na stran ..
Zdaj pa spet čakamo (tokrat menda ne bo tako dolgo in upam, da zdaj vsaj vemo, kaj dobimo) … Jebat ga.
May 19th, 2009
Ker smo se v soboto namenili v živalski vrt, smo poklicali Špelo v Ljubljano, ali bi se nam z družinico pridružili pri obisku. Enkrat, takrat je bilo prvič, smo se v živalskem vrtu že srečali. Pa je rekla, da se ravnokar odpravljajo v Banovce, kjer bodo preživeli vikend. No, prav. Lahko pa se potem vračate v Ljubljano “na Ruše”, če želite, smo predlagali. In predlog je bil sprejet.
Včeraj popoldan so nas obiskali: Špela in Jure z Manco in Tino. Najprej smo malo poklepetali ob soku in kavi, potem smo šli na sladoled. Sara in Manca sta se dobro ujeli in na poti nazaj sta že bili pravi stari frendici. Tako lepo je gledati otroke, nezadržane, odprte, družabne, iskrene. Urban in Tina, ki sta tudi približno iste starosti, pa sta za druženje imela manj priložnosti, saj sta oba največ časa preživela vsak v svojem vozičku. Pa drugič spet!
May 18th, 2009
Naš korenjak, sicer prvak kar se puzanja po sistemu “ena noga pod rit z drugo se vlečem naprej” tiče, očitno ne želi več guliti svojih ritnic in se vsakič uspešneje postavlja na noge. Ob opori itak in imamo probleme, ker je toliko velik, da doseže vse okenske police, na katerih se velikokrat znajde kakšen telefon, ključi, kovanci. Te stvari so njegova glavna tarča. Zdaj pa se zna na noge postaviti tudi sredi sobe, če je treba, se malo pogunca in hopsa! je spet na riti. Ali pa druga finta. Se postavi ob regalu na noge, prečekira predmete okoli sebe in če je morda na škatli (teh imamo še vedno kar nekaj sredi sobi) kaj zanimivejšega, se spusti in preprosto odkoraka do nje. To mu je uspelo tudi včeraj, ko se je sprehodil in naredil kakšnih 5-6 korakov. Odlično!
Ja, The Pubec je očitno malo bolj nestrpen, očitno tudi močnejši in agilnejši, kot je bila Sara. Morda do svojega 1. rojstnega dne že shodi. Potem pa pričakujemo buške, odrgnine, udarnine ipd. Get ready!
May 14th, 2009
Neuradno sem izvedel, da se skupina otrok iz Cici delavnic odpravlja na končni izlet. Juhej!
Se jaz sploh še spomnim svojih končnih izletov? Zdi se mi, da dlje kot do bližnjega parka vsaj prvih nekaj let osnovne šole mi nismo prišli. In ko smo prišli v osmi razred je dvodnevni izlet nekam na morje bil najboljše darilo za zaključek osnovne šole. Marsikdo se ga je takrat prvič nalil. Jaz ne.
Sara pa še tri leta ni stara in že se pripravlja na njen prvi končni izlet. To ne bo kar izlet z nahrbtnikom v parkec, ampak bo čisto pravi, ta veliki, resni izlet. Kam? V Ljubljnaski ZOO! Že tretjič. Jaz sem v celem otroštvu bil v živalskem vrtu samo enkrat. V Zagrebu. In naslednjič pri 18 letih v Los Angelesu (da sem nadoknadil za nazaj). Ne, to ni glavno mesto Amerike. Na izlet jih bo najprej peljal vlak, v Ljubljani pa bodo pot do živalskega vrta nadaljevali z avtobusom. Seveda bodo otroke spremljali starši. Saro bo spremljala Urška. Urban bo v dopoldanskem času pri nekom v varstvu (upam, da Urška nima težav z organizacijo le tega), popoldan pa bova nestrpno čakala, da se dekleti vrneta in opišeta svoje vtise.
Sara se bo tokrat prvič peljala z vlakom. Verjamem, da bo uživala!
May 11th, 2009
Previous Posts
