Fental sem kačona

May 21st, 2009

Le eno uro po tem, ko preberem post na Natašinem blogu, se zgodi praktično isto na našem dvorišču. Najprej Urški prinesem pokazati 10 cm slepiča, malo kasneje pa k terasi pripleza dober meter dolg kačon – gož. Predvidevam, da sem ga pregnal iz kakšne luknje, ko sem čistil ostanke enega starega kupa šodra na precej zaraščenem terenu. Kolena so se mi zašibila, postal sem ves vznemirjen. V življenju v naravi nisem srečal veliko kač. In takoj sem pomislil, da bi to lahko bila zanimiva izkušnja še za Saro potem, ko sva pred nekaj dnevi v Ljubljanskem ZOO božala in v rokah držala pitona. Sara je bila precej zadržana in sem kačo po dvorišču zato preganjal sam. Najprej se je plazila ob hiši, pa šla pod avto, pa na sosedovo dvorišče, pa pod smetišno kanto, pa na teraso druge sosede .. Jaz sem ji lepo sledil, jo občasno malo dregnil z lopato, da bi jo pregnal v neko smer od koder bi se lahko splazila v goščavo .. Potem pa soseda pride in pravi: “Ubij kačo. Za mene je vsaka strupena!” Za trenutek pomislim. Res si ne želim da bi se kače plazile po naših dvoriščih. Ob parceli je  škarpa z ograjo, pravzaprav nima kam pobegniti. Dvignem lopato v zrak in pok – presekam ji vrat. Z lopato jo mrtvo zalučam čez škarpo v goščo.

Žal mi je. Lahko bi jo še naprej gonil, četudi 20, 30 metrov naprej. Ubiti je morda res ne bi rabil. Če bi bila manjša, bi jo mogoče lahko živo zajel z lopato in vrgel čez škarpo. Sploh pa ni to vzgled otrokom, če jih najprej božamo, potem ubijamo. Še sreča, da Sare ni bilo takrat zraven. Ampak v tistem trenutku na to niti mislil nisem. Hotel sem se je rešiti. Fental sem jo tokrat. Prvič in tudi zadnjič – upam. Želim si, da jih ne bi bilo preveč v naši bližini, ne očem vidnih. Še preden bi se mi sanjati lahko začelo, da se bom ta dan srečal s kačo, sem Urški rekel: “Vroče je danes. Sezona kač se bo začela.”

Je v tem kaj vraževerja? Ne, nisem vraževeren.

Entry Filed under: Jaz