Po tednu dni

May 4th, 2009

Večji del škatel je zdaj že razpakiranih, največ po Urškini zaslugi. Tako imamo več prostora za gibanje. Jaz sem postavil še pisalno mizo, v kotlovnico smo obesili še en element, na strope sem namontiral luči (z izjemo kuhinje in dnevne sobe – še moramo nabaviti), včeraj sem preložil robnike iz sosedovega dvorišča na našega (pravi zastonjski fitness), pokosil nekaj šopkov trave okoli hiše itd. Jenny večji del dneva preživi zunaj. Dokler še nimamo nadstreška in zanjo predvidenega ograjenega prostora, pač gospoduje na širšem, tudi sosedskem ozemlju. Sara in Urban uživata. Sara je “vse všeč”, Urban pa pretakne vsak kotiček. Sara ima novi besedni hit: “tole”. Primer: “Ati, kaj je tole?”

Počutimo se odlično. Kljub temu, da je res še veliko za postoriti. Še vedno čakamo na dnevni regal in kavč, omisliti si moramo tudi neko pohištvo za garderobo in neko manjšo omaro za živila. Prvi predračun za “pohištvo po meri” je kar visok, zato iščeva alternative. Naučiti se bomo morali bolj racionalno ravnati z odpadki. Čakamo na 120-litersko posodo, ki bo hitro polna. Če bi ocenjeval po naših zdajšnjih navadah, verjetno že v nekaj dneh. Odvoz pa je na 14 dni! Uredili smo menjavo lastnika priključka za vodo in plačilo pavšala. Jutri se dogovorimo še za elektriko (nov naročnik in nova, 35A varovalka). Vedno bolj pogrešam ograjo. Naše dvorišče, po novem bo to terasa, še vedno služi sosedom kot pot do roba grabe, v katero se že leta in leta meče vse mogoče (recimo, da po večini biološki odpad, ne pa izključno). Tudi okolico bo treba urediti (postaviti robnike, položiti tlakovce, zbetonirati ploščo za teraso, ..). Pa ne bom več vsega našteval.

Kar je najpomembneje je to, da smo se vsi skupaj presenetljivo hitro navadili na naš novi dom. Nihče od nas ne pogreša stanovanja v bloku. Prej obratno: veseli smo, da smo se ga rešili. Kadarkoli lahko odpreš vrata in stopiš ven. Užiješ sonce, svež zrak, hkrati pa še skrbiš za redno rekreacijo – delo. Z Jenny je veliko manj skrbi. Seveda se bomo potrudili, da ne bodo izostali redni sprehodi, le da ti ne bodo več tako tempirani, kot so bili doslej.

Se že veselim, da bom spet doma.

Entry Filed under: Bodi naš dom