Archive for June, 2009
V soboto je bil velik dan. Gospodična Švikart je postala gospa Poglajen. Gospodič Poglajen pa gospod. Mož in žena. Zakonca. Vse v manj kot letu dni: hiška, poroka, Mojca je na poti in jo vsi že nestrpno pričakujemo. Miran ji bo za botra, mimo tega ne bo šlo, je večkrat povdaril na poroki. Jaz z njim držim. 
Še pred letom dni bi rekli, da se hecamo, če bi se tako pogovarjali. A se je vse to zares zgodilo. Goranu in Valeriji lahko le čestitamo in jima zaželimo, da si uspeta ustvariti čudovito družinico, kjer ljubezni naj nikoli ne zmanjka.
A kot je na porokah običaj, je treba zagotoviti kontinuiteto. Okoli polnoči nevesta zaluča šopek v gručo neporočenih deklet in če je katerera izmed tistik, ki so naveličane biti neporočene dovolj uspešna, da šopek ujame, je s tem pozvana, da se v enem letu poroči. Temu sledi še ženinov met podvezice, tokrat v gručo neporočenih fantov, ki največkrat izgledajo kot skupina nogometašev, ki čaka na strel žoge iz kota. Imata pa tako nevesta kot ženin možnost izbrati, da šopek oz. podvezico podarita in s tem še bolj neposredno izzoveta izbranca, da se poroči. Seveda zato, ker se jima tako zdi prav in si to želita. In če se dekle ali fant z ulovljenim oz. podarjenim darilom v enem letu ne poročita? Kakšne so potem posledice? Ne vem, nimam pojma. Ne vem, o čem govori običaj od tu naprej.
Valerija se je odločila, da šopek podari in je tudi povedala zakaj. Ker ga podarja svoji najboljši prijateljici, s katero sta se že kmalu za tem, ko sta se spoznali (kakšnih 20 let bo od tega) pogovarjali, kako si bosta skupaj ustvarili družino, kako bosta skupaj imeli otroke in skupaj hodili na roditeljske sestanke, a jo je prijateljica prehitela. Medtem, ko Valeriji lepo raste trebušček, imava z Urško doma že dva čudovita lumpa, Saro in Urbana. Urška je šopek seveda sprejela.
Jaz sem stal v skupini nogometašev in ker je bila samo podvezica, si nisem rabil ščititi moškosti. A fantje smo z razliko od žensk čakali, da podvezica najprej pade na tla. Potem smo jo nekaj trenutkov še vsi skupaj malo gledali in upali, da se nekdo opogumi in jo pobere. In jo je. Pero. Z Barbaro sta zaročena in zdaj imata še dodatno vzpodbudo, da se tudi poročita. Po tem sta razkrila, da je celo že datum okvirno določen. Uf, na naše olajšanje, Pero! Aha, ne na moje. Z Urško je namig dan tudi meni. Kaj se bo zares zgodilo, pa še ne vem. Je odvisno le od naju in tega, v kakšnem odnosu želiva živeti.
June 30th, 2009
Pred dnevi smo se z godbeniki zbrali, da zaigramo ženinu in nevesti ob prihodu v Hotel, kjer je potekalo poročno slavje. Tudi Urška, Sara in Urban so se nastopa udeležili kot gledalci. Sara je pa želela še več. Želela je ves čas stati tik ob meni, natančno je spremljala vsak moj gib medtem, ko sem sestavljal klarinet in tudi med nastopom se ni premaknila milimetra vstran od mene. Po končanem igranju so jo nekateri od svatov pofotkali za spomin.
Ko smo se spokali v avto, da se odpravimo domov, je Sara večkrat povedala, da se želi peljati v prtljažniku, kar je trenutno ena njenih najljubših stvari. Seveda ne po glavni cesti. Šele, ko zavijemo na makedamsko cesto proti domu, se ustavimo, da lahko gospodična skoči v prtljažnik. Do hiše je potem le še minutka vožnje, kar je pa za njo bilo dovolj, da se je opremila v čisto pravo godbenico. Na glavo si je nataknila mojo kapo, odprla kovček s klarinetom in ga brez pomoči uspela pravilno sestaviti.
Če bo naš pihalni orkester čez nekaj let še vedno deloval, morda lahko računamo na še večjo Sarino angažiranost. 
June 24th, 2009
.. če dobiš podarjeno.
Včeraj sta prišla na “dan odprtih vrat” mama in Tomaž. Mama je itak bila že večkrat pri nas – logično, Tomaž pa je želel počakati, da si dokončno opremimo notranjost. V glavnem zato, ker nam je bil pripravljen podariti nekaj slik iz svoje zbirke, za katere pa je potrebno izbrati primerna mesta na stenah. No, bi lahko še dolgo čakal, ker naše novo stanovanje ni in še kmalu ne bo čisto v celoti opremljeno. Manjka nam npr. garderobni del. Smo pa dobili včeraj sedežno in to je bil zadostni pogoj za obisk.
Tomaž nam je predstavil nekaj slik, ki iščejo svoje mesto na kakšni od sten. Nekaj teh je podedoval po starših, nekaj jih je nekoč dobil ali pa kupil sam. Dve ali tri slike so bile zavidljive starosti in menda tudi vrednosti (nrp. Kamnica, Kos; okoli l.1930). A z Urško sva se ozirala bolj na to, kaj nama je všeč in katera slika je “najprimernejša” za določen prostor. Izbrala sva tri, ki zdaj čakajo, da jih damo v primerne okvirje. Tudi to bo “uredil” Tomaž. Zares lepo darilo.
Pred odhodom, pa je mama iz torbice potegnila še eno presenečenje. Kupona, za dve nočitvi v Kranjski gori. In to ne kar tako, kjerkoli, ampak tukaj. Madonca! To pa je drago! Do tja se moramo pripeljati, pa pojesti tudi moramo kaj. Bomo že nekak stisnili.
Hvala!
June 19th, 2009
Sari je prišlo že preveč v navado, da se vsak večer, ko je treba spati, vstaja iz postelje in prihaja iz spalnice. Res je malo nerodna situacija, ker so spalnična vrata odprta, v dnevni pa TV in midva z Urško. Če vrata zapreva, je jok, da jo je strah teme itd .. Tako se vsak večer bockamo, da naj odide nazaj v svojo posteljco. Ona pa polna izgovorov: da mora lulat, da je žejna, da bi se “malo caltala” ipd. Potem kakšnih 100x izrečemo: “Sara, pojdi nazaj v svojo posteljo!”
Včeraj, po tistem stotem “pojdi v posteljo”, je res končno zavladal mir v spalnici. Sara se je umirila in bo vsak čas zaspala. Ura je bila približno 22:15. Z Urško gledava večerni dnevnik. Kar naenkrat pa se med spalničnimi vrati in nama prikaže ena mala pojava, ki samo stoji na mestu ima rahlo sklonjeno glavo in čisto pri miru zre v naju. Sara. “Pojdi nazaj v posteljo,” izrečem sto-prvič. Ne, da bi se premaknila, odgovori, skoraj nerazločno, čisto potiho: “Na kavc pidem, se caltat k mami”.
jaz, zelo razločno in počasi, malo strogo: “Sara? A ti veš, koliko je že ura?”
Sara: “Nimam u’e.”
.. in se je prišla k nama caltat, dokler vsebina na TV ni bila taka, da je bilo še iz tega razloga bolje, da jo je Urška odnesla nazaj v posteljo.
June 17th, 2009
Ker se že drugi dan po požaru v neposredni bližini pogorišča, kjer smo pač doma, vije sivo-bel oblak dima in ob tem še precej zavdarja, nas je začelo vse bolj skrbeti, koliko je ta dim nevaren za naša zdravja. Če pa pomislim še o drugih nastalih dejavnikih po samem požaru in potem še gašenju požara, pa me lahko skrbi še veliko več: kotaminacija tal, podtalnice, tudi meteronih vod, ki se izlivajo skoraj dobesedno na naše dvorišče. Na srečo (še) ne gojimo svojih vrtnin in ne jemo regrata, ki že od nekdaj na nekaterih področjih v bližini bivše TDR dosega rekordne velikosti. Kar zraste, zraste iz zemlje in tega, kar je v njej oz. zdaj lahko rečem tudi, kar pade na njo. Torej?
Dim
(vir: 24ur.com)
Da bi dobil več informacij, sem že včeraj poklical št. 112 (center za obveščanje), kjer so mi povedali, da so o požaru obvestili vse pristojne službe (ja, ta izraz največkrat slišiš, pomeni pa en drek), da je to njihova naloga, za ostalo pa niso pristojni. Ok. Ampak k nam ni prispela še nobena informacija o tem ali smo ogroženi, ali se je bolje umakniti ali pa so skrbi morda odveč. Niti v času, ko je najbolj gorelo in smo samo čakali, kdaj kakšna iskra pade na katero od naših stavb, ni bilo nikogar, ki bi nadziral razvoj / širitev ognja iz naše perspektive. Zdaj, ko smo občasno (pač odvisno od tega kako zapiha veter) oviti v oblak dima, pa tudi ni nikogar blizu. Lahko bi vsaj župan izkazal kakšno osebno zaskrbljenost za svoj kraj in someščane, še posebej zato, ker nas stanovalce tudi osebno pozna, oz. ima celo kakšno od naših telefonskih številk. Nič od tega. Danes me je Urška poklicala že pošteno razkurjena in me prosila, da ji priskrbim kakšno telefonsko številko, kamor bi lahko poklicala in zahtevala, da nam nekdo da željene informacije. Spet sem pobrskal po netu in se ustavil na strani Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje (“zaščito” – logično, a ne?), kjer meddrugim piše:
Sile za zaščito, reševanje in pomoč organizirajo lokalne skupnosti, država ter določene gospodarske družbe. Lokalne skupnosti in država organizirajo svoje sile glede na ogroženost njihovega območja, gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije pa glede na tveganje v dejavnosti, ki jo opravljajo.
Izvajalci nalog zaščite, reševanja in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah so:
- enote ter službe društev in drugih nevladnih organizacij;
- gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije;
- enote, službe in organi Civilne zaščite;
- Policija;
- Slovenska vojska.
Med gospodarskimi družbami, zavodi in drugimi organizaciji najdem tole, kjer piše: “V primeru izrednega dogodka, ne glede na njegov vzrok (nesreča, namensko dejanje), lahko strokovnjaki ELME na zahtevo upravnih in drugih organov Slovenije na osnovi izvedenih meritev in analiz pripravijo priporočila za zavarovanje onesnaženega okolja, zaščito ogroženega prebivalstva in okolja, zmanjšanje nastale škode in preprečitev nove ter postopke za sanacijo kontaminiranega okolja.”
Nič. Bom kar poklical Upravo za zaščito in reševanje, OE Maribor. Na telefon dobim pristojno osebo, ki mi pove, da brez neposrednega pooblastila Ministrstva za okolje ne more na tak način dajati nobenih informacij in da je za to pristojen poveljnik civilne zaščite v Rušah. Ta naj bi bil prva oseba, na katero se obrniti. Pokličem na Občino Ruše in povprašam za to osebo. “Žal je trenutno na dopustu.”, dobim odgovor. “Kdo pa ga nadomešča oz. opravlja njegove naloge v primeru njegove odsotnosti, predvsem pa v aktualnem primeru v vezi s požarom?”, vprašam. “Mmmmm.. Počakajte.. (vmes slišim, kako se dvomljivo sprašujejo kdo bi lahko bil pravi) Pokličite gospoda J. na režijski obrat.”, dobim odgovor. A nima vodja režijskega obrata druge zadolžitve kot poveljnik civilne zaščite, se vprašam? Vseeno pokličem g. J, sicer mojega sosošolca iz OŠ s katerim se še vedno dobro poznava. Razloži mi, da so za te zadeve pristojni INŠPEKTORATI (za okolje, za varovanje zdravja, itd…). Konkretno bi bil v vezi z našo glavno zaskrbljenostjo pristojen Inšpektorat za okolje, kjer bi za naše območje naj bila imenovana neka gospa iz Dravograda, nje se pa ne da dobiti na telefon. “Lahko ti dam številko in jo skušaš poklicati, a ti povem, da jo mi kličemo že ves dopoldan in se ne oglasi na telefon.”, mi pove.
Ok. Dovolj mi je raziskovalnega dela. Morda je primerneje, da ga namesto mene in temeljitelje opravi nekdo, ki bo o tem seznanil širšo javnost, saj bi nam državljanom moralo vendar biti jasno, na koga se obrniti v teh primerih, kot nam je jasno, da pokličemo številko 112 ali 113 kadar smo tako ali drugače ogroženi. Sploh pa mora biti na strani nekoga odgovornost, da v primeru takšnih nesreč neposredno ali posredno ogrožene ljudi seznani z nevarnostmi in da napotke, kako ukrepati. A očitno ni tako.
Morda bi potrebovali kakšnega uglednega odvetnika in bi začeli iskati odgovorne?
June 16th, 2009
Včeraj zvečer se vležem v posteljo k Sari, da se še malo pocartljava preden zaspi. Pa se pogovarjava ..
jaz: “Sara, ti veš kdo je tebe naredil?”
Sara: “Kdo?”
jaz: “Ati in mama! .. Najprej si bila takšna čisto mala, mala pikica v maminem trebuščku. Potem si pa rastla in rastla in bila si vedno večja, mami pa je rastel trebuh .. In ko si bila dobvolj velika, si se rodila. Ko si prišla iz maminega trebuha so te sestre lepo namazale z oljem, ati in mama pa sta komaj čakala, da te lahko prvič pobožata… “, itd., itd.
Sara je poslušala, včasih kaj dodala, jaz pa sem ji kazal kako je rastel trebuh in kako smo jo božali .. Potem pa se Sari utrne vprašanje:
Sara: “Kako pa sem p’išla v mamin t’ebuh, ce ni nobene luknje?”
ati: “Kako ni nobene? Poglej koliko jih je: ušesa, nos, usta, ritka, lulika, … Katera je prava, pa boš izvedela, ko boš malo večja, prav?”
June 16th, 2009
Včerajšnji večer, še pred polnočjo, je v neposredni bližini naše hiše izbruhnil požar. Požar se je razplamtel na območju bivše Tovarne Dušika Ruše, le metre proč od ograje nad nasipom, pod katerim pa leži naša majhna stanovanjska soseska. Morda o bližini in jakosti požara pove dejstvo, da sem pri izstopu iz hiše na teraso na obrazu lahko jasno čutil toploto, ki jo je seval ogenj.
Območje požara
puščici kažeta na streho ute, polne drv in pokrite z bitumensko lepenko
(slikano iz strehe naše hiše)
Jenny je očitno prestrašilo nekaj večjih eksplozij, ki so se sprožile ob požaru in zaradi katerih se je ogenj morda tako hitro razširil. Jenny se je izmaknila oviri, ki jo postavimo, da ponoči ne hodi po celem stanovanju in prišla do spalnice, kjer smo že vsi spali. Tam je prebudila Urško, Urška nato mene. Sara in Urban se nista prebudila. Urška pove, da v tovarni gori in da se sliši “glasno pokanje”. Da so sosedje že na ulici in da je požar zelo blizu nas. Navlečem hlače in grem opazovati. Plameni segajo do višine vodnega stolpa, vije se gost oblak dima. Sosedje znajo povedati, da je na tem območju skladišče odpadnih gum in da so tam že imeli težave z dimom. Nikjer pa ni slišati gasilskih siren. Ne morem verjeti! Tak ogenj, pa nikjer gasilcev. Ko smo jih poklicali so povedali, da so že obveščeni in na poti. Strah me je bilo za vse lesene ute okoli naših hiš, ki so meddrugim pokrite tudi z bitumensko lepenko. Kakšen večji kos žareče saje bi prav lahko zanetil požar tudi na kateri od njih. Sreča je bila, da večer ni bil vetroven in so saje po večini švigale le neposredno nad ognjem.
Požar
(desno od plamenov je hala z modro streho, ki je na prvi sliki skrajno desno)
Ko so gasilci pričeli z gašenjem požara in se je ta čez kakšne pol ure začel polegati, sva se z Urško vrnila v posteljo. Zjutraj se je še vedno vil gost dim iz tovarne in ozračje je smrdelo po zažgani gumi. Prvič je bilo, da me je ob takšnem dogodku zaskrbelo za lastno imetje.
Več o tem: 24ur.com
June 15th, 2009
V treh letih si se že dobro naučila zapeti “Vse najboljše zate”, tudi v angleščini. In kadar je kdo imel rojstni dan, si bila “zadolžena”, da mu pokloniš to pesmico. Ko sem nazadnje praznoval svoj rojstni dan, je tvoje voščilo bilo najlepše od vseh, četudi najbolj sramežljivo. Danes bomo mi voščili tebi in ti zapeli “Vse najboljše”. Objel te bom, te polubčkal, te stisnil, malo pokuštral lase in ti zaželel, da bi ostala zdrava in vesela atijeva punca. Ja, ti štrudl mali, 3 leta že imaš, jaz te pa imam rad za neskončno njih! Tvoj ati.
June 12th, 2009
Pred prvo večjo preizkušnjo naših moči in strpnosti smo bili pahnjeni pred dobrim letom dni, ko smo v bolnišnici pristali vsi štirje (Urban sicer še v maminem trebuhu). Ni še minilo štiri mesece od takrat, ko nas je doletela še bolj grozna takšna preizkušnja. Sara je že drugič zbolela za pljučnico v tem letu, takoj za njo (po prihodu iz bolnišnice) pa sem pljučnico dobil še jaz. Da je zadeva bila res peklenska pa je botrovalo dejstvo, da je v istem času Urško doletela hujša oblika angine. Groza! To niso lepi spomini in nikomur takšnih izkušenj ne privoščim.
Tokrat nas napada “prijaznejša” oblika bolezni. Najverjetneje gre za neko vrsto trebušne viroze. Zakaj “prijaznejša”? Ker ne traja dolgo in ne napada vseh hkrati. Lepo po vrsti. Najprej je zbolela Urška. Bruhanje, driska, visoka temperatura. Dva dneva sta minila, Urška je bila zdrava. Še isti dan zvečer začutim slabost jaz. Pol ure po tem že objemam “mojo” WC školjko. Joj, kako sva se zbližala! Še vso noč sem jo hodil obiskovati in v njeno naročje sem naslanjal svojo ta zadnjo. Drugi dan sem bil cota. Večino dneva sem prespal. Včeraj je že bilo veliko bolje, skoraj tako, kot da nič ne bi bilo. Pri kosilu pa naenkrat bru-hu-hu.. Urban vrže iz svojega želodčka prvo porcijo. Urška še uspe počistiti, potem pa s Saro odhitita na Sarin prvi javni nastop s Cici delavnicami. Z Urbanom ostaneva sama. Pubec je dobro razpoložen, a se mi vseeno zdi malo utrujen. Dam ga v posteljco, jaz pa se lotim pospravljanja, vmes še zakurim za toplo vodo itd. Potem slišim malo “drugačen” jok iz sobe. Skočim tja in .. Aha. Urban sedi v posteljci, joka, okoli njega vse pobruhano. Jao, jao.. Greva v kopalnico, kjer ga slečem in stuširam, potem ga v spalnici spet oblečem. Dokler nista prišli Sara in Urška domov, sem uspel za silo počistiti in osušiti jogi (da bo pubec imel kje spati), posteljnino in odejico sem poknil v pralni stroj in dal oprati. Za večerjo je dobil grenke kamilice (bljak, res so bile grenke, pa jih je vseeno pil .. bi moral sam poskusiti preden sem mu dal – pa nisem) in dojko. Malo naju je bilo strah, da ne bi bruhal ponoči. Pričakoval sem tudi drisko, a od vsega tega do jutra na srečo ni bilo nič. Bomo videli kako bo danes.
Torej, a je naslednja Sara? Zdi se mi, da je ta bolezen neizogibna in da lahko samo čakamo ne “če”, temveč “kdaj” jo bo doletela. Enaka zgodba se je pred nekaj meseci odvijala pri sodelavcu. Hmm.
June 12th, 2009
Občasno je mogoče kje zaslediti novico, da je nek določen izdelek odpoklican iz prodaje, ker je bil označen kot nevaren ali zdravju škodljiv. Ali je to dovolj, da smo pri nakupih zato previdnejši? Mogoče. Itak takšnih izdelkov ni prav veliko. To drži? Ne, nikakor! Danes sem po naključnem obisku portala ZPS ugotovil, da je samo v prvi polovici tega leta bilo iz prodaje umaknjenih že 38 izdelkov! Dobro, potem pa ne bomo kupovali kar tako in raje kupujemo sicer malo dražje in zaupanja vredne blagovne znamke – po domače, kupujmo “firmo”. Nope! Na tem seznamu se najde kar nekaj izdelkov znanih proizvajalcev:
No, prav. Pa teh izdelkov itak ne kupujemo vsak dan. Mogoče pogosteje kupujemo otroške stvari: igrače, oblačila, pripomočke .. Tukaj smo starši še posebej previdni in občutljivi na kakšne pomanjkljivosti. Seveda, če smo z njimi seznanjeni, saj se velikokrat premalo potrudimo, da bi jih sami odkrili. Redno preverjanje že omenjenega seznama bi nam potem prišlo velikokrat prav. Npr:
Dovolj razlogov za resnejši premislek? Vprašam se, kaj vse prihaja na naše trge in koliko artiklov se izogne kontroli. Kljub temu je še sreča, da takšno kontrolo nekdo izvaja in da so podatki na voljo. Žal nas težko dosežejo, zato se moramo sami bolj potruditi in jih poiskati. Predvsem pa biti veliko previdnejši kadar nakupujemo – zase ali za svoje otroke.
June 9th, 2009
Previous Posts
