Len, priden ali nor?

June 1st, 2009

To bi se lahko vprašal o sebi (med drugim). Včeraj.

Urška malo po 8. uri zjutraj odpre zadnja vrata in vidi soseda Stanča, kako (očitno že od zgodnjega jutra) pridno dela. Tudi njegova žena ne zaostaja za njim. Medtem ko on betonira kanaleto v jašek pred garažo, ona kot mravljica opravi kup raznih opravil. Urška zapre vrata in reče: “Jaz imam kar slabo vest. Mi vlečemo do osmih, Stana in Simona pa bosta vsak čas imela zabetonirano kanaleto. Mi pa toliko za nardit okoli hiše …” Ja, bemtiš! Kaj te naj? Najprej je treba otroka oblečt, nahranit, pospravit, potem bi pa jaz raje sonček izkoristil za kakšen sprehod, ker če se bom česa lotil imam časa le toliko, da si pripravim stvari. Ob 12:30 že moram iti v glasbeno šolo, z godbo nas čaka nastop v Sp. Polskavi. In tako je tudi bilo. Po zajtrku smo se oblekli in šli na sprehod. Najprej do trgovine, potem na eno hitro kavico in domov. Doma sem na brzake in le za skrajno silo (v dobre pol ure) prečesal Jenny, pa je ura že bila toliko, da sem moral skočiti v uniformo in se odpeljati. Šel sem s svojim avtom, da bi lahko bil čimprej doma.

V Sp. Polskavi je bila že tradicionalna revija pihalnih orkestrov in skoraj vsako leto se je udeležimo. Bilo je ok. Po nastopu pojem dve porciji bograča in dobro podkurjen odšibam domov. Ne vem kaj me je bolj matralo: slaba vest, da premalo naredim ali tipična slovenska zavist, ker je sosed že imel kanaleto (pravkar jo je sin Matevž zalival z vodo), mi pa še ne. Ura je bila šest popoldan. Nič, uniformo dol, stare cunje gor in veselo na delo. Pripravim si mešalec, cement, vodo, orodje .. Najprej malo poglobim tisti del pred garažo, kamor bi naj prišla kanaleta potem se začnem mučiti s cevjo za meteorno vodo, ki teče tukaj mimo iz enega peskolova v drugega, kamor moram speljati še vodo, ki bi se zbirala v kanaleti. Problem je ta, da je ta drugi peskolov hudo blizu predvidenemu zaključku kanalete, da je nanj že priključena cev, ki jo bom moral prerezati in spojiti z Y kosom, tako da bo v en konec speljana obstojča cev, v drugega pa kanaleta. Tudi peskolov je preveč nagnjen in ga moram odkopati, lepo ravno postaviti, fiksirati (obtežiti), kar pa sploh ni lahko, če imaš nanj priključeno trdo plastično cev, ki mora biti max. zvita in kot taka deluje kakor ena močna vzmet. Pomagam si z betonskim zidakom, kamni, cigli .. Sem se eno uro imel kaj za matrati. Potem se pol ure ukvarjam z novo brusilko, ker plošče ne morem dobro zategniti. Rabim jo, da skrajšam en kos kanalete (jo odrežem).  Rezanje je bilo neprijetno, ves čas so mi leteli opilki v obraz, kljub zaščiti. No, le uspe. Zdaj pa mešat beton. Kar nekaj ga bo potrebnega. In paziti moram, da so povsod takšni nakloni, da voda ne bo raje tekla mimo kanalete kot v njo. Maneverskega prostora imam malo, ker mora vse biti nekje v višini peskolova, že ta pa je postavljen precej visoko oz. je vhod v garažo zelo nizek. Delam: mešam, vozim, zasipavam, izravnavam, mečem šoder v mešalec, malo cementa, vode, čakam, odpeljem, vsipam, gliham .. itd.

Kolko je že ura? Nimam pojma. Zmračilo se je. Moral sem prižgati zunanji reflektor. Ta je na senzor, zato sem vsakič ko je ugasnil, šel še malo skakati pred njega. Ja, kar dolgo traja, če delaš sam. Ko sem končno končal in umil urodje, je ura bila 11 zvečer. Hmm… Le kaj si bodo sosedje mislili. Saj je jasno, ne, da sem skoraj do te ure tudi gnal mešalec (vjuuuum, vjuuuum, vjuuuum ..)? Jebal, ga, kanaleto pa sem le vgradil. In zdaj lahko začnem razmišljati naprej: o kakšnih robnikih, pa ploščah pred garažo, itd.. Ampak do tja je še dolga pot. Razen, če se sosed ne bo spomnil česa prej in ga bom spet moral dohajati.

Entry Filed under: Bodi naš dom, Jaz