Ogroženost po požaru v bivši TDR – da ali ne?

June 16th, 2009

Ker se že drugi dan po požaru v neposredni bližini pogorišča, kjer smo pač doma, vije sivo-bel oblak dima in ob tem še precej zavdarja, nas je začelo vse bolj skrbeti, koliko je ta dim nevaren za naša zdravja. Če pa pomislim še o drugih nastalih dejavnikih po samem požaru in potem še gašenju požara, pa me lahko skrbi še veliko več: kotaminacija tal, podtalnice, tudi meteronih vod, ki se izlivajo skoraj dobesedno na naše dvorišče. Na srečo (še) ne gojimo svojih vrtnin in ne jemo regrata, ki že od nekdaj na nekaterih področjih v bližini bivše TDR dosega rekordne velikosti. Kar zraste, zraste iz zemlje in tega, kar je v njej oz. zdaj lahko rečem tudi, kar pade na njo. Torej?

Dim
(vir: 24ur.com)

Da bi dobil več informacij, sem že včeraj poklical št. 112 (center za obveščanje), kjer so mi povedali, da so o požaru obvestili vse pristojne službe (ja, ta izraz največkrat slišiš, pomeni pa en drek), da je to njihova naloga, za ostalo pa niso pristojni. Ok. Ampak k nam ni prispela še nobena informacija o tem ali smo ogroženi, ali se je bolje umakniti ali pa so skrbi morda odveč. Niti v času, ko je najbolj gorelo in smo samo čakali, kdaj kakšna iskra pade na katero od naših stavb, ni bilo nikogar, ki bi nadziral razvoj / širitev ognja iz naše perspektive. Zdaj, ko smo občasno (pač odvisno od tega kako zapiha veter)  oviti v oblak dima, pa tudi ni nikogar blizu. Lahko bi vsaj župan izkazal kakšno osebno zaskrbljenost za svoj kraj in someščane, še posebej zato, ker nas stanovalce tudi osebno pozna, oz. ima celo kakšno od naših telefonskih številk. Nič od tega. Danes me je Urška poklicala že pošteno razkurjena in me prosila, da ji priskrbim kakšno telefonsko številko, kamor bi lahko poklicala in zahtevala, da nam nekdo da željene informacije. Spet sem pobrskal po netu in se ustavil na strani Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje (“zaščito” – logično, a ne?), kjer meddrugim piše:

Sile za zaščito, reševanje in pomoč organizirajo lokalne skupnosti, država ter določene gospodarske družbe. Lokalne skupnosti in država organizirajo svoje sile glede na ogroženost njihovega območja, gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije pa glede na tveganje v dejavnosti, ki jo opravljajo.

Izvajalci nalog zaščite, reševanja in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah so:

1. enote ter službe društev in drugih nevladnih organizacij;
2. gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije;
3. enote, službe in organi Civilne zaščite;
4. Policija;
5. Slovenska vojska.

Med gospodarskimi družbami, zavodi in drugimi organizaciji najdem tole, kjer piše: “V primeru izrednega dogodka, ne glede na njegov vzrok (nesreča, namensko dejanje), lahko strokovnjaki ELME na zahtevo upravnih in drugih organov Slovenije na osnovi izvedenih meritev in analiz pripravijo priporočila za zavarovanje onesnaženega okolja, zaščito ogroženega prebivalstva in okolja, zmanjšanje nastale škode in preprečitev nove ter postopke za sanacijo kontaminiranega okolja.”

Nič. Bom kar poklical Upravo za zaščito in reševanje, OE Maribor. Na telefon dobim pristojno osebo, ki mi pove, da brez neposrednega pooblastila Ministrstva za okolje ne more na tak način dajati nobenih informacij in da je za to pristojen poveljnik civilne zaščite v Rušah. Ta naj bi bil prva oseba, na katero se obrniti. Pokličem na Občino Ruše in povprašam za to osebo. “Žal je trenutno na dopustu.”, dobim odgovor. “Kdo pa ga nadomešča oz. opravlja njegove naloge v primeru njegove odsotnosti, predvsem pa v aktualnem primeru v vezi s požarom?”, vprašam. “Mmmmm.. Počakajte.. (vmes slišim, kako se dvomljivo sprašujejo kdo bi lahko bil pravi) Pokličite gospoda J. na režijski obrat.”, dobim odgovor. A nima vodja režijskega obrata druge zadolžitve kot poveljnik civilne zaščite, se vprašam? Vseeno pokličem g. J, sicer mojega sosošolca iz OŠ s katerim se še vedno dobro poznava. Razloži mi, da so za te zadeve pristojni INŠPEKTORATI (za okolje, za varovanje zdravja, itd…). Konkretno bi bil v vezi z našo glavno zaskrbljenostjo pristojen Inšpektorat za okolje, kjer bi za naše območje naj bila imenovana neka gospa iz Dravograda, nje se pa ne da dobiti na telefon. “Lahko ti dam številko in jo skušaš poklicati, a ti povem, da jo mi kličemo že ves dopoldan in se ne oglasi na telefon.”, mi pove.

Ok. Dovolj mi je raziskovalnega dela. Morda je primerneje, da ga namesto mene in temeljitelje opravi nekdo, ki bo o tem seznanil širšo javnost, saj bi nam državljanom moralo vendar biti jasno, na koga se obrniti v teh primerih, kot nam je jasno, da pokličemo številko 112 ali 113 kadar smo tako ali drugače ogroženi. Sploh pa mora biti na strani nekoga odgovornost, da v primeru takšnih nesreč neposredno ali posredno ogrožene ljudi seznani z nevarnostmi in da napotke, kako ukrepati. A očitno ni tako.

Morda bi potrebovali kakšnega uglednega odvetnika in bi začeli iskati odgovorne?

Entry Filed under: Bodi naš dom, Kar tako