Archive for July, 2009
Sanirati je treba streho na najmanjši od lesenih ut na našem dvorišču. V njej imamo spravljenih nekaj drv za zimo in ko bomo primorani podreti vse ostale ute, bo ta edina, kamor bomo lahko zlagali drva (vsaj začasno). In ker streha toči, jo je treba zamenjati. Korak 1: odstraniti obstoječo “kritino”. Ja, kritino, če se temu tako reče. Na strehi je bilo namreč kakšnih 15 plasti bitumenske lepenke, nekaj plaht za prst debele gume, nekaj plošč pločevine, vse skupaj pribito z milijon raznovrstnih žebljičkov. Tako je iz nekaj m2 strehe nastal kar lep kup odpada.
Ko sem odstranjeval zadnje koščke lepenke, se nisem mogel načuditi, kako včasih niso skoparili z žeblji. Kasneje mi Urška razloži, da je vse to bilo delo njenega dedeja, ki je pač bil takšen ziheraš. Ko sem Urški pokazal to, kar je na spodnji sliki je rekla:
“Ja, to je pač bil naš deda. Enega, ker je bil potreben, tri za ziher in še enega za vsak slučaj.”
July 30th, 2009
“Cez pet minut gemo na mo’je, mama jeekla”, mi pove danes zjutraj Sara po telefonu.
“Ne, Sara, čez 5 minut pa res še ne. Dvakrat še bomo šli spat: danes in malo še jutri”, ji skušam dati časovno predstavo. Že ves teden se veseli. Včeraj sva si skupaj podrobno ogledala celotni plan za naših 9 dni počitnic s pomočjo Google Eartha. “Je to tudi mo’je?”, me vpraša, ko “letiva” iz Kranjske Gore proti blejskemu jezeru.
Včeraj sva se z Rudijem (Rudeom po naše) šla, da sva avtoelektričarja. Vžigalnik v avtu ni imel napajanja iz bog-si-ga-vedi kakšnega razloga. Pa sva najprej odšraufala nekaj plastike, izpulila avtoradio, poiskala + in – za direktni priklop, Ruda je prinesel dve žički s klemicami, ki sva ju nataknila na konektor vžigalnika in nato povezala na pravi žički iz lepega pisanega šopka žic, ki vse letijo v avtoradio. Vmes je še nekaj varovalk. Ja, brez Rudijeve pomoči ne bi šlo. Vmes sem imel občutek, kot da sem v nekem filmu, kjer iščeva pravo žičko za deaktivacijo bombe. Katera je prava? Rdeča, rumena, črna? Skurila sva eno varovalko, ampak jo je Rudi potem “popravil” (zalotal novo žičko). Skratka, vžigalnik sva usposobila, pa ne zato, ker bi kdo hotel kaditi v avtu, ampak da lahko vanj priključimo GPS, ki nam bo pomagal iskati pot na naših počitnicah.
Urško skrbi, kam v avto bomo naložili vse stvari, ki jih želimo peljati s seboj. Že samo kratek pogovor z mano je prispeval k temu, da se je volumen prtljage zmanjšal: mali namesto veliki voziček, če otroke pustiva doma ne potrebujeva otroških sedežev, to pomeni več prostora na zadnjih sedežih ali pa podreva zadnjo klop, tudi igrač potem ni treba vzeti, pa vseh tistih napihljivih stvari, .. 
Če bova sproti še vse lepo pohodila in potlačila, bo šlo brez strešnega kovčka. Tega itak nimamo. Imamo pa kolkohočeš vreč, ki jih lahko napolnimo potem pa ko Čehi zvežemo na streho avta.
Jutri bomo še malo skakali sem in tja, pakirali, se sekirali, živcirali, švicali in se drli drug na drugega, upam le, da ne preveč. Jenny bomo odpeljali k Urškini mami. Upam, da ji ne bo hudega. V nedeljo zgodaj zjutraj pa na pot. Mmmm.. Komaj čakam. V zgodnjem jutru, ko se šele začne daniti, lepo v avtu z enim takim finim ciljem. In potem naenkrat zagledaš tisto širno modrino. Yes! 
July 17th, 2009
Kazalo je, da letos ne bo nič s počitnicami, vsaj ne takšnimi, ko bi lahko za nekaj dni kam oddrveli in si malo oddahnili od domačega okolja. Pa sta nas razveselila mama in Tomaž s tridnevnim temle. Nije baš nešto za neke ljude kao mi ali ipak. Kaj pa oni vejo, in kaj jih briga kolko in kaj si mi lahko privoščimo! Je tako? Je tako! Pika.
Ali ipak, nije to morje. M O R J E. Že lani smo se mu odrekli. Tistemu vonju po soli, šumenju valov, globokemu pisku ladje v daljavi, pogledu na sončni zahod, ko sonce tone v morje, kopanju in tauhanju (magari samo na dah), .. In Kranjska Gora bo takooooo hitro minila. Praktično bo le en dan cel dan naš. “K****!”, sem rekel, “Pokličem jaz Gogija”.
Gogi je eminenca, alfa in omega, big boss, skartka karkoli, kar mu drugi le redko rečejo, na agenciji Sonchek. Ja, njega lahko dobite na telefon, če vas zanimajo vse tiste Tuš, Poštne ali kakšne druge oglasne akcije na zvezdice, točke, kupon od penzije ali karkoli pač že. Dobili boste Gogija in dedc kot se za dedca spodobi, vse zrihta. No, če niste njegov kolega. Če ste, bo treba počakati, da najprej shendla druge stranke. Tako mi Gogi pomaga v “le” dveh dneh poiskati ugodno ponudbo. Ne predaleč, za ne prav dolgo, za relativno malo “denarja”, v zmerno dobrem hotelu ob ustreznem terminu. Njivice, otok Krk. Matr, da me ne bo preveč na Peltastisa vleklo. Torej, če skombiniramo s Kranjsko Goro imamo že cel teden počitnic, morje plus gore. Super! In da damo vsemu še piko na i, se Tine spomni ene fine družinice, ker vem, da prav radi zahajajo v ta skrajno zahodni konec Slovenije, da se pri njih morda najde kakšna postelja in streha nad glavo in da morda celo v njihovi družbi še mi raziščemo malo tega, kar je že bilo raziskano in o tem napisano tukaj. Malo smo usklajevali termine in jih seveda uspešno uskladili. Se že veselim in upam, da noge (mogoče tut rit) namočim v Nadižo.
Super, ne? Je, seveda, je.. Ampak žal, Jenny tokrat ne bo mogla z nami. Težko nam bo biti brez nje, saj je doslej tudi ona vsakič imela priložnost iti na počitnice in uživati skupaj z nami. Celo trudili smo se, da bi počitnice organizirali tako, da bi bilo zanjo prav. Tokrat ne gre. Nismo še prepričani, kdo in kje bo skrbel zanjo teh 9 ali 10 dni. Ni veliko časa, a morda najdemo prostovoljca. To bi bilo najbolje. Najti nekoga, ki bi jo z veseljem odpeljal vsaj na en sprehod dnevno in poskrbel, da bo stalno imela na razpolago vodo, zjutraj in zvečer pa ji postregel brikete. Da bi jo ob tem še malo pobožal ali potrepljal po hrbtu. Slednje je za Jenny še najpomembneje. Ne, ni res. Palica, žogica ali kaj temu podobnega je napomembnejša stvar v njenem življenju. Samo zalučati jo je treba nekajkrat in pustiti, da se Jenny zažene za njo. To jo najbolj osrečuje. Saj nam bo uspelo, a ne da ja?
July 11th, 2009
Današnje priprave na izpit so bile prav nostalgične. Spomnil sem se leta 1996, ko sem med poletnimi počitnicami redno zahajal v Univerzitetno knjižnico Maribor in se tam pripravljal na maturitetni izpit iz slovenskega jezika. To je bil začetek mojega študija, ki se je potem nadaljeval še v 1., 2. in deloma 3. letnik faksa, ko je moj zagon pošteno opešal. Takrat sem v tej knjižnici (pravzaprav čitalnici) res preživel veliko časa.
Danes se je, včasih skoraj vsakodnevni, ritual spet ponovil. Tako kot včasih, sem zjutraj spakiral stvari in ujel vlak za Maribor. V Mariboru sem najprej obiskal nekaj kolegov iz ZM in si pri njih v pisarni natisnil še nekaj dodatnega gradiva, ki bi mi lahko prišlo prav. Potem pa brž v knjižnico. Uau! Res že dolgo nisem bil tukaj. Vse je veliko lepše urejeno. Kljub temu se mi je zdelo, da čutim kanček domačnosti, čeprav sem se prišel učit (kar ni ravno moj priljubljen hobi). Dve uri sta minili in že sem šel na malico. To je seveda pomenilo iti na kavo v “ta isti” kafič v Jurčičevo pasažo. Tudi tega so vmes že prenovili in zamenjali natakarico (ali pa se je ta tako zelo spremenila), a je kava še vedno enako dobro dišala. Kmalu sem spet bil v knjižnici za svojo mizo. Nisem imel veliko časa, da skušam povzeti kar se da veliko informacij iz ene knjige, praktikuma, zapiskov, plonkov, rešenih in nerešenih izpitnih nalog, .. Malo pred 14. uro, ko sem kar tako brskal po knjižnih policah, ker sem spet imel pavzo, me knjižničar opomni: “Ob dveh zapiramo, saj veste?” Ne, ne vem. Izpit imam komaj ob 16. uri. Dve uri bi se še lahko učil. No, pa naj bo knjižnica kriva, če ne naredim izpita! Lepo počasi odkorakam do fakultete in poiščem pravo učilnico. Bljak. Tukaj mi nič ne diši. Ti prostori so tako mrtvi. Poiščem svoje mesto in še enkrat na hitro malo pobulim v svojo literaturo. Ob 16. uri pričnemo s pisanjem izpita in po 60 minutah imamo vsi še kaj za pisati. Jaz ne zato, ker bi toliko napisal, ampak bolj zato, ker sem toliko razmišljal, kaj sploh napisati. Občutki so .. Dobri. Ker je izpit za mano, četudi ga padem. S tem se zdaj ne obremenjujem. Učenje lahko spet dam na stran.
Pred faksom me pobere Urška s Saro. Bili sta na kontrolnem UZ ledvičk. Vse ok. Damo še uokviriti tri slike, ki nam jih je podaril Tomaž in se odpeljemo do Sidra na pizzo. Skupaj uživamo ob Dravi, pojemo pizzo in nafujtramo račke s Sarinimi keksi. Te nimajo občutka za sitost. Mimogrede me Sara nauči, da se gobicam za privez ladij reče “privezniki”. Ja, Sara uči mene. Urban je med tem časom bil v družbi tete Darje. Thx!
July 9th, 2009
