Obujanje spominov

July 9th, 2009

Današnje priprave na izpit so bile prav nostalgične. Spomnil sem se leta 1996, ko sem med poletnimi počitnicami redno zahajal v Univerzitetno knjižnico Maribor in se tam pripravljal na maturitetni izpit iz slovenskega jezika. To je bil začetek mojega študija, ki se je potem nadaljeval še v 1., 2. in deloma 3. letnik faksa, ko je moj zagon pošteno opešal. Takrat sem v tej knjižnici (pravzaprav čitalnici) res preživel veliko časa.

Danes se je, včasih skoraj vsakodnevni, ritual spet ponovil. Tako kot včasih, sem zjutraj spakiral stvari in ujel vlak za Maribor. V Mariboru sem najprej obiskal nekaj kolegov iz ZM in si pri njih v pisarni natisnil še nekaj dodatnega gradiva, ki bi mi lahko prišlo prav. Potem pa brž v knjižnico. Uau! Res že dolgo nisem bil tukaj. Vse je veliko lepše urejeno. Kljub temu se mi je zdelo, da čutim kanček domačnosti, čeprav sem se prišel učit (kar ni ravno moj priljubljen hobi). Dve uri sta minili in že sem šel na malico. To je seveda pomenilo iti na kavo v “ta isti” kafič v Jurčičevo pasažo. Tudi tega so vmes že prenovili in zamenjali natakarico (ali pa se je ta tako zelo spremenila), a je kava še vedno enako dobro dišala. Kmalu sem spet bil v knjižnici za svojo mizo. Nisem imel veliko časa, da skušam povzeti kar se da veliko informacij iz ene knjige, praktikuma, zapiskov, plonkov, rešenih in nerešenih izpitnih nalog, .. Malo pred 14. uro, ko sem kar tako brskal po knjižnih policah, ker sem spet imel pavzo, me knjižničar opomni: “Ob dveh zapiramo, saj veste?” Ne, ne vem. Izpit imam komaj ob 16. uri. Dve uri bi se še lahko učil. No, pa naj bo knjižnica kriva, če ne naredim izpita! Lepo počasi odkorakam do fakultete in poiščem pravo učilnico. Bljak. Tukaj mi nič ne diši. Ti prostori so tako mrtvi. Poiščem svoje mesto in še enkrat na hitro malo pobulim v svojo literaturo. Ob 16. uri pričnemo s pisanjem izpita in po 60 minutah imamo vsi še kaj za pisati. Jaz ne zato, ker bi toliko napisal, ampak bolj zato, ker sem toliko razmišljal, kaj sploh napisati. Občutki so .. Dobri. Ker je izpit za mano, četudi ga padem. S tem se zdaj ne obremenjujem. Učenje lahko spet dam na stran.

Pred faksom me pobere Urška s Saro. Bili sta na kontrolnem UZ ledvičk. Vse ok. Damo še uokviriti tri slike, ki nam jih je podaril Tomaž in se odpeljemo do Sidra na pizzo. Skupaj uživamo ob Dravi, pojemo pizzo in nafujtramo račke s Sarinimi keksi. Te nimajo občutka za sitost. Mimogrede me Sara nauči, da se gobicam za privez ladij reče “privezniki”. Ja, Sara uči mene. Urban je med tem časom bil v družbi tete Darje. Thx!

Entry Filed under: Družinske, Jaz