Še 5 minut

July 17th, 2009

“Cez pet minut gemo na mo’je, mama jeekla”, mi pove danes zjutraj Sara po telefonu.
“Ne, Sara, čez 5 minut pa res še ne. Dvakrat še bomo šli spat: danes in malo še jutri”, ji skušam dati časovno predstavo. Že ves teden se veseli. Včeraj sva si skupaj podrobno ogledala celotni plan za naših 9 dni počitnic s pomočjo Google Eartha. “Je to tudi mo’je?”, me vpraša, ko “letiva” iz Kranjske Gore proti blejskemu jezeru.

Včeraj sva se z Rudijem (Rudeom po naše) šla, da sva avtoelektričarja. Vžigalnik v avtu ni imel napajanja iz bog-si-ga-vedi kakšnega razloga. Pa sva najprej odšraufala nekaj plastike, izpulila avtoradio, poiskala + in – za direktni priklop, Ruda je prinesel dve žički s klemicami, ki sva ju nataknila na konektor vžigalnika in nato povezala na pravi žički iz lepega pisanega šopka žic, ki vse letijo v avtoradio. Vmes je še nekaj varovalk. Ja, brez Rudijeve pomoči ne bi šlo. Vmes sem imel občutek, kot da sem v nekem filmu, kjer iščeva pravo žičko za deaktivacijo bombe. Katera je prava? Rdeča, rumena, črna? Skurila sva eno varovalko, ampak jo je Rudi potem “popravil” (zalotal novo žičko). Skratka, vžigalnik sva usposobila, pa ne zato, ker bi kdo hotel kaditi v avtu, ampak da lahko vanj priključimo GPS, ki nam bo pomagal iskati pot na naših počitnicah.

Urško skrbi, kam v avto bomo naložili vse stvari, ki jih želimo peljati s seboj. Že samo kratek pogovor z mano je prispeval k temu, da se je volumen prtljage zmanjšal: mali namesto veliki voziček, če otroke pustiva doma ne potrebujeva otroških sedežev, to pomeni več prostora na zadnjih sedežih ali pa podreva zadnjo klop, tudi igrač potem ni treba vzeti, pa vseh tistih napihljivih stvari, .. Če bova sproti še vse lepo pohodila in potlačila, bo šlo brez strešnega kovčka. Tega itak nimamo. Imamo pa kolkohočeš vreč, ki jih lahko napolnimo potem pa ko Čehi zvežemo na streho avta.

Jutri bomo še malo skakali sem in tja, pakirali, se sekirali, živcirali, švicali in se drli drug na drugega, upam le, da ne preveč. Jenny bomo odpeljali k Urškini mami. Upam, da ji ne bo hudega. V nedeljo zgodaj zjutraj pa na pot. Mmmm.. Komaj čakam. V zgodnjem jutru, ko se šele začne daniti, lepo v avtu z enim takim finim ciljem. In potem naenkrat zagledaš tisto širno modrino. Yes!

Entry Filed under: Družinske