Archive for August, 2009
Že pri Sari se je pojavila dilema, v kakšne copatke obuti njena stopala. O tem sem tudi že pisal. Načeloma je tako, da če nekaj potrebuješ se odločiš, izbereš, greš in kupiš. Do izbire vsi še nekako pridemo, ko je treba seči v žep pa nastane dilema. Pač nismo vsi enako bogati in vsakič strmimo k temu, da za najmanj denarja dobimo največ muzike (copata). Sarini copatki, ki jih nosi izključno v Cici delavnicah in so tam tudi shranjeni na njeni polički, bodo še nekaj časa služili svojemu namenu. Še vedno so ji prav in še vedno so v dobrem stanju. Kupili smo jih v Hoferju (ja, Hoferju!) za .. hmm .. okoli 10 EUR.
Robeezovi usnjeni copatki so najbolj poznani, v Sloveniji tudi že skoraj povsod dosegljivi, a tudi najdražji. Par copatkov stane od 33 – 40 EUR!! WKljub temu smo nekoč ene kupili in so nam dobro služili. Nosila jih je Sara, nosil jih je Urban. A so zdaj Urbanu že premajhni. Potrebuje nove. Doma copatkov sicer ne nosi (je še dovolj toplo, da je lahko le v nogavičkah), a jih bo potreboval za v vrtec. Če pobrskam po spletu, najdem cenejše copatke, ki so po izgledu čisto podobni (skoraj identični) Robeezovim. A še vedno je cena okoli 24 EUR, še kakšen EUR zrave za poštnino. Tudi takšne smo že imeli. So ok, a usnje je bilo nekoliko bolj trdo. Še bolj trdo je postalo, ko smo copatke enkrat oprali v pralnem stroju. Problematičen je rob okoli gležnja v katerem je elastika. Če je material trd, se to vidi na otrokovem gležnju. No, pa sem še malo brskal. In prišel do te spletne strani: www.copatki.si . Nisem mogel verjeti! Copatki za 13 EUR + poštnina. Po izgledu prav tako identični Robeezovim. Izbira precejšnja, veliko modelov in številk je na zalogi, sicer je potrebno čakati do 14 dni in je cena 2 EUR višja. Izberem enega od modelov na zalogi in izpolnim obrazec za naročilo. O, še eno presenečenje. Copatke je možno kar osebno prevzeti na naslovu, ki je .. juhej, čisto ob moji vsakdanji poti v službo in domov! Po službi sem tako tudi prevzel copatke, plačal 13 EUR, dobil račun. Copatki so super, usnje je mehko, na Urbanovi nogi so kot da bi bili zanj narejeni (pomeni, bo kmalu potreboval večje).
No, upam, da se bodo ti copatki dobro prodajali. Naši “veliki” trgovci so očitno preveč pohlepni in cene navijajo v višave. In naj še kdo reče, da tisti, ki je velik, dobi boljše nabavne cene in so zato izdelki cenejši. Nabavne cene so mogoče že nižje, a končna cena, ki jo plačamo kupci ni. Ker nekdo pač mora dovolj hitro bogateti, majkejim.
August 27th, 2009
Jaz kar nadaljujem z biti sam svoj mojster. Ko je treba malo gledati na cekinčke, človek pač naredi sam kaj več, kot bi morda običajno.
Pred odhodom v Podčetrtek smo se ustavili na bencinski črpalki, se založili z gorivom, za vsak slučaj sem še preveril nivo olja. ???? A ni olja? Neee.. Ne more bit. Palčka je bila suha. Mogoče, ampak res samo mogoče, je na konici bila kakšna mikroskopska kapljica. Benti! Kupil sem 3 flaše olja (seveda ne ravno ustreznega, ker se na to ne spoznam) in vse tri izpraznil v motor, da je palčka pokazala zadovoljiv nivo. In tako se je Urška z otroci lahko brezskrbno odpravila na pot. Čez nekaj dni, ko smo se vračali domov opazim, da se kazalec, ki kaže temperaturo motorja, nevarno pomika proti rdečemu polju. A zdaj bomo pa kuhali? No, večje krize ni bilo in sem se potem še do včeraj vozil s kazalcem malo pod rdečim poljem. Seveda sem obiskal mehanika.
“Zdravo! A bi lahko pogledal na hitro zakaj se mi motor tako segreva? Je mogoče zaradi neprimernega olja? Je crknil ventilator? Kakšen kontakt? Termostat?”, zaskrbljen vprašam mehanika. Odprem pokrov motorja in njegov pogled na hitro prečeše vso tisto drobovje. Vmes se vsede v avto, nekaj preklaplja stikala za ventilacijo, pride in reče: “Kaj drugega kot termostat skoraj ne more biti.” “A to je to tukaj?”, pokažem na nek konektor z žičkami kar tako na pamet. “Neee… Termostat je v tem ohišju tukaj”, mi nekje med vsemi tistimi vročimi cevmi in kabli pokaže na en dobro privit pokrovček. “Aha .. Dobro, potem pa jaz kupim termostat in mi ga ti zmontiraš?”, vprašam. “Ja, samo avto moraš pripeljati in tu pustiti, ker mora biti hladen, logično.”, odgovori. Jap, vrei.
No, včeraj grem kupiti to čudo. Original del bi stal cca. €20, jaz sem dobil nadomestnega v eni od trgovin z avto deli za dobrih €10. Kul. Zdaj ko vem, kje se to čudo skriva, bi mogoče lahko sam zadevo rešil. Pripeljem se domov in najprej kakšno uro počakam, da se avto malo shladi. Potem vzamem nekaj orodja in se lotim dela..
Hmm.. Treba bo odstraniti te cevi tukaj, pa vse te objemke prej dol vzeti .. Kak se že ta objemka sprosti? Hmm… Aha .. Nekak s klešči .. Bemtiš.. Klešče so razpadle.. Malo improviziram in jih spet dobim skupaj. Bodo že vzdržale za teh par objemk .. Ah, te objemke so že boljše.. So na vijak.. Odvijem še te, iztaknem cevi .. Opa! To pa je še malo vroče (ko se hladilna tekočina izlije iz ene izmed cevi) .. No, pa še ti vijaki .. Joj, je težko priti do njih .. Aha, tako .. Lepo odvijem vse tri .. Spet se mi nekaj hladilne tekočine polije po rokah, a ni več toliko vroča .. Bemti .. En vijak mi nekam pade. Rabim nekaj časa, da ga najdem zataknjenega med nekimi kabli. Odstranim pokrovček in .. Aha! To bo to. Evo, termostat. Ti mi nagajaš, baraba! Vstavim novega .. Se lepo prilega.. Pokrovček nazaj gor, privijem, nataknem cevi, objemke .. Z maminim avtom (je prišla malo popazit na Urbana) se odpeljem do črpalke in kupim 2l hladilne tekočine. Nalijem in voila! Gremo na testno vožnjo..
takšno je to čudo
Rezultat? Dela! Avto se ne pregreva več. Mah, a bi jaz kar eno delavnico odprl al kaj? 
August 20th, 2009
Sara je danes odšla na nekaj dnevne počitnice k omi in h Karlotu v Lovrenc na Pohorju. Omi bo pomagala molzti koze, hraniti kokoši in majne piščančke, peči pecivo za na tržnico ipd. Morda bo kdaj s ponosom rekla: “Tega sem se naučila na kmetiji.”
P.S. Oma ne živi na “čisto ta pravi” kmetiji. Ima pa nekaj koz, enega kozla, Mihca, majhenga kozlička in nekaj perjadi. Dovolj, da si je pridobila status “kmetovalca” in lahko svoje izdelke prodaja na vaški tržnici.
August 18th, 2009
Urban je star 14 mesecev. In ne bom napisal, da je čas, da dobi svojo prvo zobno ščetko. Zakaj? Ker jo je dobil že davno in je tako znucana, da potrebuje novo. Zobke smo začeli ščetkati zgodaj, kot jih je zgodaj tudi dobil. Zdaj ima že .. hmm .. 16 zobkov? Ja, bo držalo. Njemu bi že brez skrbi dali v roke piščančje bedro, če bi jo le hotel sam jesti. Sploh ne vem, zakaj mu vsakič iz kruha porežemo skorjo, ko pa trde žemlje in kekse je kot za stavo. Knedl mali!
August 18th, 2009
Tehtanje je eno izmed najpomembnejših meritev, ki jih pri dojenčkih opravijo na rednih pregledih. Vrednost se zapiše v kartoteko in se na grafikonu hkrati nariše pikica, ki pove ali je otrokova teža znotraj nekih znanstveno zastavljenih mej in je primerna za njegovo starost ali ne.
Pri tistem pregledu, še pred dopolnjenim enim letom, so Urbana enako kot ostale dojenčke položili na tehtnico in zapisali 10.400 g. Kar lepa teža za toliko starega dojenčka, a je Urban bil tudi sorazmerno velik in zato ne bi mogel reči, da je bil debel. Ko je dopolnil eno leto in smo bili na vnovičnem sistematskem pregledu, so ga enako kot prej položili na tehnitco in izmerili 10.400 g. Hmm.. Zdravnica je rekla, da je teža več kot zadovoljiva, a glede na to, da se v zadnjih mesecih ni prav nič zredil, bi nas povabila na kontrolno tehtanje. V tem času je Urban že prav živahno tekal naokoli, zato sem bil prepričan, da fant pač troši tisto rezervo, ki si jo je nabral preden se je pošteno postavil na noge.
Prejšnji teden smo imeli kontrolno tehtanje. Urbana Urška posadi na tehtnico in komaj miri na vso grlo kričečo kepo. Pa uganimo, koliko je pokazala tehtnica! 10.400 g! Še preden bi katera od navzočih to dejstvo komentirala, sta se spogledali in stvar je postala takoj jasna. Urbana so tehtali na tehtnici, ki ne pokaže več kot 10.400 g! Tista večja tehtnica je potem pokazala nekaj manj kot 13 kg, kar je absolutno dovolj. Vsa “skrb” ves ta čas je zato bila odveč.
August 18th, 2009
Teh naših letošnjih počitnic kar ne moremo pozabiti. Slučajno dobim v inbox ponudbo nekega ameriškega ponudnika za spletnih foto arhiv, kamor sem nekoč tu in tam vrgel kakšno fotko, da imajo akcijo: foto knjiga zastonj! Takoj sem se spomnil, da je to še nedolgo nazaj bila kar draga zadeva: dati si izdelati foto knjigo. Se pa hkrati sliši tudi zelo privlačno: imeti svoje najljubše fotke kar natisnjene v lepo zvezano knjigico s trdimi platnicami, ki jo lahko pospravimo na knjižno polico. Prečekiram ponudbo in ugotovim, da drži. Seveda pod posebnimi pogoji: a) knjiga je lahko le velikosti 8×8″, kar je nekje 21×21cm b) vsebuje lahko 20 strani c) poštnino je treba plačati (za Slovenijo cca. $13). Sem preveril še naše ponudnike in za $13 takšne knjižice ne bi dobil. Zato sem se odločil, da si jo izdelam.
Vmesnik za izdelavo je na voljo kar na spletu, torej ni potreno nalagati nobenega programa na lastni disk. Je preprost in simpatičen za uporabo. Možno si je izbrati veliko različnih ozadij, pravzaprav tem za ozadja. Ker ima potem lahko vsaka stran za odtenek različno ozadje v sklopu neke teme. Razporeditev slik je lahko na podlagi že določenega vzorca, ali pa sami postavimo sliko na mesto kjer bi jo želeli. Skratka, vse super, enostavno in hitro. V kakšne pol ure sem imel knjigico pripravljeno. Se je pa pojavila ena sila neljuba in moteča zadeva, ko sem želel zaključiti knjigo in oddati naročilo. Vse tekste preverja črkovalnik, ki pa je za angleški jezik. Tako je ves moj tekst bil označen kot nepravilen, knjige pa ni mogoče oddati v naročilo, če kje obstaja takšna napaka. Ah.. Pa sem izbrisal vse tekste in pustil le naslov. V angleščini seveda.
Naročilo sem oddal. S kreditno kartico sem plačal tistih $13 in nekaj centov. Danes (tri dni po tem) sem dobil obvestilo, da je knjiga bila izdelana in odposlana. Prispela naj bi čez kakšen teden. No, bomo videli ..
Poiskal sem še nekaj podobnih servisov v Sloveniji, si naložil en podoben program za izdelavo, a je ta bil precej bolj neroden za uporabo. Cena takšne knjige pri nas pa bi bila min. €20, oz. cca €1/stran.
August 18th, 2009
Kadar si na svojem, dela nikoli ne zmanjka. Še posebej to velja v našem primeru, ko smo renovirali zares staro hiško in to bolj znotraj kot zunaj. Zato tudi ni odveč dodatna previdnost tistega, ki pride k nam na obisk. Majhnih pasti, kjer se človek lahko poškoduje je veliko. Prav groza me je bilo zadnjič, ko je naša nosečka Lejla stopila v eno takšno in končala na vseh štirih. Verjetno ima danes plavo koleno in kakšno prasko, a na srečo bi to naj bilo vse. Hja, lahko rečem, moja krivda. Ker takšnih lukenj (pred vhodom) bi se res lahko rešili. Nevarno za otroke? Ne, Sara in Urban teren obvladata.
Eden od neštetih “problemčkov” so lesene ute (ali lope), kakšne tri ali štiri že davno stojijo na našem terenu in jih je postavil Urškin deda. Prva, ki je le nekaj korakov od terase, je najmanjša. V njej imamo spravljenih nekaj drv, ki smo jih spravljali letos. Druga je praktično na terasi in je postavljena nad majhno zidano klet. Včasih je bila še večja. Tu je deda imel svojo delavnico za popravilo koles. Včasih je bil glavni za to v Rušah. Drugi dve nista več na naši parceli, a včasih je itak bilo vse fabriško. Ti sta precej veliki, največja ima vsaj štiri prostore. V njej so spravljena še babičina drva, včasih je v njej bila živina (pujsi, kokoši, zajci), danes pa je ta del poln starih oken in vrat ter drugega odpada izpred prenove, ki ga še moramo likvidirati. V to uto še vedno hodimo po drva, je pa očitno tudi dom vsaj ene kače nezanemarljive velikosti. To predvidevam po koži, ki jo je kača tam pustila po zadnji levitvi, ne more biti dolgo nazaj. Glavni problem je, da vse te ute počasi razpadajo, vsem po vrsti zamaka streha. Streha, hja .. Če se temu tako reče. Strehe so pokrite z večimi plastmi lepenke, plehovjem, salonitkami in še čem. Kar je takrat pač bilo pri roki. Vse to razpada. Lepenko veter trga in raznaša po širši okolici. Največji uti bomo morali izprazniti in podreti že zato, ker nista na naši parceli. To ni malo dela! Uto nad kletjo bomo podrli, klet počistili in nad njo postavili novo večjo lopo. Ta naj bi služila kot drvarnica in delavnica. Vanjo bi pospravili vse kar je sedaj v garaži in s tem sprostili še en prostor v hiši, potencialno primeren za kakšno sobico. Ampak to še pride. Je kar precejšnji finančni zalogaj, ki si ga trenutno ne moremo privoščiti. Najmanjša uta pa mora do takrat vzdržati, saj bo edini prostor, kamor bomo lahko spravljali drva. Zato sem se odločil, da ji zamenjam streho.
Iskal sem najcenejšo kritino, ki bi hkrati bila odporna na točo. Žal običajne plastične valovitke ne vzdržijo že manjše toče. Tiste cementne pa so predrage. Draga je tudi pločevina, še najcenejša bi bila tegola (skodla). Ker se jo polaga na podeskano podlago in je iz bitumna, bi morala vsaj nekaj let vzdržati tudi ekstremnejša neurja. Uto sem najprej moral odkriti. Odstranjevanje lepenke, naložene za 2 prsta debelo ena na drugo in pošteno zlepljene, ni tako enostavno opravilo, kot sem sprva mislil. A je šlo. Potem sem moral zamenjati še dve deski, ki sta od vlage bili prepareli. Med deskami so za prst široke špranje, kar za polaganje tegole ni najboljše, ali ipak.. Potem sem streho znova prekril s plastjo nove lepenke, odrezal in pritrdil trikotne robne letve, z atijevo pomočjo položil tegolo in zmontiral kovinske obrobe. Dodal sem še žleb in vojla! Uta je bila pokrita. Zdaj iz zraka izgleda prav fensi. Po nekaj nevihtah v zadnjem tednu se je izkazalo, da sem delo dobro opravil.
Preostanek tegole sem porabil, da sem z njo pokril Jennyino hiško. Hiška je sicer pod nadstreškom, a tako veliko lepše izgleda. Ne, žleba in obrob nisem dodal. 
No, priznam, eno robno letev, da se ne vidijo žebljički na zadnji vrsti, sem le dodal. To pa ni bilo vse. Dva dni sem žagal, pribijal, rezal in privijal material za izolacijo njene hiške. Na notranji strani strehe sem moral narediti notranje robove znotraj katerih sem potem lahko vstavil stiropor. Ker sem moral upoštevati, da streha prekrije vetrno pregrado v uti, je bilo pomembno, da se pri merjenju ne zmotim, sicer se steha ne bi več lepo “vsedla” na vrh hiške. Enako sem potem naredil v notranjosti hiške. Pritrdil sem še nekaj robnih letev, ki so manjkale, da sem dobil lep notranji okvir in vanj prav tako vstavil 4 cm stiropor. Tako notranjo stran strehe kot stene sem potem obložil s panel ploščami. Na tla sem pribil topli pod. Hiška je sedaj tako kot sem si želel in verjamem, da bo tudi Jenny v njej prijetneje. Tudi pozimi ji v njej ne bi smelo biti premrzlo. Če pa ji slučajno kljub temu bo, pa bo seveda dobila začasno ležišče tudi na toplem v stanovanju. Je pa zdaj stalno zunaj in v stanovanje več ne gre. Tako predelano hiško lahko sedaj tudi veliko lažje in bolje očistimo. Surov les je bil grob, pa še smolil se je in se je nanj prijel kup Jennyine dlake.
V kuhinji imamo končno luč nad mizo. Izkoristila sva pike in jo tako za več kot 50% ceneje kupila pri “najboljšem” sosedu. Luč že, ampak jo je treba zmontirati. Kabel, na katerem je dotlej visela žarnica je gledal iz luknje v gips plošči na stropu točno na sredini kuhinje in niti približno ne nad mizo. Hmm… Ja, že. Kabel nekak potegniti na pravo mesto pod gips ploščo .. ampak vmes so nosilni profili in čez profil kabla ne spraviš kar tako .. Pa sem se lotil drugače. V strop sem kar z izvijačem izpraskal kakšnih 5mm širok utor, dovolj globok, da sem vanj speljal namesto kabla le dve žici, ki sta potrebni za luč. Potem sem vse skupaj zadelal z gipsom, dvakrat pobrusil in dvakrat prebelil. Luč sedaj visi točno nad sredino mize, kot so si Urška zaželeli. Izobesili smo še slike, ki nam jih je podaril Tomaž in stanovanje je spet malo lepše.
Ja, vedno se najde kaj, za kar je dobro biti sam svoj mojster. Je trebati nabirati izkušnje.. Kaj veš, morda si bomo kdaj novo hiško gradili. 
August 18th, 2009
Pravkar so me odpisali. Šli so na krajše počitnice brez mene. Niso vzdržali do jutri, ko naj bi šli skupaj. Pa naj, sem rekel. Jaz se bom že znašel kako. Jutri se jim pridružim in potem en dan izlet v Čatež. Juhu!
August 6th, 2009
Glavni letni dopust je za nami. Ker to ni bil vsaj 14 – dnevni oddih nekje na morju, kot smo dopust navadno preživljali, smo naš odmor poimenovali kar “Počitnice”.
Počitnice smo začeli s pet-dnevnim letovanjem v Njivicah, na otoku Krku. Sonca je bilo več kot dovolj, temperature še komaj znosne, morje čisto, ljudi skoraj že preveč. Takoj, ko smo prvič zagledali morje, smo se vsi skupaj razveselili in začeli juckati v avtu. Sara je pokazala vsako ladjo, ki jo je oko lahko ujelo v tem delu kvarnerskega zaliva. Slano vodo je prvič okusil Urban, ki sprva ni bil najbolj navdušen nad namakanjem v morju, kasneje pa smo tudi njega navdušili in je v namakanju prav užival.
Ko smo se morskega zraka dobro nadihali, smo se odpravili proti Gorenjski. Po poti smo se ustavili v Postojni in se odločili, da si ogledamo jamo. Predvsem zaradi Sare. Ker smo prispeli tik pred naslednjim odhodom vlakca v jamo, smo morali pohiteti. Urška je kar med premikanjem kolone v vrsti za vlak preoblačila oba otroka v toplejša oblačila, saj v jami ni več kot 9°C. Vožnja z vlakcem je bila malo stresna. Sara je hotela domov, Urban se je drl, da verjetno še danes odmeva po jami. Voziček smo pustili pri vhodu in žal prepozno ugotovili, da se ga da po jami čisto vredu voziti, saj se skozi hodi po dovolj široki betonirani potki. Le strmo je ponekod precej. Na ogled je 4km jame, 2km iz vlakca, 2km peš. Z Urško sva se pošteno nanosila obeh otrok, a je jama po vožnji z vlakcem postala zanimiva obema. Urban je ves čas s prstkom kazal na majhne, s stropa viseče svečke in pravil “G’ej!!”. Pot iz jame, spet z vlakcem, je bila manj stresna in smo jo prevozili brez kričanja.
Po prihodu v Kranjsko Goro nam je ostalo le še toliko časa, da smo v miru pojedli večerjo in se malo sprehodili. Naslednje jutro smo se odpravili na izlet proti Bohinju in Bledu. Obe jezeri sta nas prevzeli s svojo barvo in čistostjo. Kopalcev je bilo polno. Žal smo mi kopalke pustili v hotelu, a smo kljub temu namočili noge vse do kolen. V Bohinju je bilo rib toliko, da bi menda iz roke jedle, če bi jim dal kruh. Na Bledu smo si sposodili majen čolniček in odveslali do otočka. Sprva je kazalo, da to ne bo prijetna izkušnja, saj je Urška bila hudo nesigurna v stabilnost čolnička in moje veslaške sposobnosti. Zato je tudi Sara že na začetku hotela “domov”. Ko smo veslali nazaj na obalo je že bilo bolje in če sonce ne bi tako pripekalo, bi ostali na jezeru še dlje. Sem pa moral namočiti v jezeru še svojo rit, četudi v gatah. Sara seveda ni hotela izpustiti te priložnosti in se je na vsak način hotela kopati še ona.
Po odličnem testeninskem kosilu pozno popoldan smo se odločili, da obiščemo letališče, ki ni moglo biti več kot kak kilometer proč, saj so nas letala stalno preletavala. In res, le kilometer ali dva je bilo do letališča Lesce. Odločil sem se, da poiščem kakšnega pilota in morda se dogovorimo za panoramski let. Imeli smo srečo. Pilot je bil tam in letalo prosto. Ujeli smo še zadnjo priložnost ta dan in si blejsko jezero ogledali še iz zraka. Sara je ful uživala, Urban pa je po prvih minutah leta zaspal Urški v naročju.
Naslednje jutro smo se odpravili proti našemu naslednjemu cilju: Robidišču. Ustavili smo se na Vršiču, potem še pri koči pred izvirom Soče, Velikih koritih Soče, sprehodili smo se tudi do slapa Kozjaka. V Kobaridu smo pojedli pizzo in potem vozili, malo lutali in končno prispeli na cilj, skoraj izoliran košček slovenske zemlje nekje na zahodu tik ob italjanski meji.
V Robidišču so nas v svoji počitniški hiši (ne hiški, kar veliki Hiši, ki je nekoč celo bila šola) gostili Simon in Staša z Anušo. Na obisku so bili še Miha in Nataša z Lano. Otroci, kot da se poznajo že iz vrtca. Bilo jih le luštno gledati, tudi, ko so se bockali, katera bo imela katero igračo. Na Robidišču smo ostali še cel naslednji dan. Brez kopanja v Nadiži ni šlo. Zapeljali smo se tudi na Italjansko stran od koder se nam je razprl razgled čez Furlanijo vse do morja. Res lepo!
Po devetih dneh smo prišli domov. Čeprav je povsod bilo lepo, je bilo fino spet priti v svoj dom, kjer je vse ostalo tako, kot smo pustili. Prvič. Prvič smo se vrnili v NAŠ dom. Jenny je še vedno bila v varstvu pri Urškini mami in komaj smo že čakali da jo vidimo. Menda je tudi ona nas že pošteno pogrešala.
Preostanek počitnic smo preživeli doma, ležerno, brez posebnega obremenjevanja z delom. Najbolj važno je bilo, da smo bili skupaj, da smo se imeli lepo. Zdaj se pa že veselimo naslednjega vikenda, ko gremo v Čatež. Tam počitnikujeta deda in Ksenja in vabilu, da se jima za vikend pridružimo, smo se seveda z velikim veseljem odzvali.
August 3rd, 2009
