Počitnice

August 3rd, 2009

Glavni letni dopust je za nami. Ker to ni bil vsaj 14 – dnevni oddih nekje na morju, kot smo dopust navadno preživljali, smo naš odmor poimenovali kar “Počitnice”.

Počitnice smo začeli s pet-dnevnim letovanjem v Njivicah, na otoku Krku. Sonca je bilo več kot dovolj, temperature še komaj znosne, morje čisto, ljudi skoraj že preveč. Takoj, ko smo prvič zagledali morje, smo se vsi skupaj razveselili in začeli juckati v avtu. Sara je pokazala vsako ladjo, ki jo je oko lahko ujelo v tem delu kvarnerskega zaliva. Slano vodo je prvič okusil Urban, ki sprva ni bil najbolj navdušen nad namakanjem v morju, kasneje pa smo tudi njega navdušili in je v namakanju prav užival.

Ko smo se morskega zraka dobro nadihali, smo se odpravili proti Gorenjski. Po poti smo se ustavili v Postojni in se odločili, da si ogledamo jamo. Predvsem zaradi Sare. Ker smo prispeli tik pred naslednjim odhodom vlakca v jamo, smo morali pohiteti. Urška je kar med premikanjem kolone v vrsti za vlak preoblačila oba otroka v toplejša oblačila, saj v jami ni več kot 9°C. Vožnja z vlakcem je bila malo stresna. Sara je hotela domov, Urban se je drl, da verjetno še danes odmeva po jami. Voziček smo pustili pri vhodu in žal prepozno ugotovili, da se ga da po jami čisto vredu voziti, saj se skozi hodi po dovolj široki betonirani potki. Le strmo je ponekod precej. Na ogled je 4km jame, 2km iz vlakca, 2km peš. Z Urško sva se pošteno nanosila obeh otrok, a je jama po vožnji z vlakcem postala zanimiva obema. Urban je ves čas s prstkom kazal na majhne, s stropa  viseče svečke in pravil “G’ej!!”. Pot iz jame, spet z vlakcem, je bila manj stresna in smo jo prevozili brez kričanja.

Po prihodu v Kranjsko Goro nam je ostalo le še toliko časa, da smo v miru pojedli večerjo in se malo sprehodili. Naslednje jutro smo se odpravili na izlet proti Bohinju in Bledu. Obe jezeri sta nas prevzeli s svojo barvo in čistostjo. Kopalcev je bilo polno. Žal smo mi kopalke pustili v hotelu, a smo kljub temu namočili noge vse do kolen. V Bohinju je bilo rib toliko, da bi menda iz roke jedle, če bi jim dal kruh. Na Bledu smo si sposodili majen čolniček in odveslali do otočka. Sprva je kazalo, da  to ne bo prijetna izkušnja, saj je Urška bila hudo nesigurna v stabilnost čolnička in moje veslaške sposobnosti. Zato je tudi Sara že na začetku hotela “domov”. Ko smo veslali nazaj na obalo je že bilo bolje in če sonce ne bi tako pripekalo, bi ostali na jezeru še dlje. Sem pa moral namočiti v jezeru še svojo rit, četudi v gatah. Sara seveda ni hotela izpustiti te priložnosti in se je na vsak način hotela kopati še ona.

Po odličnem testeninskem kosilu pozno popoldan smo se odločili, da obiščemo letališče, ki ni moglo biti več kot kak kilometer proč, saj so nas letala stalno preletavala. In res, le kilometer ali dva je bilo do letališča Lesce. Odločil sem se, da poiščem kakšnega pilota in morda se dogovorimo za panoramski let. Imeli smo srečo. Pilot je bil tam in letalo prosto. Ujeli smo še zadnjo priložnost ta dan in si blejsko jezero ogledali še iz zraka. Sara je ful uživala, Urban pa je po prvih minutah leta zaspal Urški v naročju.

Naslednje jutro smo se odpravili proti našemu naslednjemu cilju: Robidišču. Ustavili smo se na Vršiču, potem še pri koči pred izvirom Soče, Velikih koritih Soče, sprehodili smo se tudi do slapa Kozjaka. V Kobaridu smo pojedli pizzo in potem vozili, malo lutali in končno prispeli na cilj, skoraj izoliran košček slovenske zemlje nekje na zahodu tik ob italjanski meji.

V Robidišču so nas v svoji počitniški hiši (ne hiški, kar veliki Hiši, ki je nekoč celo bila šola) gostili Simon in Staša z Anušo. Na obisku so bili še Miha in Nataša z Lano. Otroci, kot da se poznajo že iz vrtca. Bilo jih le luštno gledati, tudi, ko so se bockali, katera bo imela katero igračo. Na Robidišču smo ostali še cel naslednji dan. Brez kopanja v Nadiži ni šlo. Zapeljali smo se tudi na Italjansko stran od koder se nam je razprl razgled čez Furlanijo vse do morja. Res lepo!

Po devetih dneh smo prišli domov. Čeprav je povsod bilo lepo, je bilo fino spet priti v svoj dom, kjer je vse ostalo tako, kot smo pustili. Prvič. Prvič smo se vrnili v NAŠ dom. Jenny je še vedno bila v varstvu pri Urškini mami in komaj smo že čakali da jo vidimo. Menda je tudi ona nas že pošteno pogrešala.

Preostanek počitnic smo preživeli doma, ležerno, brez posebnega obremenjevanja z delom. Najbolj važno je bilo, da smo bili skupaj, da smo se imeli lepo. Zdaj se pa že veselimo naslednjega vikenda, ko gremo v Čatež. Tam počitnikujeta deda in Ksenja in vabilu, da se jima za vikend pridružimo, smo se seveda z velikim veseljem odzvali.

Entry Filed under: Družinske