Sam svoj mojster

August 18th, 2009

Kadar si na svojem, dela nikoli ne zmanjka. Še posebej to velja v našem primeru, ko smo renovirali zares staro hiško in to bolj znotraj kot zunaj. Zato tudi ni odveč dodatna previdnost tistega, ki pride k nam na obisk. Majhnih pasti, kjer se človek lahko poškoduje je veliko. Prav groza me je bilo zadnjič, ko je naša nosečka Lejla stopila v eno takšno in končala na vseh štirih. Verjetno ima danes plavo koleno in kakšno prasko, a na srečo bi to naj bilo vse. Hja, lahko rečem, moja krivda. Ker takšnih lukenj (pred vhodom) bi se res lahko rešili. Nevarno za otroke? Ne, Sara in Urban teren obvladata.

Eden od neštetih “problemčkov” so lesene ute (ali lope), kakšne tri ali štiri že davno stojijo na našem terenu in jih je postavil Urškin deda. Prva, ki je le nekaj korakov od terase, je najmanjša. V njej imamo spravljenih nekaj drv, ki smo jih spravljali letos. Druga je praktično na terasi in je postavljena nad majhno zidano klet. Včasih je bila še večja. Tu je deda imel svojo delavnico za popravilo koles. Včasih je bil glavni za to v Rušah. Drugi dve nista več na naši parceli, a včasih je itak bilo vse fabriško. Ti sta precej veliki, največja ima vsaj štiri prostore. V njej so spravljena še babičina drva, včasih je v njej bila živina (pujsi, kokoši, zajci), danes pa je ta del poln starih oken in vrat ter drugega odpada izpred prenove, ki ga še moramo likvidirati. V to uto še vedno hodimo po drva, je pa očitno tudi dom vsaj ene kače nezanemarljive velikosti. To predvidevam po koži, ki jo je kača tam pustila po zadnji levitvi, ne more biti dolgo nazaj. Glavni problem je, da vse te ute počasi razpadajo, vsem po vrsti zamaka streha. Streha, hja .. Če se temu tako reče. Strehe so pokrite z večimi plastmi lepenke, plehovjem, salonitkami in še čem. Kar je takrat pač bilo pri roki. Vse to razpada. Lepenko veter trga in raznaša po širši okolici. Največji uti bomo morali izprazniti in podreti že zato, ker nista na naši parceli. To ni malo dela! Uto nad kletjo bomo podrli, klet počistili in nad njo postavili novo večjo lopo. Ta naj bi služila kot drvarnica in delavnica. Vanjo bi pospravili vse kar je sedaj v garaži in s tem sprostili še en prostor v hiši, potencialno primeren za kakšno sobico. Ampak to še pride. Je kar precejšnji finančni zalogaj, ki si ga trenutno ne moremo privoščiti. Najmanjša uta pa mora do takrat vzdržati, saj bo edini prostor, kamor bomo lahko spravljali drva. Zato sem se odločil, da ji zamenjam streho.

Iskal sem najcenejšo kritino, ki bi hkrati bila odporna na točo. Žal običajne plastične valovitke ne vzdržijo že manjše toče. Tiste cementne pa so predrage. Draga je tudi pločevina, še najcenejša bi bila tegola (skodla). Ker se jo polaga na podeskano podlago in je iz bitumna, bi morala vsaj nekaj let vzdržati tudi ekstremnejša neurja. Uto sem najprej moral odkriti. Odstranjevanje lepenke, naložene za 2 prsta debelo ena na drugo in pošteno zlepljene, ni tako enostavno opravilo, kot sem sprva mislil. A je šlo. Potem sem moral zamenjati še dve deski, ki sta od vlage bili prepareli. Med deskami so za prst široke špranje, kar za polaganje tegole ni najboljše, ali ipak.. Potem sem streho znova prekril s plastjo nove lepenke, odrezal in pritrdil trikotne robne letve, z atijevo pomočjo položil tegolo in zmontiral kovinske obrobe. Dodal sem še žleb in vojla! Uta je bila pokrita. Zdaj iz zraka izgleda prav fensi. Po nekaj nevihtah v zadnjem tednu se je izkazalo, da sem delo dobro opravil.

Preostanek tegole sem porabil, da sem z njo pokril Jennyino hiško. Hiška je sicer pod nadstreškom, a tako veliko lepše izgleda. Ne, žleba in obrob nisem dodal. No, priznam, eno robno letev, da se ne vidijo žebljički na zadnji vrsti, sem le dodal. To pa ni bilo vse. Dva dni sem žagal, pribijal, rezal in privijal material za izolacijo njene hiške. Na notranji strani strehe sem moral narediti notranje robove znotraj katerih sem potem lahko vstavil stiropor. Ker sem moral upoštevati, da streha prekrije vetrno pregrado v uti, je bilo pomembno, da se pri merjenju ne zmotim, sicer se steha ne bi več lepo “vsedla” na vrh hiške. Enako sem potem naredil v notranjosti hiške. Pritrdil sem še nekaj robnih letev, ki so manjkale, da sem dobil lep notranji okvir in vanj prav tako vstavil 4 cm stiropor. Tako notranjo stran strehe kot stene sem potem obložil s panel ploščami. Na tla sem pribil topli pod. Hiška je sedaj tako kot sem si želel in verjamem, da bo tudi Jenny v njej prijetneje. Tudi pozimi ji v njej ne bi smelo biti premrzlo. Če pa ji slučajno kljub temu bo, pa bo seveda dobila začasno ležišče tudi na toplem v stanovanju. Je pa zdaj stalno zunaj in v stanovanje več ne gre. Tako predelano hiško lahko sedaj tudi veliko lažje in bolje očistimo. Surov les je bil grob, pa še smolil se je in se je nanj prijel kup Jennyine dlake.

V kuhinji imamo končno luč nad mizo. Izkoristila sva pike in jo tako za več kot 50% ceneje kupila pri “najboljšem” sosedu. Luč že, ampak jo je treba zmontirati. Kabel, na katerem je dotlej visela žarnica je gledal iz luknje v gips plošči na stropu točno na sredini kuhinje in niti približno ne nad mizo. Hmm… Ja, že. Kabel nekak potegniti na pravo mesto pod gips ploščo .. ampak vmes so nosilni profili in čez profil kabla ne spraviš kar tako .. Pa sem se lotil drugače. V strop sem kar z izvijačem izpraskal kakšnih 5mm širok utor, dovolj globok, da sem vanj speljal namesto kabla le dve žici, ki sta potrebni za luč. Potem sem vse skupaj zadelal z gipsom, dvakrat pobrusil in dvakrat prebelil. Luč sedaj visi točno nad sredino mize, kot so si Urška zaželeli. Izobesili smo še slike, ki nam jih je podaril Tomaž in stanovanje je spet malo lepše.

Ja, vedno se najde kaj, za kar je dobro biti sam svoj mojster. Je trebati nabirati izkušnje.. Kaj veš, morda si bomo kdaj novo hiško gradili.

Entry Filed under: Bodi naš dom