Urbanov prvi dan v vrtcu

September 2nd, 2009

Včeraj je za nekatere otroke bil prvi šolski dan, za Urbana pa prvi dan vrtca. Sara je v vrtec stopila po več kot enem letu “premora”, a je v tem letu skoraj redno obiskovala ustvarjalne delavnice, kjer se je prav tako družila s predšolskimi otroci različnih starosti in ji zato družba ni bila tuja. Prej bi lahko rekel, da bi družbo otrok zelo pogrešala. Sara je bila nad ponovnim obiskom vrtca nadušena. Navdušenje je ni minilo. Urško je dobesedno poslala domov. A o tem je itak že Urška pisala.

Nimam pojma, kakšna pričakovanja je imel Urban, a je bil zjutraj odlično razpoložen. Po šalčki kakava sva se z vozičkom odpeljala vrtcu naproti. Popoldan se velikokrat gremo igrati k igralom pri vrtcu, tako da mu zunanje okolje ni bilo tuje. Je pa postal takoj malo zadržan, ko sva vstopila v garderobo. Malo je okleval, a ko sem mu rekel naj se vsede na klopco, ker bova obula copatke, je lepo sam sedel in počakal, da sem stvari pospravil v njegovo omarico. Potem sva vstopila v igralnico, kjer je že bila večina otrok. Najprej jaz, za mano … ne, ni kar takoj vstopil, malo se je razgledoval. No, poguma je bilo dovolj in je kmalu bil pri meni. Kar takoj sva šla sedeti na preprogo, kjer so bili ostali starši z otroci. Igrač je bilo res veliko. Urbanu so igrače takoj postale zanimive, a le pod pogojem, da sem jaz bil stalno v njegovem zornem kotu.

Vzgojiteljici sta prinesli zajtrk. Kos kruha s šunko in sirom in skodelica čaja. Urban je zmazal cel kos kruha s skorjo vred, šunke in sira pa je pojedel manj. Čaj sva pila kar iz lončka in nama je dobro šlo. Po zajtrku smo se še malo igrali, potem pa se odpravili na sprehod. Urban je pokazal, koliko energije ima. Veliko sva tekala, se lovila a tudi malo hodila ob vozičku. Vzgojiteljica je rekla, da se bodo otroci morali navaditi hoditi ob vozičku. Nositi ga nisem hotel in to je bil razlog, da je enkrat ali dvakrat pokazal, kako “zna” jokati. Že Urška je opozorila vzgojiteljico, da Urban med jokom dolgo ne vdihne, spreminja barvo kot kameleon in naj to ne povzroči nepotrebne panike. E, pa smo to še demonstrirali.

Sprehod je bil dober za sprostitev. Po vrnitvi v igralnico je Urban bil že precej bolj siguren in sem se jaz lahko še bolj umaknil v ozadje. Tu in tam me je seveda še vedno poiskal in se prepričal, da sem tam. Pustil sem, da se igra sam ali z drugimi otroci. Prišel je čas kosila: zelenjavna zdrobova juha, paniran file osliča, krompirjeva solata in sladoled iz žogice. Akhm.. kromirjeva solata? Panirana riba od katere je bilo več panira kot mesa? To ne bo preveč za Urbana. Juho je zmazal kot za stavo. Saj je ni bilo veliko, a je več nisva prosila, da bi ostalo prostora še za ostalo. Z malo treme mu dam prvi košček krompirja iz solate, vmes čisto malo ribice. Če ne bo, pač ne bo. Pa je. Pojedel je kar sem mu dal. Drugič prav tako. Tretjič tudi. Vsakič več in vsakič z večjim apetitom. Tako je pojedel celo porcijo tistega kar sva dobila na krožnik. Ni bilo veliko, a je bilo dovolj. Tudi sladoled je pojedel skoraj do kraja. Bila sva zadnja, ki sva še jedla.

Takoj po kosilu je bil čas za počitek. Urbana sem previl in slekel ter ga položil v eno izmed posteljic. Nekaj izmed otrok je glasno protestiralo, Urbanu se je zdelo biti v posteljici čisto ok, enako kot doma. Najprej se je malo prekucaval sem in tja, potem se je malo vlegel, pocmulil odejico, pa se spet malo vsedel na rito, se malo pogovarjal itd. Jaz sem sedel precej vstran od posteljce in mu le tu in tam rekel: “Urban! Ajaj lepo.” To zanj pomeni: “Ne sedi, vleži se.” In je ubogal. Malo preden je zaspal je k njemu prišla vzgojiteljica in ga začela rahlo božati po laskih. Kmalu je zaspal.

Otroci so spali debelo uro in se praktično hkrati prebudili. Po spanju sva se oblekla in se pripravila na odhod domov vesela, da je prvi dan v vrtcu za oba bil prijetna izkušnja. V Urbanovi skupini je 14 otrok, najstarjši je rojen januarja, najmlajši pa še ni star eno leto in je rojen oktobra. Ne spomnim se, da kateri od otrok še ne hodi, a menda je kakšen takšen. Dve vzgojiteljici bosta imeli veliko dela z njimi, saj je večina otrok zelo aktivnih z izrednim temperamentom, vsi so zelo radovedni in željni čim pestrejšega dogajanja. Precej drugačna skupina od Sarine jaslične skupine.

No, bomo videli, kako bo minil današnji, drugi dan, ko bo z njim Urška.

Entry Filed under: Veliki mali