Ko sta bili stari 15 let ali kakšno leto manj, sta Urška in Valerija bili najboljši prijateljici. Na prvi pogled sicer pridni punčki, sta bili tudi prav razposajeni deklini, ki sta mimogrede zvrnili kakšen vrček piva, hodili skrivaj kadit za glasbeno šolo, bili nepogrešljivi gostji v lokalnih “disco” klubih in nemalokrat tudi precej zanimivi za malo starejše pjebe iz bližnje in daljne okolice. Največ vredna pa so bila posedanja na klopci pod mogočno lipo ali kostanjem za glasbeno šolo. Oh, kakšni načrti za prihodnost so se tam kovali. In verjeli ali ne, tudi skovali. Pogosto sem se v njuno družbo vmešal še sam, ker se je takrat med nama z Urško že nekaj kuhalo. Prav pod tisto lipo sva si en septemberski dan priznala ljubezen. Valerija in Urška pa sta se v tistem čarobnem najstniškem duhu tam pogovarjali o tem, kako si bosta nekoč našli moža, kako se bosta poročili, istočasno imeli otroke in skupaj hodili v šolo na roditeljske sestanke. Ko se je rodila Sara, še ni kazalo na to, da ji bo Valerija sledila, čeprav sta takrat z Goranom že bila v resni zvezi. V tistem letu se je rodilo veliko otrok. In potem je Urški spet zrastel trebušček. Naenkrat se “podvizata” tudi Valerija in Goran. Skoraj v eni sapi najavita namero, da si kupita hiško, da je Valerija noseča in da se bosta poročila. In tako se je tudi zgodilo. Včeraj se jima je pridružila Mojca. Prav zanima me, o čem se bosta s Saro pogovarjali čez 15 let, še bolj pa, kakšne neumnosti jima bomo skušali preprečiti in kako uspešni bomo pri tem.
Včeraj ni bilo časa za pripravo kosila. Urška se je peljala iz Maribora v vrtec po Saro in Urbana, tudi jaz sem počasi odhajal domov. Dogovorili smo se, da se dobimo kar v eni od bližnjih gostiln, kjer bi se dal dobiti krožnik goveje juhce in še kakšna malenkost za povrh. In tako je bilo.
Ko se okrepčamo, reče Urška Sari: “Sara, pojdi k teti in reči, da plačamo.”
Sara se brez oklevanja obrne in zavije proti šanku. Itak smo bili edini gosti (jah, niso lih kaj prida te naše okoliške gostilnice, ta še posebej ne). Nekaj časa vse tiho je bilo. Potem se pa od nekod glasno in razločno sliši Sarin glas:
Glede na dejstvo, da je kaviar ena izmed najbolj cenjenih in redkih vrst jedi, si štejem za poseben privilegij, da mi je včeraj bila ponujena možnost ga poskusiti. Povsem svežega, saj je riba iz katere je bil kaviar pridobljen, ujeta le nekaj dni pred tem v delti Donave ob Črnem Morju. S tem pa se je uresničila tudi moja majhna, skrita želja, da to stvar vsaj enkrat v življenju poskusim. Na TV sem nekoč spremljal oddajo o tem in kmalu ti postane jasno, kaj pomeni pridelovanje kaviarja in trgovanje z njim.
Zanimivost: Jesetri, iz katerih se kaviar prideluje, so največje sladkovodne ribe. Največ kaviarja pridelajo države ob Kaspijskem morju (90%).
Prav lušten dopoldanski dan je bil včeraj. Sonček je sijal in dvorišče je bilo polno štirih otrok z baterijami na full. Andrej je pripeljal svoja otroka, Lukca in Zaro. Luka je Sarin sošolec v vrtcu (menda se bosta poročila??), Zara pa Urbanova sošolka. Še več. Zara in Urban sta se rodila na isti dan v sosednjih porodnih sobah. Tudi ona dva naj bi se prav dobro štekala v vrtcu.
In tako sva z Andejem pastirila te štiri razgrajače, naenkrat jih je povsod bilo polno: pri hiši, pri gugalnici, pri sosedovi ograji, .. Blizu hiše so že pred nekaj časa odložili eno daljšo cev, kakšen meter in pol premera. Tunel. Ko je enako prispodobo dobil prvi od otrok, so mu sledili še drugi. Ker je v cevi bilo nekaj vode, otroci pa niso ubogali na ukaz: “Ne, skozi cev hoditi, pridite sem!”, sem odhitel tja, da ovčke odženem nazaj na naše dvorišče. Takrat pride Urban iz cevi in ko me zagleda mi hoče uiti okoli cevi. Spodrsne mu, pade in se z glavo zaleti v rob cevi. Ker je cev plastična je pri rezanju cevi rob postal oster kot britev. Urban začne na ves glas jokati. Takoj ga poberem in pogledam, kam se je udaril. V tistem trenutku še nič ni bilo videti. Potem pa naenkrat začne kri dreti iz ozke razpoke na spodnji ustnici. Kmalu je vse krvavo. Urban ima polna usta temno rdeče krvi. Odvežem mu rutico in z njo začnem pritiskati na rano ter pivnati kri. Takoj ko popivnam, kri spet priteče kot iz izvira. Odmaknem mu ustnico, da pogledam ali je v njegovih ustih vse vredu. Tudi iz notranje strani ustnice teče kri. Sumim, da je ustnica prerezana skozi do notranje strani. Greva v hišo, še naprej mu brišem kri. On ves čas joče. Zdi se mi, da se krvavitev počasi zaustavlja. Namočim konico brisače pod mrzlo vodo in ga brišem. Uff.. ustnica je videti grdo. Krvavitev se končno ustavi, tudi Urban se nekoliko pomiri. Razmišljam, ali bi morala k zdravniku. Nedelja je, ura je 10:45 dopoldan.
Domov pride Urška. Bila je v trgovini v času, ko se je Urban poškodoval. Oba sva nervozna, seveda krivda pade v glavnem na mene in oba se razburjava eden na drugega – brezveze. Vseeno se odločiva, da je najbolje ga odpeljati k zdravniku. Že zato, da mu rano zlepijo skupaj in se bo ta lepše zacelila. Sicer lahko ostane grda brazgotina. Zato Urbana, zdaj že čisto umirjenega, dam v avto in se odpeljeva v bolnišnico. Urška vmes pokliče poškodbeno amublanto in naju najavi. Naju bodo vzeli preko vrste.
Urban po poti v bolnišnico zaspi. Bila je njegova ura, tudi jok ga je izčrpal. Do ambulante ga prinesem spečega. Kmalu sva res na vrsti in pregleda ga zdravnik. Urban med spanjem komaj kaj trzne. Sestra mu očisti rano in čez njo potegne tanki film lepila, ki bo rano lepo držal skupaj, da se lepše zaceli. Osebje je videti malo zaskrbljeno, ker Urban spi, kot da bi bil v narkozi. Tudi tisto lepilo, ki sicer kar zapeče, ga ne prebudi. Zdravnik mu z lučko preveri reaktivnost zenic. Vse ok. Ko je pregleda konec in Urbana vzamem v naročje, se prebudi. Zdravnik mi pove, naj ga 24 ur opazujemo. Mogoče ne verjame, da udarec ni bil močan in je razlog za rano bolj to, da je rob cevi res bil zelo oster.
Dobiva papirje in nekaj navodil. Urbana odnesem do avta in ga pripnem v sedež. Šele, ko se odpeljeva, spregovori: “Ati!”, me pokliče. Potem sva oba tiho in poslušava radio do doma. Vmes se ustaviva le toliko, da mu s pleničko zastrem okno, ker mu sonce sije v obraz.
Danes je v vrtcu. Upam, da ne stakne kakšne nove poškodbe in da se mu ta dobro zaceli.
Današnji dan je dan uradnega izida nove različice Microsoftovega operacijskega sistema Windows 7. Uau!
Sam glih nisem tiste vrste računalniškega navdušenca, ki bi se takoj, ko se pojavi neka nova zadeva, vsedel pred računalnik in pozabil na svet okoli sebe. Na mojem računalniku je od leta 2007 nameščen Windows XP, ki je takrat prišel že prednameščen na novi računalnik. Ker je to bilo ravno v času prihoda Windows Viste, sem celo lahko naročil “zastonjski” upgrade (DVDje z licenco za stroške poštnine). Poštar je po nekaj mesecih čakanja le prinesel paket z DVDjem, a sem ga paketek samo odprl, škatlice pa lepo zložil na polico “za drugič”.
Priznam, sem že razmišljal, da bi skinil XPje doma. Malo zato, ker kljub skrbnemu nalaganju in odstranjevanju dodatne programske opreme radi sčasoma opešajo, malo pa zato, ker je vedno bolj aktualno področje virtualizacije, kjer bi lahko v osnovi imel nameščen kak hiter in manj obremenjujoč operacijski sistem (najverjetneje kak Linux), Windowse pa le kot navidezno okolje, ki ga lahko vklopim ali izklopim – po potrebi. No, pa še disk se mi je zabasal in bom itak moral začeti z nekim remontom.
Včeraj pogledam, kaj za ene raličice OS imamo na voljo študenti preko programaMSDNA-AA. Lej ga! Windows 7 je že na voljo! In si ga lepo prenesem (nekaj čez 2 GB ISO image, ki ga je potem še treba speči na DVD).
Doma se zvečer lotim arhiviranja važnih datotek (dokumenti, slike, e-literatura, projekti ..). Za programe mi je itak bolj ali manj vseeno, ker stalno prihajajo nove različice in je ponovna namestitev OS (s predhodno čistko diska) dober izgovor za nadgradnju tudi teh. Na srečo imam zunanji trdi disk s 500 GB kapacitete, kar je več od diska v mojem računalniku. Povezava je preko USB 2.0, tako da prenašanje podatkov ni lih svetlobno hitro. Poleg kopiranja datotek pa zaženem še dve opravili za arhiviranje, ki ju itak že imam pripravljeni od prej: za dokumente in za slike. Za to uporabim kar Backup Utility ali NTBackup (na Windows XP instalacijskem cdju, če že ni nameščen). Logično? Hja, meni je to easy. Lepo dobim eno arhivsko datoteko, ki vsebuje vse moje željene podatke, pa še hitreje se mi zdi od kopiranja posameznih mapic. Par uric in malo čez, pa so moje (samo pomembne) datoteke lepo spravljene v taki ili onaki obliki na zunanjem disku. Napoči čas resnice..
V pogon vstavim DVD in ponovno zaženem računalnik. Začne se nalagati Windows 7 namestitveni program. Na začetku pobrišem vse obstoječe particije in ustvarim eno novo. S tem sem se poslovil od vsega, kar sem imeli na trdem disku. Bye, bye. Steče postopek namestitve. Le nekaj osnovnih nastavitev je potrebno izbrati in morda celo drži, da se Windowsi 7 namestijo v dobre pol ure. Juhej! Že kukam skozi svoje novo okno in čeprav vse skupaj zgleda precej bolj fensi, se mora uporabnik Windowsov XP ali prejšnjih malo privaditi. Internet dela s prve. Windowsi 7 pridejo z IE v.8, in zanimivo, tudi različica Media Playerja je višja (verzija 12) od tiste najnovejše, ki jo najdemo na spletu (verzija 11). So far, so good.
E, pa poglejmo .. Ura je že pozna, a bi mogoče samo slikice, ki so mi tako drage in jih je precejšnji del trenutno shranjenih le na mojem zunanjem disku, prenesel v računalnik. Mmmm… da poiščem …. Backup, backup .. recovery .. backup .. A! Tu bo nekaj .. Ne… Hmm… To ni to.. Čaki.. Mogoče je dovolj da 2x kliknem na arhiv Slike.bck … “Poiščem program za odpiranje na spletu?”, me sprašuje. Ne, hvala. Programs -> Accessories -> System Tools .. tudi tukaj ni nič. Še sreča, da internet funkcionira. Yes! “Windows NT Backup – Restore Utility” To bo to! .. Supported Operating Systems .. Windows 7 ni med njimi. Ja pa ja.. Saj je vse drugo, verjetno so pozabili dopisat. Downloadam, skušam namestiti, ne gre!! WTF?? Menda bi moral imeti nameščen Remote Storage Management. Ah, benti!! Nisem edini:
Na karkoli pomislim, če želim razpakirati svoje slikice in dokumente, bom za to potreboval Windows XP. Fak! Ok.. vidim kanček svetlobe tam daleč .. To je Windows Virtual PC ali Windows XP Mode. Ne razumem čisto prav.. ampak mislim, da nekaj od tega je treba namestiti, da bi lahko naredil virtualno mašino znotraj Win 7, ki pa bi laufala Win XP. Pri varianti z Virtual PC bom moral iti skozi postopek instalacije kompletnih Win XP, pri XP Mode varianti to mogoče ne bo potrebno. Ampak je zato instalacijski fajl za XP Mode velik 450 MB, ura pa je že polnoč. To si lahko prišparam za jutri in upam na najboljše. Aha! Še to. Vse skupaj nič ne pomaga, če ni v računalniku procesor, ki podpira virtualno tehnologijo. Pri meni na srečo je.
Torej:
Pred namestitvijo Windows 7 je itak obvezno narediti najprej backup podatkov, najbolje na nek zunanji disk, drug računalnik v omrežju, DVD ali podobno.
Če že delamo backup, NE GA DELAT Z BACKUP UTILITIJEM V WIN XP!!
Backup zato naredimo z orodjem, ki bi ga naj našli na namestitvenem DVDju za Windows 7, kar še nisem preveril. In to seveda naredimo preden smo se lotili namestitve novih oken.
Ali pa backup naredimo tako, da enostavno mapice oz. datoteke prenašamo na tisto rezervno ali začasno lokacijo iz 1. točke.
Če mene kdo vpraša .. veliko razočaranje za tistega, ki se znajde v takšni situaciji, plača za Windows 7 med 100 in 190 EUR, ni pa niti neki računalniški frik založen s triki in domišljijo kako obiti sistem.
Upam, da sam problem kmalu rešim in mi bodo Windowsi 7 kljub vsemu dobro služili nekaj let. Z razmišljanjem o sekundarnem OS ali vzpostavitvi nekega virtualnega okolja pa bom nadaljeval.
.. malo drugačne vrste .. Urška ga je pravkar prevzela in že me firbec matra ali bom lahko kaj koristnega povzel iz njega. In iz priloženega CDja z nekaj jamming muzike.
Pravzaprav knjige nisem pričakoval s pretirano nestrpnostjo, ker je na netu kar precej materiala razpoložljivega v vseh mogočih oblikah (mp3, midi, spletne strani, video lekcije itn.). Vsekakor dovolj, da sem se srečal z zadostno količino osnovnih pojmov (tehnik), ki jih moram osvojiti. It keeps me bussy! Ampak v glasbi drži kot pribito: vaja, vaja in še več vaje .. pa še vedno ne more vsak mojster biti.
V Mariboru namreč v soboto, 17.10. odpira vrata novi azil za male živali. Pričakovati je povečan promet na vseh mestnih vpadnicah, vozniki naj bodo zato še posebej pozorni. Me zanima, koliko psov bi v azilu čisto zares našlo boljše pogoje za življenje kot pri svojih lastnikih..
Zadnje čase se pri nas doma veliko sliši: “Sara, pusti Urbana!”, “Sara, ne potiskaj Urbana!”, “Urban, zakaj si udaril Saro!?”, “Zakaj jočeš? Kaj je spet blo!?” … itd. Sara vedno pogosteje izziva Urbana. Najraje ga prime za kodrčke in malo pocuka ali pa ga kar potisne. Urban pa ji puli iz rok igrače, vse kar ima Sara bi imel tudi on, zlahka ne izpusti stvari iz rok, cvili, protestira, nemalokrat jo tudi mahne ali pocuka za lase. Z Urško sva že kot ena mala krotilca tigrov v kakšnem cirkusu.Bojim se samo, da bo tega vedno več in da to ne preraste v nek vse splošen ravs. Besedni, fizični, obojni ..ni važno. Saj si znata ljubezen pokazati tudi na ljubeznivejši način, da se spontano pocartljata in dasta lubčka, a je to redkeje.
Še en malo drugačen problem je. Urban je postal ena velika tečnoba. Praktično ves čas se vesi po Urški, stoka, joka, jamra .. nič mu več ne paše. Če Urška za trenutek izgine (npr. gre ven Jenny dati za jest), plane v tako obupni jok, da postane ves plavi .. ne vdihne dokler iz plave barve na njegovem obrazu ne nastane siva. Grozno. Če sva sama, je stvar precej drugačna, če smo zunaj pa sploh. Na sprehodih ni nobenega problema.
Na mizi MP3 pleja, na ušesih slušalke v njih pa blues na ful. Ja, postal “bom” blues fan. Zakaj?
Krive soorglice. Diatonične orglice so namreč precej pojavni inštrument v bluesu, tudi jazzu. Seveda imajo dobri tovrstni muzičari za seboj veliko let vežbanja, igranja, preslišanih nešteto ur glasbe ipd. Kako daleč bom prišel jaz, je še uganka. Najprej je treba osvojiti osnovne tehnike. Seveda mi je že na samem začetku vrženo poleno pod noge. Namreč, pogosto je najtežje (tudi pri meni je tako), na orglice zaigrati jasen, glasen in čist ton na vdih skozi 2. lukno. In “guess what”? Prav ta ton je NAJPOMEMBNEJŠI pri igranju bluesa.
Če bi mi nekdo rekel, naj ocenim verjetnost, da kdaj na tej poti dejansko uspem, bi z odštetim začetnim entuziazmom rekel: nekje 5%. Ampak, to je več kot nič in vse bo odvisno od vztrajnosti, volje, predvsem pa od tega, koliko mi bo ta glasba zlezla v dušo. In predvsem za svojo bom na začetku igral.
Nedavno nazaj sem se navdušil nad ustno harmoniko ali orglicami, kot jim navadno rečemo. Nisem imel nobenega posebnega povoda za to. Utrnila se mi je misel, da poiščem nekaj komadov z orglicami v glavni vlogi. Našel sem jih in ob poslušanju užival. Neverjetno koliko glasbe je mogoče izvabiti iz tako majhnega in sila preprostega inštrumenta. Morda bi tudi sam poskusil…
Prebrskal sem po netu in prebral nekaj osnovnih stvari. Obstaja en kup različnih vrst in tipov orglic. Skoraj toliko jih je kot je glasbenih žanrov. Odločil sem se, da si za začetek kupim takšne:
Klasične Hohnerjeve orglice, model, na katerega je verjetno igral vsak, ki je zgodovini znan po igranju na orglice. Morda postanem tudi sam? He, he..
Poln navdušenja, skoraj že vzhičen, se po službi odpravim v trgovino in jih zagledam v vitrini. “Te bi ‘mel”, pokažem s prstom na njih pred prodajalcem. Kupim jih in odhitim domov, da prvič pihnem v njih. Počutil sem se kot otrok, ki dobi novo igračo.
Zvok je ta pravi. To je važno. Vse ostalo bo prišlo z vežbanjem in osvajanjem različnih tehnik igranja. V škatlico jih pospravim, kot da so zlate. A ne za dolgo. Saro zanima, le kaj imam. In ji seveda z veseljem pokažem, dovolim, da pihne v njih. Tudi Sara postane navdušena. Po popoldanskem sprehodu spet vzamemo orglice in vsak malo pihamo v njih. Ko smo pri večerji, pride babi Esa. “Pa daj Sari te orglice”, pravi, ko Sara že po nekaj poskusih brez nagovarjanja pogrunta, da orglice igrajo tudi na vdih! “Ne, ste hecni, to so moje orglice”, sem spet kot otrok, ki že preveč skrbno čuva svojo novo igračo. “Bo tebi babi Esa kupila prav takšne”, skušam Saro, že vso ogreto za to, da bodo orglice res postale njene, prepričati. Neuspešno. Po dolgem prigovarjanju in premisleku le popustim. Pa naj postanejo moje prve orglice zdaj Sarine prve orglice. Pokažem ji škatlico in ji povem, da mora res skrbno ravnati z njimi. Čez nekaj trenutkov me pokliče in pokaže na najvišjo polico dnevneg regala, ki jo še doseže, kamor je škatlico z orglicami pospravila.
Tako. Ukradena mi je bila prva ljubezen, jutri si kupim drugo. In te ne dam več.
Tudi ona dva naj bi se prav dobro štekala v vrtcu.
Pri meni na srečo je.
