Z Urbanom na poškodbenega

October 26th, 2009

Prav lušten dopoldanski dan je bil včeraj. Sonček je sijal in dvorišče je bilo polno štirih otrok z baterijami na full. Andrej je pripeljal svoja otroka, Lukca in Zaro. Luka je Sarin sošolec v vrtcu (menda se bosta poročila??), Zara pa Urbanova sošolka. Še več. Zara in Urban sta se rodila na isti dan v sosednjih porodnih sobah. Tudi ona dva naj bi se prav dobro štekala v vrtcu.

In tako sva z Andejem pastirila te štiri razgrajače, naenkrat jih je povsod bilo polno: pri hiši, pri gugalnici, pri sosedovi ograji, .. Blizu hiše so že pred nekaj časa odložili eno daljšo cev, kakšen meter in pol premera. Tunel. Ko je enako prispodobo dobil prvi od otrok, so mu sledili še drugi. Ker je v cevi bilo nekaj vode, otroci pa niso ubogali na ukaz: “Ne, skozi cev hoditi, pridite sem!”, sem odhitel tja, da ovčke odženem nazaj na naše dvorišče. Takrat pride Urban iz cevi in ko me zagleda mi hoče uiti okoli cevi. Spodrsne mu, pade in se z glavo zaleti v rob cevi. Ker je cev plastična je pri rezanju cevi rob postal oster kot britev. Urban začne na ves glas jokati. Takoj ga poberem in pogledam, kam se je udaril. V tistem trenutku še nič ni bilo videti. Potem pa naenkrat začne kri dreti iz ozke razpoke na spodnji ustnici. Kmalu je vse krvavo. Urban ima polna usta temno rdeče krvi. Odvežem mu rutico in z njo začnem pritiskati na rano ter pivnati kri. Takoj ko popivnam, kri spet priteče kot iz izvira. Odmaknem mu ustnico, da pogledam ali je v njegovih ustih vse vredu. Tudi iz notranje strani ustnice teče kri. Sumim, da je ustnica prerezana skozi do notranje strani. Greva v hišo, še naprej mu brišem kri. On ves čas joče. Zdi se mi, da se krvavitev počasi zaustavlja. Namočim konico brisače pod mrzlo vodo in ga brišem. Uff.. ustnica je videti grdo. Krvavitev se končno ustavi, tudi Urban se nekoliko pomiri. Razmišljam, ali bi morala k zdravniku. Nedelja je, ura je 10:45 dopoldan.

Domov pride Urška. Bila je v trgovini v času, ko se je Urban poškodoval. Oba sva nervozna, seveda krivda pade v glavnem na mene in oba se razburjava eden na drugega – brezveze. Vseeno se odločiva, da je najbolje ga odpeljati k zdravniku. Že zato, da mu rano zlepijo skupaj in se bo ta lepše zacelila. Sicer lahko ostane grda brazgotina. Zato Urbana, zdaj že čisto umirjenega, dam v avto in se odpeljeva v bolnišnico. Urška vmes pokliče poškodbeno amublanto in naju najavi. Naju bodo vzeli preko vrste.

Urban po poti v bolnišnico zaspi. Bila je njegova ura, tudi jok ga je izčrpal. Do ambulante ga prinesem spečega. Kmalu sva res na vrsti in pregleda ga zdravnik. Urban med spanjem komaj kaj trzne. Sestra mu očisti rano in čez njo potegne tanki film lepila, ki bo rano lepo držal skupaj, da se lepše zaceli. Osebje je videti malo zaskrbljeno, ker Urban spi, kot da bi bil v narkozi. Tudi tisto lepilo, ki sicer kar zapeče, ga ne prebudi. Zdravnik mu z lučko preveri reaktivnost zenic. Vse ok. Ko je pregleda konec in Urbana vzamem v naročje, se prebudi. Zdravnik mi pove, naj ga 24 ur opazujemo. Mogoče ne verjame, da udarec ni bil močan in je razlog za rano bolj to, da je rob cevi res bil zelo oster.

Dobiva papirje in nekaj navodil. Urbana odnesem do avta in ga pripnem v sedež. Šele, ko se odpeljeva, spregovori: “Ati!”, me pokliče. Potem sva oba tiho in poslušava radio do doma. Vmes se ustaviva le toliko, da mu s pleničko zastrem okno, ker mu sonce sije v obraz.

Danes je v vrtcu. Upam, da ne stakne kakšne nove poškodbe in da se mu ta dobro zaceli.

Entry Filed under: Veliki mali