Pogrešan

Vikend smo preživeli bolj ali manj aktivno. Sobota je bila mrzla in deževna in ni me posebej mikalo, da bi se lotil kakšnega dela zunaj. Cokl na hiši je nalepljen, moral bi ga še zgladiti z lepilom in mrežico, vgraditi vogalnike itd. Mogoče v nedeljo. Urška naju je z Urbanom poslala na sveži zrak. Spomnil sem se na nahrbtnik, ki smo ga nekoč kupili zato, da bi v njem nosili otroke. Nikoli ga nismo veliko uporabljali. Ni ravno mačji kašelj 15kg otroka nositi v nahrbtniku. Do vasi bo že šlo, kljub dežju. En kafe spijem s prijateljem Andrejem, potem pa nazaj domov. Skuham kosilo in že bo več kot pol sobote za nami.

Teka si ta vikend nisem obetal. S Sebi sem se načeloma dogovoril, da se jima z Inotom pridružim v nedeljo na prvem pohodu na Pohorje v okviru 3. Zimskega pokala peš na Pohorje, a sem si pri zadnjem teku nahladil grlo in bi zame, neizkušenega pohodnika, to lahko bil prevelik zalogaj. Sem zadevo odpovedal. Tudi za nedeljo je kazalo, da bo bolj dolgočasna kot ne. Zunaj je zapihal veter, da nas je skoraj že zaskrbelo za streho. Tako sem si znova premislil, da se lotim dela zunaj. Urška in Sara sta se odločili, da spečeta cimetove zvezdice, midva z Urbanom pa bi šla na sprehod. Spet vzamem nahrbtnik, Urbana toplo oblečem in se odpraviva na pot. Jenny seveda gre z nama. Napravimo skoraj 5km. Ko odložim nahrbtnik imam občutek, da bi lahko letel. To je bil dober trening namesto teka. Urban je užival, Jenny prav tako. Ko prideva domov, so zvezdice že skoraj pripravljene za skok v pečico. Malo še počakamo, potem se skupaj posladkamo in spijemo čaj.

Po kosilu zopet razmišljamo kaj početi. Zunaj bo kmalu tema. Urška obleče Saro in Urbana in se odpravijo na krajši sprehod. Jaz ostanem doma in malo tolčem po klavirskih tipkah. Okoli 19. ure se odločim, da vendar poskusim s tekom. Počasen tempo in temu primerno zmerno dihanje mi ne bi smelo škoditi. V grlu čutim nek sluzast cmok, pljuča pa so ok. In grem. Začnem res počasi, že zato, ker se pred tem nisem ogreval. Naj bo zato prvi km bolj ogrevalni. In potem kmalu preidem v tempo, ko lahko tečem, ne da bi pri tem moral dihati dosti intenzivneje. Pretečem “moj krog” in se počutim čisto kul. Odločim se, da krog pretečem še enkrat, kar bi skupaj zneslo približno 10km. Že med 2. ponovitvijo razmišljam, da bi dal malo več od sebe in skušal narediti še tretji, malo skrajšan in bolj “raven” krog ter bi tako lahko opravil en lep daljši tek. Ko pričnem s tretjim krogom razmišljam: “če opravim cel krog, bi to bilo zelo blizu 15km. blizu Inotovemu izzivu”. In tako tudi storim. V tretjem krogu res moram stisniti zobe, sploh v drugi  tretjini proge, ko tečem v klanec. Čutim rahlo bolečino v kolenih, noge so že pošteno težke. Po 1 uri in 34 minutah pretečem 3. krog. Upam, da me doma nihče preveč ne pogreša, čeprav o tem že začnem malo dvomiti.

Upravičeno. Kakor hitro se je ob mojem prihodu k hiši prižgala na dvorišču luč, so se odprla vrata iz njim pa vidno zaskrbljena stopi Urška. “Kje pa hodiš tako dolgo? Kaj si hecen? Od skrbi me je zvijat začelo .. Tomaž je na poti, da te gre iskat.” Bi moral rečt, da sem tekel, ne hodil? Ali bi moral rečt: “Tekel sem kolikor hitro sem mogel, samo da bi bil čimprej doma.” Bil sem tiho. No comment. Lahko sem se strinjal, da bi bilo prav imeti telefon v kakšnem žepu. Ampak se mi zdi, da bi me samo oviral pri teku. Zato ga tudi nikoli nisem vzel s seboj. Bom moral to spremeniti. Urška je poklicala Tomaža in odpovedala iskalno akcijo, jaz pa sem poklical mamo, se tako kot Urški opravičil za povzročene skrbi, otrokoma dal poljubčka za lahko noč in se šel tuširat. Zadovoljen, da sem kljub neveličastnem zaključku uspel preteči dobrih 14 km. Ne, ne bom skušal že v kratkem podreti tega rekorda. Zdaj sledijo krajši in sproščujoči teki, upam, da tudi kakšen skok na Pohorje, če bo priložnost dana.

3 comments November 30th, 2009

Ustvarjalne delavnice za starše

Včeraj je v vrtcu bilo ves popoldan in še pozno zvečer precej ustvarjalno vzdušje. Urška je že pred četrto uro popoldan odhitela v družbo staršev Sarine skupine, ki so se zbrali v igralnici, kjer so izdelovali voščilnice in druge izdelke namenjene darilnemu bazarju. Izdelki bodo razstavljeni in mogoče jih bo kupiti, izkupiček od prodaje pa bo namenjen za nakup pripomočkov, igrač ipd. otrokom v vrtcu.

Starši Urbanove skupine smo se zbrali bolj pozno. Šele ob pol osmih zvečer. Ni nas bilo veliko. Poleg obeh vzgojiteljic smo bili tam starši le petih otrok iz skupine, trije očetje in tri mame. Če odštejem vzgojiteljici smo torej očetje bili enako močno zastopani. Bravo mi! In smo začeli z delom. Najprej smo na lesene podstavke nalepili koledarčke. Potem smo lahko izbirali med vrsto suhega materjala in te koledarče malo okrasili. Na hrbtno stran smo nalepili še vrvico za obesit in kmalu se je na mizi nabralo kar 20 takšnih izdelkov. Ti so moji:

Druga vrsta izdelka so bili svečniki za čajne svečke. Na steklene kozarčke, po večini  od sadnih kašic, smo najprej nalepili nekaj posušenih listov, nato pa jih prelepili s plastmi papirnatih servietk. To mi ni šlo najbolje od rok in upam, da se moj prvi izdelek ne znajde kje razstavljen. Sem pa predlagal, da ga vzamejo  za vzorec za naslednje leto: kakšen izdelek NE sme biti. Tako na debelo sem ga oblepil, da bi vanj moral dati kakšno 100W halogenko, ne pa čajno svečko. Potem sem naredil še enega. Listje in krpice servietk sem lepil na temno rjavo steklo in predlagal, da svečnik prodajajo kot “poseben”, namenjen popestritvi vzdušja v spalnicah.

Naredil sem še sliko prijatelja Androta, ki mu v.d. žena ob 21:15 ni več verjela, da še vedno v igralnici razdaja svojo ustvarjalno energijo za dobro otrok. Naj bo to dodaten dokaz.

Add comment November 27th, 2009

Šprint na 5km

Včeraj sem že drugi dan prijadral predčasno iz službe, da sem lahko izkoristil dovolj dnevne svetlobe in mi je končno uspelo na hišo povsod nalepiti “cokl” (razen tam, kjer je garaža), a o tem drugič. S tem coklom me čaka še kar precej dela, potem pa pridejo na vrsto tlakovci tam, kjer jih najbolj potrebujemo.

No, nekaj časa za tek sem si lahko vzel šele okoli pol sedme ure zvečer. Oblekel sem svoje tekaške cunje in se odpravil. Preteči “moj” krog. Takoj ko sem pritekel do glavne ceste sem nekaj metrov od sebe videl nekega drugega tekača. Njegov tempo je bil malenkost višji od mojega. A me je vleklo in vleko in sem skoraj avtomatsko pospešil. Kljub temu je stalno bil kakšnih 20 – 30m pred mano, dokler se pri eni od hiš ni ustavil in končal – ker je tam verjetno doma. Jaz pa sem v istem tempu, že pošteno sopihajoč, nadaljeval. Nič, sem mislil. Daj nekaj več od sebe, itak tečeš “kratek” krog. Teren seveda ni povsod raven in kar nekaj klancev je treba premagati. Res da niso to 10° klanci, a že naklon, ki ga oko skoraj ne zazna, noge dobro občutijo.

K hiši sem se vrnil čisto crknjen. Zadihan, prešvican bolj kot na 10km, ves zakuhan. Obvezno sem se moral pošteno razhoditi in umiriti svojo pumpico, ki je na srečo še uspela oskrobvati moje telo. In čas? “Che he..” .. bi rekel kak pravi tekač ..  “Saj to je malo hitrejši sprehod ..” No, meni je uspelo v 31 min, kar bi znalo biti pod 6 min / km. Če pomislim, kako sem za ta čas moral teči bi rekel, da je to zame bil šprint. Enkrat si moram ogledati kakšnega vrhunskega maratonca, ki teče s hitrostjo skoraj 20km/h vseh 42 km in 195 m. Iluzija! No, mene nikakor ne mika biti več kot rekreativen tekač. Je pa fino, če imaš kak motiv, cilj .. In ko dosežeš en cilj, si postaviš novega, zahtevnejšega.

“moj” krog (vir: TIS)

Add comment November 26th, 2009

Več kot desetka!

Da se stari tekač lahko hitro vrne v staro formo, morda drži. Le toliko težko sodim o tem kot težko verjamem, da sem res tekač in bi lahko bil v formi, kot sem bil pred dobrima dvema letoma, ko sem pretekel ljubljansko desetko. Saj teka po tem dogodku nisem čisto opustil in sem prvo obletnico mojega takratnega uspeha celo obeležil z lepim 8km tekom. Čas sem  namesto teku posvečal bolj drugim aktivnostim, tudi fizičnim, ne tako intenzivnim kot je tek. Za vse nas je takrat bila najpomembnejša stvar obnova tega, kar je danes naš dom.

Jesenski čas je kakor spomladanski, super za tečt. Ni vroče, ni prehudega mraza. In če te prezgodnja tema ne moti, je jesen prav fajn. Če se ne motim, bo tri ali štiri tedne od mojega  vnovičnega tekaškega vztajenja. Malo me je k temu vzpodbudilo to, da je rit postala pretežka, telo prekmalu utrujeno, pas na hlačah pretesen itd. Malo trme in vztrajnosti je bilo potrebne, pa sem že skoraj pretekel desetko.  Inot pa je moje veselje spremenil v izziv. Vsak izziv je tudi dober motiv. Zato sem že v petek spet skočil v tekaške copate in cunje in se podal na tek, ki bi trajal vsaj kakšno uro. Če bi mi seveda uspelo. In? Juhej, mi tudi je. Tekel sem 1h 10min in po merjenju v TIS-u sem pretekel razdaljo 11km.

vir: TIS

Včeraj sem opravil še en krajši 40 min tek in razmišljam, da bi danes in jutri malo hejal, kot bi rekel Rušan. Upam, da me vztrajnost in volja ne zapustita, da bom nenazadnje znal poslušati tudi svoje telo in da se lahko še pred Majem odzovem povabilu – izzivu.

1 comment November 23rd, 2009

Skoraj desetka

Ti pozni jesenski dnevi so takšni, da se hitro stemni. Če se teče, se teče po temi. Ampak meni to paše. Še posebej dober občutek je, ko le v daljavi vidiš svetlo, ti pa tečeš v čisti temi, da včasih še svojih nog ne vidiš. Kot bi lebdel. Je pa pomembno, da ti kje ob telesu binglja kakšna kresnička in tudi tekaška oblačila je fino da so živahnejših barv in opremljena z odsevniki. Zvečer pač ne tečeš čez  gozd, kjer ni avtomobilov, ampak pretežno po cesti. Vsaj jaz.

Včeraj sem se kmalu po tem, ko sem pričel s tekom odločil, da bom skušal opraviti daljši tek. Če bi tekel v Rušah, bi moral zato narediti dva običajna kroga (sicer v malo krajši varianti) ali pa tek podaljšati do Bezene in bi tako nabral približno 8-9 km. Pa sem si rekel, da če že tečem zvečer in po cesti, zakaj ne bi tekel kar v Maribor? In sem. Nekaj je odsekov, kjer je res potrebno teči dobesedno po cesti. Po zelo prometni cesti. Vsaj pol poti pa je urejene s pločniki. Tek po pločniku je sicer varnejši, a ritem nog in kondicijo zmoti pogosto neravna podlga in pa klanček dol – klanček gor tam, kjer so urejeni dovozi do hiš. Včeraj me nič ni zmotilo. Morda zato, ker sem prvi kilometer opravil v čisto počasnem tempu so me noge kasneje nesle kar same. Po dolgem času sem v teku spet užival. Neverjetno je, kako drugače lahko doživljaš pot, po kateri se sicer vsakodnevno vozim v službo in bi rekel, da jo poznam na pamet. Okolica se pokaže v čisto drugačni luči, ali bolje rečeno, temi. Od vsake hiše se širi dugačen vonj, na vsakem odseku zvok avtomobilov drugače odmeva, ponekod slišiš prasketanje elektrike iz električnih drogov, tu in tam kakšen lajež psa itd. Še tema ni ista povsod. Kljub temu, da sem tekel ob cesti, sem se nemalokrat znašel sam v trenutku, ko ni bilo nobenega avtomobila. Sam s seboj. In nikjer nobene druge žive duše. Noge pa same od sebe igrajo isti ritem naprej in vztrajno peljejo proti cilju. Kot da niso moje. Šele čisto proti koncu poti me spomnijo, da se le držijo mojega telesa in sem jaz tisti, ki jih vodim. Po dobrih 9 km prispem na cilj. Do mame, ki me ni pričakovala in lahko bi se zgodilo, da je niti doma ne bi bilo. Računal sem na to, da me odpelje domov. Pozvonil sem na zvonec, malo počakal in vrata so se odprla. O, pa je doma. Nazaj mi ne bo potrebno tečt. Bila je malo presenečena, a vesela, da mi je uspelo priti na obsik peš. Za povrnitev moči sem zmazal kos borovničevega štrudla in popil kozarec vode. Potem me je odpeljala domov.

vir: TIS

Zvečer je podvig uspel še naši nogometni reprezentanci. Favorizirane Ruse smo po zares dobri igri premagali z rezultatom 1:0. Po Srečku Katancu lahko Slovenci damo kapo dol tudi Matjažu Keku in njegovemu moštvu, ki potujejo na svetovno prvenstvo v Južno Afriško Republiko. Bravo!

6 comments November 19th, 2009

Urbanov rekordni sprehod

Popoldan nič ni kazal na to, da se bomo kot ponavadi toplo oblekli in odšli na sprehod. Po kosilu se je zaradi gostih oblakov že začelo počasi mračiti in rahlo je škorpilo. Urška pripravlja poslovni načrt in prav bi ji prišla kakšna dodatna urica miru. Zato smo se odločili, da mama ostane doma, Urbana in Saro toplo oblečemo in jima ogrnemo dežne plaščke in se pod atijevo komando skupaj z Jenny odpravimo na en sprehod .. do kam nas bo volja ponesla. Ker smo bili brez vozička, nisem pričakoval, da bomo daleč prišli, Saro kmalu začnejo boleti noge (kot to pove, kadar se ji ne ljubi več), Urban pa tudi ali stoji, ali pa teče – dostikrat v napačno smer. A kaj zato, itak nimamo zastavljenega nekega cilja.

In smo se najprej povzpeli na vrh hribčka, ki pripelje do naše hiše. Tam smo se prijeli za roke in se po makedamski cesti odpravili proti glavni cesti. Bil sem presenečen, kako me Urban ves čas drži za roko ob meni lepo hodi. Pogovarjali smo se o dežku, si izmislili deklamacijo in jo ponavljali (približno tako gre): “Dežek pade na zemljo in se v potoček steče, potoček se v reko zlije, reka se potem do mora vije in se v morje zlije. Na morje sonček sije in ga suši, visoko na nebu oblake zgradi. In ko oblaki so dovolj veliki, dežek na zemljo pošljejo in zgodba se ponovi.” Ob tem smo kar naenkrat bili pri cesti. Previdno jo prečkamo in se odpravimo proti železniškemu prehodu. Preverimo, ali lahko tudi tega varno prečkamo in že smo na potki, ki nas pelje do vrtca. Vmes se tu in tam ustavimo in se komaj zoperstavimo skušnjavi, da ne pohodimo najglobjih luž. Urbanu uspe 2x narediti “plavalnega” in še dobro, da je na sebi imel dežni plašček, na nogah pa pod trenerkico še debele štrample. Tako je koža ostala suha. Odločimo se, da se sprehodimo do trgovine, kjer bomo kupili nekaj sadja. Pokličem Urško in se dogovorim, da pride z avtom po nas. Sprehodimo se skozi ulico, kjer smo včasih bili doma in Sara komentira: “Jaz bi spet bla tu doma.” Jok mala, žal ne bo šlo. Naš sprehod je res bil počasen, a sproščujoč in osvežilen. Jenny nam je lepo sledila kljub temu, da ji je verjetno že bilo fejst dolgčas, saj je naš tempo bil daleč pod njenim običajnim. Uspe nam priti do konca ulice in zdaj imamo še samo nekaj minutk do trgovine. Ker hodimo ob precej prometni cesti, se vsi skupaj držimo za roke. Pri trgovini privežemo Jenny, mami pa damo znak, da pride po nas. Kupimo sadje in se z avtom odpeljemo domov. Presenečen pogledam na uro. Kljub dolgemu sprehodu in trdi temi zunaj ura ne pokaže več kot 17:50. Pomalicamo, se še malo igramo (in pričkamo za igrače), potem pa Urbana ob  glasnem in hudo uporniškem protestu skopam, Saro pa mama stušira. Skočimo v posteljo in se malo pocartamo. Najprej zaspi Urban, ob rahlem božanju moje princeske pa kmalu za njim še Sara. Lahko noč, lumpa moja!

Add comment November 11th, 2009

Kdaj otrok “shodi”?

Shodi že, shodi .. Ampak ali potem hodi? A sploh zna hoditi? Ali shodi šele leto, dve po tem, ko je shodil? Slednje bi znalo zelo držati.

Sara že hodi, če le noge ne bolijo preveč. Najbolj bolijo takrat, ko smo na sprehodu z vozičkom. Še vedno rada pa teče.

In Urban? Tudi on je shodil že pred prvim letom starosti. A ni dolgo ostlao pri tem. Včeraj sem se vprašal, ali mali sploh še zna hoditi? Če ne leži (kadar res trdno spi), sedi (kadar je kakšna stvar reeeeessss zanimiva in ga zadrži na riti več kot dve minuti), drugače pa teče. Ja, tako je. Ne hodi, ampak teče. “Urban, pridi sem!”, in “drrrrrrr”, že pripiči iza ovinka (včasih s takim šusom, da ne zvozi). Tudi, če rečem čisto nežno, mirno:  “Urban. Pojdi k mami, ti bo nekaj dala.” in “frrrrrrrr” ga že ni več. Aha. Še nekaj zna. In to zelo dobro! Plezati. Se ne bi čudil, če bi ga enkrat našli na vrhu spalnične omare. Četudi je že velikokrat kam splezal in potem končal na tleh z buško ali presekano ustnico, ga to od plezanja nikakor ni odvrnilo. Je še večji izziv.

Zadnjič, ko smo se starši pridružili otrokom v jaslični skupini na popoldanskih delavnicah, sem opazoval Urbanove vrstnike in je situacija zelo podobna. Ali tečejo, ali pa nekam plezajo. Hoja jim je pri tej starosti zelo tuja.

Add comment November 10th, 2009

Kobranka

Pred dvema tednoma je bil lep sončen dan. Ni bilo prav toplo, a na soncu očitno dovolj, da je na plano prilezla kača, ki sem jo opazil pri leseni uti, le kakšnih pet metrov proč od hiše. Še preden sem uspel poiskati kakšno palico, s katero bi jo potegnil na plan, se je splazila skozi špranjo nekam v notranjost ute. Šel sem preverit, a je v uti nisem več našel. Ker sem takrat nekaj delal ob hiši, sem se vrnil k delu. Čez kakšne pol ure sem spet prišel na isto mesto in zagledam kačo, kako se skuša vzpeti nekam ob uti. Vzel sem palico od prej, a se mi je znova izmuznila in se splazila proč. Čez nekaj časa sem prišel še tretjič in opazil njen rep, znova na skoraj istem mestu nekje v travi. Tokrat sem jo uspel potegniti iz trave in sem si jo ogledal. Gož ni bil, zagotovo, gad tudi ne, modras še manj .. Belouška tudi ne. Glede na obliko telesa sem sklepal, da strupena ne more biti. Hotel sem jo odnesti proč od hiše in jo spustiti v gozd, a se mi je speljala iz palice, padla na nek kup vejevja in se skozi njega splezala do tal. Tisti dan sem jo videl še četrtič, ko se je sončila le dva metra proč od mesta kjer sem jo izpustil, na enem kupčku šodra in skušala poloviti še zadnje sončne žarke tistega dne. Preden sem uspel prinesti fotoaparat je že ni bilo več.

Včeraj še zdaleč ni bil tako lep dan, kot pred dvema tednoma. Temperature so bile komaj okoli 10°C, sonce se je skrivalo za oblaki. Urška je hotela iti v garažo, pa skoraj istočasno kot je zaprla vhodna vrata, jih spet odpre: “Tine, pred garažo je kača!”. “Kakšna? Črna ali siva?”, jo vprašam. “Siva, se mi zdi!”, pravi. Odhitim najprej na drugo stran ute in vzamem plastične grablje s katerimi bi kačo lahko dovolj nežno umaknil. Urški rečem, naj gre po fotoaparat, da bomo lahko kasneje ugotovili za katero vrsto kače gre. Pridem in pogledam h garažnim vratom:

Vsaj po izgledu gre za isto kačo kot pred dvema tednoma. Pošalim se, da se je kača očitno udomačila. Lahko bi ji dali ime. Z grabljami jo potegnem izpod garažnih vrat na travo in si jo ogledam. Nimam pojma za kakšno vrsto gre.

Potem jo dvignem in odnesem do sosedovega dvorišča, kjer jo čez škarpo spustim v gozd. Splazi se pod neko navoženo šavje. Ne vem zakaj, amapk imam občutek, da se še kdaj srečamo.

Brskanje po spletu malo prej me pripelje na stran fotografa, ki je to vrsto kače lepo ujel v svoj objektiv in po njegovih posnetkih sodeč bi rekel, da gre za kobranko, eno izmed 11 vrst kač, ki živijo v Sloveniji. Da le ne gre za kakšno pobeglo kobro ..

2 comments November 8th, 2009

Za zjokat

Včeraj s Saro slučajno pregledava nekaj fotografij na računalniku, ko prideva do video posnetkov. Pa Sara zagleda izrezek tistega iz UZ pregleda, ko je Urban bil še v maminem trebuščku, velik komaj dobrih 7 cm. “Urbana bi gledala”, mi reče. Hja, ni problema. Odprem posnetek in gledava. Tu in tam malo pokomentiram: tukaj je Urbanov srček .. vidiš, tukaj so njegovi prstki, pa njegova roka .. In potem Sara s čisto mirnim glasom, ne da bi pogled umaknila iz ekrana, reče: “Kar na jok mi gre.”

Add comment November 4th, 2009