Pogrešan

November 30th, 2009

Vikend smo preživeli bolj ali manj aktivno. Sobota je bila mrzla in deževna in ni me posebej mikalo, da bi se lotil kakšnega dela zunaj. Cokl na hiši je nalepljen, moral bi ga še zgladiti z lepilom in mrežico, vgraditi vogalnike itd. Mogoče v nedeljo. Urška naju je z Urbanom poslala na sveži zrak. Spomnil sem se na nahrbtnik, ki smo ga nekoč kupili zato, da bi v njem nosili otroke. Nikoli ga nismo veliko uporabljali. Ni ravno mačji kašelj 15kg otroka nositi v nahrbtniku. Do vasi bo že šlo, kljub dežju. En kafe spijem s prijateljem Andrejem, potem pa nazaj domov. Skuham kosilo in že bo več kot pol sobote za nami.

Teka si ta vikend nisem obetal. S Sebi sem se načeloma dogovoril, da se jima z Inotom pridružim v nedeljo na prvem pohodu na Pohorje v okviru 3. Zimskega pokala peš na Pohorje, a sem si pri zadnjem teku nahladil grlo in bi zame, neizkušenega pohodnika, to lahko bil prevelik zalogaj. Sem zadevo odpovedal. Tudi za nedeljo je kazalo, da bo bolj dolgočasna kot ne. Zunaj je zapihal veter, da nas je skoraj že zaskrbelo za streho. Tako sem si znova premislil, da se lotim dela zunaj. Urška in Sara sta se odločili, da spečeta cimetove zvezdice, midva z Urbanom pa bi šla na sprehod. Spet vzamem nahrbtnik, Urbana toplo oblečem in se odpraviva na pot. Jenny seveda gre z nama. Napravimo skoraj 5km. Ko odložim nahrbtnik imam občutek, da bi lahko letel. To je bil dober trening namesto teka. Urban je užival, Jenny prav tako. Ko prideva domov, so zvezdice že skoraj pripravljene za skok v pečico. Malo še počakamo, potem se skupaj posladkamo in spijemo čaj.

Po kosilu zopet razmišljamo kaj početi. Zunaj bo kmalu tema. Urška obleče Saro in Urbana in se odpravijo na krajši sprehod. Jaz ostanem doma in malo tolčem po klavirskih tipkah. Okoli 19. ure se odločim, da vendar poskusim s tekom. Počasen tempo in temu primerno zmerno dihanje mi ne bi smelo škoditi. V grlu čutim nek sluzast cmok, pljuča pa so ok. In grem. Začnem res počasi, že zato, ker se pred tem nisem ogreval. Naj bo zato prvi km bolj ogrevalni. In potem kmalu preidem v tempo, ko lahko tečem, ne da bi pri tem moral dihati dosti intenzivneje. Pretečem “moj krog” in se počutim čisto kul. Odločim se, da krog pretečem še enkrat, kar bi skupaj zneslo približno 10km. Že med 2. ponovitvijo razmišljam, da bi dal malo več od sebe in skušal narediti še tretji, malo skrajšan in bolj “raven” krog ter bi tako lahko opravil en lep daljši tek. Ko pričnem s tretjim krogom razmišljam: “če opravim cel krog, bi to bilo zelo blizu 15km. blizu Inotovemu izzivu”. In tako tudi storim. V tretjem krogu res moram stisniti zobe, sploh v drugi  tretjini proge, ko tečem v klanec. Čutim rahlo bolečino v kolenih, noge so že pošteno težke. Po 1 uri in 34 minutah pretečem 3. krog. Upam, da me doma nihče preveč ne pogreša, čeprav o tem že začnem malo dvomiti.

Upravičeno. Kakor hitro se je ob mojem prihodu k hiši prižgala na dvorišču luč, so se odprla vrata iz njim pa vidno zaskrbljena stopi Urška. “Kje pa hodiš tako dolgo? Kaj si hecen? Od skrbi me je zvijat začelo .. Tomaž je na poti, da te gre iskat.” Bi moral rečt, da sem tekel, ne hodil? Ali bi moral rečt: “Tekel sem kolikor hitro sem mogel, samo da bi bil čimprej doma.” Bil sem tiho. No comment. Lahko sem se strinjal, da bi bilo prav imeti telefon v kakšnem žepu. Ampak se mi zdi, da bi me samo oviral pri teku. Zato ga tudi nikoli nisem vzel s seboj. Bom moral to spremeniti. Urška je poklicala Tomaža in odpovedala iskalno akcijo, jaz pa sem poklical mamo, se tako kot Urški opravičil za povzročene skrbi, otrokoma dal poljubčka za lahko noč in se šel tuširat. Zadovoljen, da sem kljub neveličastnem zaključku uspel preteči dobrih 14 km. Ne, ne bom skušal že v kratkem podreti tega rekorda. Zdaj sledijo krajši in sproščujoči teki, upam, da tudi kakšen skok na Pohorje, če bo priložnost dana.

Entry Filed under: Jaz, Veliki mali