Skoraj desetka

November 19th, 2009

Ti pozni jesenski dnevi so takšni, da se hitro stemni. Če se teče, se teče po temi. Ampak meni to paše. Še posebej dober občutek je, ko le v daljavi vidiš svetlo, ti pa tečeš v čisti temi, da včasih še svojih nog ne vidiš. Kot bi lebdel. Je pa pomembno, da ti kje ob telesu binglja kakšna kresnička in tudi tekaška oblačila je fino da so živahnejših barv in opremljena z odsevniki. Zvečer pač ne tečeš čez  gozd, kjer ni avtomobilov, ampak pretežno po cesti. Vsaj jaz.

Včeraj sem se kmalu po tem, ko sem pričel s tekom odločil, da bom skušal opraviti daljši tek. Če bi tekel v Rušah, bi moral zato narediti dva običajna kroga (sicer v malo krajši varianti) ali pa tek podaljšati do Bezene in bi tako nabral približno 8-9 km. Pa sem si rekel, da če že tečem zvečer in po cesti, zakaj ne bi tekel kar v Maribor? In sem. Nekaj je odsekov, kjer je res potrebno teči dobesedno po cesti. Po zelo prometni cesti. Vsaj pol poti pa je urejene s pločniki. Tek po pločniku je sicer varnejši, a ritem nog in kondicijo zmoti pogosto neravna podlga in pa klanček dol – klanček gor tam, kjer so urejeni dovozi do hiš. Včeraj me nič ni zmotilo. Morda zato, ker sem prvi kilometer opravil v čisto počasnem tempu so me noge kasneje nesle kar same. Po dolgem času sem v teku spet užival. Neverjetno je, kako drugače lahko doživljaš pot, po kateri se sicer vsakodnevno vozim v službo in bi rekel, da jo poznam na pamet. Okolica se pokaže v čisto drugačni luči, ali bolje rečeno, temi. Od vsake hiše se širi dugačen vonj, na vsakem odseku zvok avtomobilov drugače odmeva, ponekod slišiš prasketanje elektrike iz električnih drogov, tu in tam kakšen lajež psa itd. Še tema ni ista povsod. Kljub temu, da sem tekel ob cesti, sem se nemalokrat znašel sam v trenutku, ko ni bilo nobenega avtomobila. Sam s seboj. In nikjer nobene druge žive duše. Noge pa same od sebe igrajo isti ritem naprej in vztrajno peljejo proti cilju. Kot da niso moje. Šele čisto proti koncu poti me spomnijo, da se le držijo mojega telesa in sem jaz tisti, ki jih vodim. Po dobrih 9 km prispem na cilj. Do mame, ki me ni pričakovala in lahko bi se zgodilo, da je niti doma ne bi bilo. Računal sem na to, da me odpelje domov. Pozvonil sem na zvonec, malo počakal in vrata so se odprla. O, pa je doma. Nazaj mi ne bo potrebno tečt. Bila je malo presenečena, a vesela, da mi je uspelo priti na obsik peš. Za povrnitev moči sem zmazal kos borovničevega štrudla in popil kozarec vode. Potem me je odpeljala domov.

vir: TIS

Zvečer je podvig uspel še naši nogometni reprezentanci. Favorizirane Ruse smo po zares dobri igri premagali z rezultatom 1:0. Po Srečku Katancu lahko Slovenci damo kapo dol tudi Matjažu Keku in njegovemu moštvu, ki potujejo na svetovno prvenstvo v Južno Afriško Republiko. Bravo!

Entry Filed under: Jaz