Urbanov rekordni sprehod

November 11th, 2009

Popoldan nič ni kazal na to, da se bomo kot ponavadi toplo oblekli in odšli na sprehod. Po kosilu se je zaradi gostih oblakov že začelo počasi mračiti in rahlo je škorpilo. Urška pripravlja poslovni načrt in prav bi ji prišla kakšna dodatna urica miru. Zato smo se odločili, da mama ostane doma, Urbana in Saro toplo oblečemo in jima ogrnemo dežne plaščke in se pod atijevo komando skupaj z Jenny odpravimo na en sprehod .. do kam nas bo volja ponesla. Ker smo bili brez vozička, nisem pričakoval, da bomo daleč prišli, Saro kmalu začnejo boleti noge (kot to pove, kadar se ji ne ljubi več), Urban pa tudi ali stoji, ali pa teče – dostikrat v napačno smer. A kaj zato, itak nimamo zastavljenega nekega cilja.

In smo se najprej povzpeli na vrh hribčka, ki pripelje do naše hiše. Tam smo se prijeli za roke in se po makedamski cesti odpravili proti glavni cesti. Bil sem presenečen, kako me Urban ves čas drži za roko ob meni lepo hodi. Pogovarjali smo se o dežku, si izmislili deklamacijo in jo ponavljali (približno tako gre): “Dežek pade na zemljo in se v potoček steče, potoček se v reko zlije, reka se potem do mora vije in se v morje zlije. Na morje sonček sije in ga suši, visoko na nebu oblake zgradi. In ko oblaki so dovolj veliki, dežek na zemljo pošljejo in zgodba se ponovi.” Ob tem smo kar naenkrat bili pri cesti. Previdno jo prečkamo in se odpravimo proti železniškemu prehodu. Preverimo, ali lahko tudi tega varno prečkamo in že smo na potki, ki nas pelje do vrtca. Vmes se tu in tam ustavimo in se komaj zoperstavimo skušnjavi, da ne pohodimo najglobjih luž. Urbanu uspe 2x narediti “plavalnega” in še dobro, da je na sebi imel dežni plašček, na nogah pa pod trenerkico še debele štrample. Tako je koža ostala suha. Odločimo se, da se sprehodimo do trgovine, kjer bomo kupili nekaj sadja. Pokličem Urško in se dogovorim, da pride z avtom po nas. Sprehodimo se skozi ulico, kjer smo včasih bili doma in Sara komentira: “Jaz bi spet bla tu doma.” Jok mala, žal ne bo šlo. Naš sprehod je res bil počasen, a sproščujoč in osvežilen. Jenny nam je lepo sledila kljub temu, da ji je verjetno že bilo fejst dolgčas, saj je naš tempo bil daleč pod njenim običajnim. Uspe nam priti do konca ulice in zdaj imamo še samo nekaj minutk do trgovine. Ker hodimo ob precej prometni cesti, se vsi skupaj držimo za roke. Pri trgovini privežemo Jenny, mami pa damo znak, da pride po nas. Kupimo sadje in se z avtom odpeljemo domov. Presenečen pogledam na uro. Kljub dolgemu sprehodu in trdi temi zunaj ura ne pokaže več kot 17:50. Pomalicamo, se še malo igramo (in pričkamo za igrače), potem pa Urbana ob  glasnem in hudo uporniškem protestu skopam, Saro pa mama stušira. Skočimo v posteljo in se malo pocartamo. Najprej zaspi Urban, ob rahlem božanju moje princeske pa kmalu za njim še Sara. Lahko noč, lumpa moja!

Entry Filed under: Družinske, Veliki mali