Na Pohorje

December 7th, 2009

Pred časom me je Sebi vprašala, ali bi se želel priključiti letos že precej širni skupini pohodnikov, ki 13 zimskih nedelj grizejo v klanec od spodnje postaje pohorske vzpenjače, pa tja do zgornje. Mogoče že, a gotovo ne kot tekmovalec. Kakšno nedeljo pa bi bilo fino namesto teka ubrati jo v klanec. Prejšnjo nedeljo sem imel še manjše težave z bolečinami v grlu, za včeraj pa ne bi mogel iskati izgovorov. Le, da se (vsaj prvič) nisem pridružil skupini Zimske lige, ker se mi je preprosto trasa zdela prezahtevna in prvič sem se želel preizkusiti sam. Tako sem štartal ob 9. uri in se do Bellevueja odpravil “okoli” po progi, en del poti sem šel čez gozd. Kmalu sem se prepričal, da spoštovanje do Pohorskih strmin ni zamanj. Se mi zdi, da sem celo nekaj duše pustil na progi. Do Lukeja sem potreboval okoli 34 min, do vrha 55.

Na vrhu sem počakal Sebi, ki je štartala v Rušah. Prišla je kmalu za mano in za pot potrebovala okoli 1 ure 50 min, kar je po moji skromni oceni – uau! Ja, za to je potrebno kar veliko treninga in izkušenj. Jaz takšnih ciljev vsaj zaenkrat še nimam in nesmiselno bi bilo delati kakršnokoli primerjavo.

by Alja

Vesel sem bil, ker je z mano bila Jenny. Po dooooolgem času je tudi zanjo to bil dober trening. Na vrhu ni bila nič kaj manj izmučena od mene. Ko sva se, pa je že bila pripravljena na skok za palico. Žal je Jenny ostala brez družbe. Žiža zjutraj menda ni bila čisto ta prava, pa jo je Sebi pustila doma. Tudi Aljina labradorka Črna je ostala doma, ker naj bi si med igro z nekim drugim psom dan prej poškodovala tačko.

Po prihodu vseh tekmovalcev v cilj smo se odpravili nazaj v dolino. Pot navzdol je sicer kondicijsko veliko lažja, a noge (predvsem kolena in stegna) skoraj na glas stokajo, če takšnih obremenitev niso navajene (kot moje npr.). Po vročem čaju smo se poslovili in odpravili domov. Upam, da še kdaj. Če bo sreča dala, skupaj z Urško, ki je na moje presenečenje dejala, da ji je bilo žal, da ni mogla biti zraven.

Entry Filed under: Jaz