Tek s Sebi

December 18th, 2009

Odločil sem se, da včeraj zopet obujem superge in grem tečt. Žal je to pomenilo priti iz službe domov in se odreči druženju z Urško in otrokoma, a tako pač je. Verjamem, da Urška to razume in želim si, da me ob tem tudi podpira, vsaj dokler otroka ne bosta toliko velika, da bomo lahko vzajemno športno aktivni. Po teku mi ni tudi ni več ostalo veliko časa, ker sem moral hiteti v Lovrenc na Pohorje, kjer sem potem še dve uri pihal v klarinet.

In kako je bilo? Na poti iz službe sem najprej poklical mamo in jo vprašal ali ima morda kakšne popoldanske obveznosti, ker bi sicer lahko tekel v Maribor in bi me potem pripeljala domov. Žal je njen urnik za ta popoldan že bil poln in to ne bi šlo. Vseeno sem nadaljeval z mislijo na tek v Maribor, morda bi lahko Urška z otrokoma prišla pome. A ne bi tekel po cesti. Inot in Sebi tečeta na tej relaciji in poznata pot, ki pelje vse do Maribora v glavnem off-road. Pokličem Sebi in jo vprašam, ali mi lahko pot opiše, čeprav se mi kar dobro dozdeva, kje in kako bi moral teči, pa vseeno. Sebi predlaga, da greva tečt skupaj. Zakaj pa ne. Še bolje. Z Inotom se dogovori, da naju počaka v Mariboru in se potem skupaj odpeljemo domov.

Začneva počasi, lahkotno, da se telo ogreje. Po kilometru ali dveh tečem brez težav, sproščeno. Kmalu zavijeva na zasneženo gozdno cesto. Sebi se boji, da ji spodrsne, ker ima že kar zlizan podplat na čevljih, meni se pa zdi teren super za testiranje novih superg. Sneg je suh in prav fino je teči po njem. Večino poti pretečeva na takšnem terenu. Po kakšnih 50 min pritečeva do Marlesa, kjer naju čakata Inot in Žiža. Žiža si da duška in prečekira cel hektar njive ob cesti. Ker se jaz še vedno počutim čisto ok, Sebi je pa itak že vsaj pol ultrašice, se strinjamo, da s tekom nadaljujeva skozi studenški gozd in ob Dravi do studenške brvi, tam Dravo prečkava pretečeva Lent do Festivalne dvorane. Novi cilj nama je očitno dal tudi novi zagon, saj sva tempo za trenutek spontano zvišala na 5:40 min / km oz. hitrost nad 10km/h. Po 1h in 26min sva prišla na cilj in za nekaj minutk “prehitela” Inota. Skupna razdalja 12.8 km, moja druga najdaljša. Na koncu sem čutil rahlo bolečino v kolenih in na vrhu leve stegenske mišice, a nič izrazitega ali takšnega, kar ne bi občutil že kdaj prej. Vse to pomeni le, da je za tek enako ali še bolj od kondicije pomembno, da je telo dobro utrjeno. In zdi se mi, da je za utrditev telesa potrebnega več časa, kot za napredek pri kondiciji.

interaktivni zemljevid in statistika iz Sebijinega Garmina

Kljub temu, da sem navajen teči sam, mi je Sebijina družba ugajala in lahko sem testiral jakost najinega tempa glede na moj “pogovorni” tempo, kar v solo izvedbi ni mogoče. Upam na še kdaj, morda kdaj tudi v širši zasedbi, pa četudi je to le skok na Pohorje skupaj z Urško, Jenny, Inotom in Žižo. Pa smo skoraj že za en bataljon.

Entry Filed under: Jaz