Zimski (ledeni) tek

December 21st, 2009

Spet bom pisal o teku. Zakaj o tem sploh pišem? Zato, ker se mi ne ljubi o tem pisati kje drugje in ker sem na svoje občasne dosežke na nek način ponosen, ponos pa velja toliko več, kot je tistih, s katerimi ga lahko deliš. In kakšen je spet ta dosežek (tekaški), za katerega sem vesel, da mi je tako uspel? To je tek, tako po času kot po dolžini moj najdaljši doslej, opravljen v idealnem zimskem dnevu.

Ruše – Fala – Ruše

Pogled na progo iz Google Earth

Manj idilično od zimske pokrajne okoli mene je bilo cestišče, po katerem sem tekel skoraj vseh 15 km. Predvsem drugo polovico poti sem tekel ob regionalni cesti, ki povezuje Štajersko s Koroško, torej je jasno, da prometa na njej ne manjka. Še huje. Razen v središču Selnice ob Dravi, ob tej cesti ni pločnika. In še huje, cesta je bila še vedno delno zasnežena. Vsakič, ko se mi je približeval avto, sem se zaradi lastne varnosti umikal na skarjni rob ceste, kjer ni manjkalo za cm, dva, tri snežne brozge. Prvi del poti je bil sicer manj prometen, zato pa bolj zasnežen. Sneg je zaradi mraza bil suh in tam, kjer ga je na cestišču bilo malo več je bilo tako, kot bi tekel po pesku. Novi tekaški copati so se zopet izkazali in me celo v takih razmerah po 1h in 42min solidno pripeljali domov.

Temperature zraka nisem meril. Kljub jasnemu vremenu nikjer nisem tekel po soncu. Tako pač je, če tečeš tik pod vznožjem Pohorja oz. v popoldanskih urah, ko se sonce pozimi že zgodaj odpravi spat. Švic, ki ga je volnena kapa na moji glavi lepo odvajala na zunanjo površino materjala, je sproti zmrzoval in kapa je bila, kot da je zasnežena. Tudi rokavnik na vetrovki, enako vlažen od švica,  je kmalu postal ledeno trd. Temperatura je morala biti kar nekaj stopinj pod ničlo. A mraz sem začutil le za trenutek, ko sem prečkal elektrarno in se ustavil, da sem si zagotovil dokazni materjal.

pri falski elektrarni

Entry Filed under: Jaz