Archive for January, 2010
Razlogov je veliko. Večino teh je mogoče ignorirati in je to navadno tudi najboljša obramba, nekaj pa je le takšnih, s katerimi se je potrebno tako ali drugače soočiti in probleme rešiti preden se razpoloženje lahko popravi.
Takoj zatem, ko je Urban prenehal z jemanjem AB, ki ga je dobil zaradi vnetega ušesa, je AB dobila Sara na podlagi krvnega izvida (levkociti na zgornji meji, CRP=55). Pri obema se je stanje popravilo tisti dan, ko sta vzela prvo žličko sirupa. Sigurno ne zaradi sirupa, je pa vprašanje, če bi se stanje lahko kasneje poslabšalo. Nimam pojma. Bi lahko ugibal, pa ne bom. Smo pač zaužili tisti sirup, kot nam je bilo predpisano.
Dan ali dva po tem, ko je Urban vzel zadnjo žličko sirupa, se je pojavil nov problem zaradi katerega sva v poznem popoldanskem času šla na obisk k dežurnemu zdravniku. Začel je govoriti “Aua”. Čisto milo, brez joka, brez jamranja. Samo “Aua”. In kazal je svojo pipico. Ko sem ga slekel, mi je postalo jasno zakaj: lulček je naenkrat postal “velik kot Triglav”. Zdravnica je predpisala dve kremi in nama dala napotnico za pregled urina. Kar takoj sva šla v laboratorij in na presenečenje vseh se je Urban brez težav polulal v lonček. Če sem najprej mislil, da nama bo to težko uspelo ali da bo nalulal premalo, sem potem moral stiskati zobe in praviti “stop – stop”, saj je lonček napolnil do 1 mm pod rob. Urin je bil b.p., predvsem tista proti-vnetna krema (ki smo jo nedolgo nazaj uporabljali pri vnetih očkah) je težavo uspešno odpravila že v dveh dneh.
Včeraj ponoči je Urban bruhal. Bil je nemiren in ga je Urška vzela iz posteljce. Ko sta se cartljala jo je zmotil vonj po kislem. Kmalu je ugotovila, da je to bruhec na njegovi pižamici, potem pa še, da je konkretno pobruhal svojo posteljco. Zjutraj je bil ok in je šel v vrtec. Tam ni bilo nobenih težav več, tudi jedel je normalno.
Podobno se je danes zgodilo s Saro. Zjutraj še vse ok, tudi jedla in pila je, je pa malo pojamrala, da jo boli trebušček. Na poti v Maribor je bruhala v avtu. Menda konkretno. Trenutno se počuti ok in pije čaj.
Aha! Zakaj v Maribor? Urška in Sara bi danes morali peljati Jenny po 2. injekcijo. Pred dvema dnevoma sta jo peljali na pregled k veterinarju, ker je komaj stopila na prednjo desno tačko. Veterinar ni ugotovil nič posebnega, je pa “trzala” na dotik pri izrastu kremplja na enem prstu. Lahko, da si je kje med norenjem malo odrgnila kožo, sol na cesti pa je to dodatno razdražila. Blazinice so sicer nepoškodovane. Injekcija je menda namenjena lajšanju bolečine. Pregled in en pikec = 33 EUR.
Z Urško sva v spalnici odmaknila ta vlko posteljo od stene. Ob pogledu na steno bi nastalo stanje lahko pričakovala, ni pa zato pogled bil nič manj strašljiv. Plesni na debelo, stena mokra! Urška je steno obrisala kar z viledo in suho krpo, zdaj bova posteljo pustila nekaj cm od stene, da se ta del lažje zrači. Potem sem prečekiral še del stene, ki ga zakriva omara v dnevni sobi. Katastrofa! Razlog je jasen: razlika med temperaturo stene (zunanja stena) in zrakom v prostoru je daleč prevelika. Zaradi tega se na steni nabira kondenz, tudi če je relativna vlažnost zraka nizka. Rešitev? Izolacija hiše. Nema druge. Investicija? Mah.. nimam pojma. Kako se zadeve lotiti, tudi ne vem. Delati fasado in šele kasneje streho menda ne bo šlo. Delati streho in fasado – auč. Delati streho nad razpadajočo garažo – tudi ne. Investicija bi lahko kmalu bila vsaj takšna kot je bila, da smo se lahko vselili. Way to much.
Že štejem dneve do operacije ramena. In prav nič se ne veselim. Ker vem, da je okrevanje precej neprijetno. A se tolažim s tem, da bo to še vedno lažje kot okrevanje, ki ga prestaja mama po operaciji noge. In ne smem preveč jamrati, saj mnogi ljudje prestajajo dosti hujše bolečine in v veliko slabših pogojih.
Lahko bi rekel, da s tekom nazadujem. Tudi okrevanje po operaciji bo botrovalo k temu. Nazadnje sem tekel pred dvema dnevoma, a ne več kot 5km. In v tem mrazu je to bilo čisto dovolj, čeprav sem upal na več. Po pravici napisano, mi niti ni bilo najbolj se matrati za kaj več. Bodo že prišli spet boljši časi – upam.
January 27th, 2010
Oba otroka sta še vedno bolna. Pravzaprav, Urban niti ne zelo. Če odštejem sicer vedno bolj redek, a zato slišno nič manj zastrašujoč kašelj ter občasno grgljanje v njegovem nosku in prsih, bi rekel, da je čisto ok. Baterije so stalno polne. Sara ima že četrti dan vročino. Prva dva dneva je bila res slabo razpoložena in smo vročino zbijali s svečkami. Danes smo dali le še žličko ali dve sirupa. Kašlja. Izkašljati še ne gre. Tudi z mano ni veliko bolje. Sem pač mislil, da če grlo skoraj nič več ne boli, tek ne more škoditi. Žal sem pihnil mimo. Zdaj mi piska v prsih in tudi jaz se ne morem izkašljati. Od kašlja me boli glava.
Bolezen pri otrocih pa zahteva izvajanje terapij za čimprejšnje okrevanje. Lahko so to sirupi, redno pitje čaja z sokom citrusov in/ali medom, jemanje kakšnih zdravil ipd. No, pa poglejmo, kako je danes potekal naš večer od nekje 18:30 do 20:00 ure.
Približno ob 18:30 je Urška začela s spravljanjem otrok v pižamice. Tuširanje in skok v pižamo. Urbanu je poleg pižame potrebno natakniti še plenico in namazati kožo z zaščitno kremo. Potem se je Urška začela pripravljati za večerni sprehod s sosedo, jaz sem nadaljeval z otroškim tretmajem. Sledila je večerja. Danes enostavno: vsak dva kukija in šalčko mleka. Sara se že dva dni z veliko težavo loteva česarkoli, kar označujemo z besedo hrana. Tudi tu ni naredila izjeme in sem po dveh požirkih mleka lahko njen obrok le še pospravil iz mize. Urban je zmazal kukija in pol. Ali bolje, enega celega, če odštejem posamezne koščke čokolade, ki jih je vestno izpljuval. Mleko pa bi skoraj izpil do dna. Žliko mleka sem pomešal s porcijo praška Singulair, ki ga že nekaj mesecev jemljemo enkrat dnevno. Za poobedek je dobil še žličko Hiconcila, ki ga jemljemo zaradi vnetega ušesa (in smo že čisto pri koncu). Sara je namesto poobedka dobila žličko Lekadola, mogoče bo noč kaj bolj prespana od prejšnje. Tako sita sem napotil v kopalnico na umivanje zobkov (in od čokolade zapacanih Urbanovih rok). Sara začne sama, dokončam jaz. Tudi Urban začne sam: dvakrat podrgne po zobkih, potem pa izcuza še zadnjo molekulo zobne paste iz krtačke. Nova porcija paste in spet nadaljujem jaz. Še vedno se moram precej truditi in ga vzpodbujati, da mi da “aaaaaaaa” in lahko solidno pokrtačim njegovo četico zob v njegovih ustih. Sara je pripravljenja za spanje, dobi prosto. Urban še zdaleč ne. Napolnim brizgalko z 2,5 ml fiziološke raztopine. Polovico vbrizgam v njegovo levo, drugo polovico pa v desno nosnico. Z aspiratorjem mu potem posesam sluz iz noska. S palčko bi mu še očistil ušesa, a sem se spomnil, da je to storila že Urška. Pripravim inhalator. Ga sestavim in napolnim 4,5 ml fiziološke raztopine. To zadostuje za 15 minutno inhalacijsko terapijo. Za kratek čas gledamo dnevnik in čakamo na vremensko napoved. Vmes postane dolgčas in malo se moram razjeziti, da lahko nadaljujeva. Malo pred osmo uro sta tako oba pripravljena za spanje. Sari še izpraznim kartico na njenem “fotoaparatu“, ker bo očitno danes ta njen večerni sogovornik. Na kartico ji prenesem nekaj otroških pravljic.
Tako, zdaj je ura 20:30. Urbanova lunica igra uspavanko, on pa se oglaša: “opa!!! Oooooopaaaaa! .. Opa! … Aaaa… “. Mogoče je pobral nekaj komentatorskih fraz med današnjo tekmo za Zlato lisico. 
Iz Sarine postelje slišim “klik, klik”. Potem se oglasi ena izmed pravljic. Medtem se je Urška že vtihotapila v hišo in predvidevam, da je v kopalnici (Urban je jakost “opa” pravkar povečal za nekaj 10 dB). Saj ju bo kmalu zmanjkalo .. Navadno je Sara prva. Pa lepo spančkajta, sončka moja!
January 17th, 2010
Če pogledam povzetek letnega obračuna prihodkov, kjer se lepo vidi koliko denarja namenimo za socialno varstvo in zdravstveno zavarovanje, bi mi lahko vsaj malo odleglo vsakič, ko to tudi izkoristimo. Žal pa v takšni situaciji ni niti najmanj prijetno biti, zato bi seveda bilo bolje, da bi ti prispevki bili nižji, kot tudi njihovo izkoriščanje.
Babi Esa se je predčasno vrnila iz potovanja po Ugandi. Med hojo na obisk h gorilam je nerodno stopila in si poškodovala nogo. Najprej so mislil, da gre za zvin gležnja, dan kasneje (ko je bil tisti dan v tednu, ko v bolnišnici opravljajo RTG) pa se je pokazalo, da gre za zlom. Potrebna bi bila operacija. Menda se je bilo potrebno kar pošteno namučiti, da sta lahko prišla predčasno na letalo za vrnitev domov. Pravzaprav iz Ugande direktno v bolnišnico. Danes je 4. dan hospitalizirana in vsak čas naj bi bila na vrsti za operacijo. Seveda ji želim vse najboljše, hitro okrevanje s čim manj bolečinami, v prihodnje pa več sreče. Dobro se še spomnim, ko si je pred nekaj leti pri padcu na smučeh poškodovala vretence. Očitno z leti poleg mladosti usiha tudi sreča.
Mene čaka operacija drugega ramena. V petek imam pregled pri zdravniku, kjer bom izvedel še kakšno podrobnost in verjetno točen datum (predvidoma 5.2.). Spomini na prvo operacijo so še vedno živi, predvsem na prve dni po operaciji, ko bi si roko najraje odšraufal. A je izkušnja pokazala, da čas čisto zares zaceli rane. Če je to edino, kar lahko naredim proti svojim težavam z rameni, bom pač moral potrpeti, jebi ga.
Urban je po dveh tednih kašljanja in rahlo vnetih ušesih zdaj le dobil antibiotik. Vročino je imel le kakšen dan, pa še to skoraj zanemarljivo. Je pa kašelj toliko bolj problematičen. Suh, neproduktiven kašelj. Včasih je malo boljše, spet drugič se skoraj davi. Včeraj sem le kupil inhalator, ki nam je enkar že pomagal, a si ga tokrat nismo mogli sposoditi, ker ga kolegi prav tako uporabljajo pri svoji punčki.
Upam, da prvi dnevi v letu ne zaznamujejo celega leta, ali kot je Galunič rekel ob polnoči pri prehodu v novo leto: “Tako kot to noč preživljate v tem trenutku, tako naj bo celo leto.” Urška je verjetno že precej zdolgočasena gledala TV, Jenny je bila pod mizo prestrašena od pokanja petard, jaz pa z otroci v deželi sanj. Sanj se sicer ne spomnim, a bi morale biti dobre, če naj Galuničeva misel drži.
January 13th, 2010
Medtem ko se naša babi Esa potika nekje med opicami v Ugandi, se mi gremo kanček zimskih radosti (na poti iz vrtca domov). Jupi!!!
January 7th, 2010
