Naš večerni ritual

January 17th, 2010

Oba otroka sta še vedno bolna. Pravzaprav, Urban niti ne zelo. Če odštejem sicer vedno bolj redek, a zato slišno nič manj zastrašujoč kašelj ter občasno grgljanje v njegovem nosku in prsih, bi rekel, da je čisto ok. Baterije so stalno polne. Sara ima že četrti dan vročino. Prva dva dneva je bila res slabo razpoložena in smo vročino zbijali s svečkami. Danes smo dali le še žličko ali dve sirupa. Kašlja. Izkašljati še ne gre. Tudi z mano ni veliko bolje. Sem pač mislil, da če grlo skoraj nič več ne boli, tek ne more škoditi. Žal sem pihnil mimo. Zdaj mi piska v prsih in tudi jaz se ne morem izkašljati. Od kašlja me boli glava.

Bolezen pri otrocih pa zahteva izvajanje terapij za čimprejšnje okrevanje. Lahko so to sirupi, redno pitje čaja z sokom citrusov in/ali medom, jemanje kakšnih zdravil ipd. No, pa poglejmo, kako je danes potekal naš večer od nekje 18:30 do 20:00 ure.

Približno ob 18:30 je Urška začela s spravljanjem otrok v pižamice. Tuširanje in skok v pižamo. Urbanu je poleg pižame potrebno natakniti še plenico in namazati kožo z zaščitno kremo. Potem se je Urška začela pripravljati za večerni sprehod s sosedo, jaz sem nadaljeval z otroškim tretmajem. Sledila je večerja. Danes enostavno: vsak dva kukija in šalčko mleka. Sara se že dva dni z veliko težavo loteva česarkoli, kar označujemo z besedo hrana. Tudi tu ni naredila izjeme in sem po dveh požirkih mleka lahko njen obrok le še pospravil iz mize. Urban je zmazal kukija in pol. Ali bolje, enega celega, če odštejem posamezne koščke čokolade, ki jih je vestno izpljuval. Mleko pa bi skoraj izpil do dna. Žliko mleka sem pomešal s porcijo praška Singulair, ki ga že nekaj mesecev jemljemo enkrat dnevno. Za poobedek je dobil še žličko Hiconcila, ki ga jemljemo zaradi vnetega ušesa (in smo že čisto pri koncu). Sara je namesto poobedka dobila žličko Lekadola, mogoče bo noč kaj bolj prespana od prejšnje. Tako sita sem napotil v kopalnico na umivanje zobkov (in od čokolade zapacanih Urbanovih rok). Sara začne sama, dokončam jaz. Tudi Urban začne sam: dvakrat podrgne po zobkih, potem pa izcuza še zadnjo molekulo zobne paste iz krtačke. Nova porcija paste in spet nadaljujem jaz. Še vedno se moram precej truditi in ga vzpodbujati, da mi da “aaaaaaaa” in lahko solidno pokrtačim njegovo četico zob v njegovih ustih. Sara je pripravljenja za spanje, dobi prosto. Urban še zdaleč ne. Napolnim brizgalko z 2,5 ml fiziološke raztopine. Polovico vbrizgam v njegovo levo, drugo polovico pa v desno nosnico. Z aspiratorjem mu potem posesam sluz iz noska. S palčko bi mu še očistil ušesa, a sem se spomnil, da je to storila že Urška. Pripravim inhalator. Ga sestavim in napolnim 4,5 ml fiziološke raztopine. To zadostuje za 15 minutno inhalacijsko terapijo. Za kratek čas gledamo dnevnik in čakamo na vremensko napoved. Vmes postane dolgčas in malo se moram razjeziti, da lahko nadaljujeva. Malo pred osmo uro sta tako oba pripravljena za spanje. Sari še izpraznim kartico na njenem “fotoaparatu“, ker bo očitno danes ta njen večerni sogovornik. Na kartico ji prenesem nekaj otroških pravljic.

Tako, zdaj je ura 20:30. Urbanova lunica igra uspavanko, on pa se oglaša: “opa!!! Oooooopaaaaa! .. Opa! … Aaaa… “. Mogoče je pobral nekaj komentatorskih fraz med današnjo tekmo za Zlato lisico. Iz Sarine postelje slišim “klik, klik”. Potem se oglasi ena izmed pravljic. Medtem se je Urška že vtihotapila v hišo in predvidevam, da je v kopalnici (Urban je jakost “opa” pravkar povečal za nekaj 10 dB). Saj ju bo kmalu zmanjkalo .. Navadno je Sara prva. Pa lepo spančkajta, sončka moja!

Entry Filed under: Družinske