Telefonski pogovori ..

Sara: “Mami mi je pokazala slikice na računalniku tam ko si ti zdaj” (sem dal nekaj slikic iz zdravilišča na web)
Jaz: “A res? Fino! So ti bile všeč?”

.. kakšna sekundica tišine ..

Sara: “Ampak, ati? Kdo je pa slikal?”
Jaz: “Jaz sem slikal, Sara. S telefonom.”
Sara: “S to bolano roko?”

In še en kratek izsek današnjega večernega pogovora:

Urška v ozadju: “Urban, daj še Sari malo atija” (Sara je v medtem nekje na drugem koncu hiše)
Urban: “Saha!! Ati!!!”, na ves glas .. in potem čisto nežno: “Pa-pa – ati.”
malo klepetava, potem se posloviva:
Jaz: “Jutri pridem domov. Danes še spiš, jutri pa bom že doma. Lepo spančkaj in sanjaj nekaj res lepega.”
Sara: “Bom, ati. Za tebe. Ker te že takooooo pogrešam.”

Add comment April 16th, 2010

Zdravilišče

Zgodnje jutranje vztajanje in dve uri vožnje v majhni rdeči škatli, ki so jo Francozi poimenovali AX, in prispel sem v Toplice Čatež. Popil sem kavo in počakal, da me je sprejela fiziatrinja. Opravila je pregled kot se spodobi in mi predpisala terapijo za naslednjih 14 dni (z izjemo nedelj). Bila je navdušena nad gibljivostjo mojega ramena: “O, dobro ste vi to razgibali!” Seveda nisem omenjal dodatnih terapij, ki sem si jih poleg rednih v bolnišnici občasno predpisal še tisto svojo – terapijo krampa in lopate. Ne vem še natančno kaj vse me čaka tukaj. Zapomnil sem si le fitnes, masažo in magnetno terapijo.

Danes sem imel le polurno fitnes vadbo, ki pa niti najmanj ni bila podobna fitnesu, kot bi si ga predstavljal. “Skušaj napeti mišico na lopatici (kot bi skušal iti skozi ozki tunel), jo drži napeto in ne da bi lopatico pri tem premikal, nagni palico, ki jo držiš v roki in je njen spodnji del naslonjen na stol, le za malenkost v eno stran, nato še v drugo, pa naprej in nazaj .. “, sem dobil navodila gospodične, ki me je med vajo tudi precej pozorno spremljala in pazila, da je mišica bila pravilno napeta. Na prvi pogled zelo enostavna vaja, najtežje jo je pravilno izvajati. In če ti to uspe, boš še isti večer spoznal “novo” mišico svojega telesa.

Pred fitnesom sem malo zaplaval v enem izmed treh bazenčkov od katerih je eden na prostem. Res niso nič več kot to, če odštejem mehurčke, ki prav pošteno zmasirajo telo. Če prideš na vrsto. Dopoldan to sploh ni bil problem, popoldan pa je bilo kot na otroškem igrišču, ko je bazen z mehurčki dobesedno okupirala italijanska skupina duševno prizadetih odraslih s svojim spremstvom. Veliko je bilo takšnih z Downovim sindromom in človek jih pač mora razumeti. Ko vidiš veselje na njihovih obrazih ob pljuskanju v bazenu, ne moreš biti jezen, če kakšen pljusk prileti tudi v tebe in ob tem še popiješ malo bazenske vode.

Hrana ni nič posebnega. Postrežba še manj. Še vedno mi ni jasno, zakaj kelnar mora pet praznih krožnikov pospraviti tako, da se za vsakega posebej pripelje in odpelje z vozičkom, namesto da bi to napravil v enem šubu. Še dobro, da si lahko juho postrežeš sam, sicer bi še za to moral trucati.

Ko se je hrana malo polegla in sem začel umirati od dolgčasa, sem se odločil, da grem tečt. Za hotelom je protipoplavni nasip, pot je označena za tekače in sprehajalce, 1500m v levo in 2000m v desno. Odtekel sem najprej v desno, se vrnil in potem še v levo. Po dooolgem času sem spet tekel in priznati moram, da sem se kar namučil. A je zato zadovoljstvo na cilju toliko večje. Namesto pod tuš, sem skočil v bazen. Pravzaprav najprej pod tuš ob bazenu. Zunanji bazen je bil za spočiti dušo. Svež zrak, topla voda in le glava ali dva sta moleli iz vode. Napravil sem se v mrtvaka, gledal v rahlo oblačno nebo, dihal svež zrak po nevihti in poslušal tisti čarobni podvodni zvok. Nekajkrat sem še preplaval bazen, potem pa se odpravil na večerjo. Tokrat sem se vsedel v drugi “rajon” in se tako uspešno izognil “brzi” kelnarci. Zopet nič posebnega, še najboljša je bila hruška za na vrh.

Jutri s terapijami začnem že ob 7. uri. Vse terapije bodo v dopoldanskem ali zgodnjem popoldanskem času, tako da mi ostane še preveč prostega časa popoldan. Moram pogruntati kam se dat takrat. V soboto šibam domov, vrnem se spet v torek, ker imamo predvidoma v pon. pogreb. Saj še dobro .. ker otroke res začnem pogrešati še preden grem od doma. Lumpa, moja!!

Add comment April 14th, 2010

Še kar v bolniški

Tako dolgo že ničesar nisem napisal na blog, da sem moral nekajkrat vpisati geslo za prijavo, preden sem našel pravega. Razlog? Hja, človek se v bolniški lahko malo poleni. Jaz sem se gotovo precej polenil kar se tiče sedenja pred računalnikom. Pričakujem lahko, da mi ga po končanem bolniškem dopustu ne bo primanjkovalo.

Za mano je kakšen mesec terapij. Najprej vaje za krepitev mišic ramenskega obroča in razgibavanje ramena na napravi, potem še vsakodnevno razgibavanje v bazenu. Po današnji kontroli smo s tem hecom zaključili in že pojutrišnjem odpotujem na 14-dnevno aktivno počitnikovanje v Čatež. Sobo bom delil z neznancem, ker si dodatnih 50+EUR / dan za “single use” pač ne morem privoščiti. Ker ob nedeljah ne bom imel terapij, se bom verjetno oba vikenda vračal domov, plus še 1x vmes zaradi pogreba v družini. Priznati moram, da sem po začetni skeptičnosti zdaj presenečen nad učinkom fizioterapije na okrevanje po operaciji, saj se mi po slabih dveh mesecih po operaciji že skoraj zdi, kot da operacije nikoli ne bi imel. Zdravilišče bo zdaj le še češnja na vrhu smetane. Upam, da me potem v službi še vedno čaka delovno mesto. Malo čuden je feeling biti tako dolgo odsoten.

Še malo klasike. Vreme in zdravje. Saj ne vem – včasih, kot da nam poletje trka na vrata in želi prehiteti pomlad, drugič kot da zima želi pohoditi pomlad. Včeraj drobna toča, danes sneženje. Groza. Od kar sem doma je Urban že kakšnih 3-krat bil pri zdravniku, zaužil dve porciji antibiotikov, imel obisk pri pulmologinji. Ta pravi, da so to pač “vrtičkarji”, pri katerih težave niso posledica alergij ali podobnega, temveč le dejstvo, da so zaradi nerazvitega imunskega sistema pač bolj dojemljivi za razno-razne virusne okužbe, katerih posledice so zaradi vnetij sluznice v že tako-ali-tako ozkih dihalnih poteh, močnejši kašelj, polni nos, vnetja ušes ipd. Trenutno je Urban kar ok, a doma. Sara obiskuje vrtec in nima težav. Tudi prebava ji je začela delovati 100/uro!

S ta starejšim, dolgim avtom sem bil danes na tehničnem pregledu in gladko pogrnil. Težave so zavore, neke “kugle” in izpuh. V izpušnem loncu je menda luknja za celo pest. Zdaj imam 3 dni časa za ponovni pregled, pa sem samo še jutri doma. Na srečo je avto že pri mehaniku in le upam lahko, da do jutri stvari pošlihta. Saj bi se dalo kaj preko vez zrihtat, a na koncu koncev gre tudi za našo lastno varnost in problematične stvari moramo rešiti. A ni tako?

Aja. BTW. Nisem edini tako dolgo v bolniški. Po zlomu noge v Ugandi moja mama še vedno okreva. Je pa videla gorile v njihovem naravnem okolju, kar tudi ni kar tako. Biče nam bolje..

Samo za namig: okoli naše hiše se je v tem času tudi že kaj spremenilo. Treba izkoristiti dok je “šefe” doma in če že delati ne morem, kdo pravi, da ne morem nadzirati.

Add comment April 12th, 2010