Še kar v bolniški

April 12th, 2010

Tako dolgo že ničesar nisem napisal na blog, da sem moral nekajkrat vpisati geslo za prijavo, preden sem našel pravega. Razlog? Hja, človek se v bolniški lahko malo poleni. Jaz sem se gotovo precej polenil kar se tiče sedenja pred računalnikom. Pričakujem lahko, da mi ga po končanem bolniškem dopustu ne bo primanjkovalo.

Za mano je kakšen mesec terapij. Najprej vaje za krepitev mišic ramenskega obroča in razgibavanje ramena na napravi, potem še vsakodnevno razgibavanje v bazenu. Po današnji kontroli smo s tem hecom zaključili in že pojutrišnjem odpotujem na 14-dnevno aktivno počitnikovanje v Čatež. Sobo bom delil z neznancem, ker si dodatnih 50+EUR / dan za “single use” pač ne morem privoščiti. Ker ob nedeljah ne bom imel terapij, se bom verjetno oba vikenda vračal domov, plus še 1x vmes zaradi pogreba v družini. Priznati moram, da sem po začetni skeptičnosti zdaj presenečen nad učinkom fizioterapije na okrevanje po operaciji, saj se mi po slabih dveh mesecih po operaciji že skoraj zdi, kot da operacije nikoli ne bi imel. Zdravilišče bo zdaj le še češnja na vrhu smetane. Upam, da me potem v službi še vedno čaka delovno mesto. Malo čuden je feeling biti tako dolgo odsoten.

Še malo klasike. Vreme in zdravje. Saj ne vem – včasih, kot da nam poletje trka na vrata in želi prehiteti pomlad, drugič kot da zima želi pohoditi pomlad. Včeraj drobna toča, danes sneženje. Groza. Od kar sem doma je Urban že kakšnih 3-krat bil pri zdravniku, zaužil dve porciji antibiotikov, imel obisk pri pulmologinji. Ta pravi, da so to pač “vrtičkarji”, pri katerih težave niso posledica alergij ali podobnega, temveč le dejstvo, da so zaradi nerazvitega imunskega sistema pač bolj dojemljivi za razno-razne virusne okužbe, katerih posledice so zaradi vnetij sluznice v že tako-ali-tako ozkih dihalnih poteh, močnejši kašelj, polni nos, vnetja ušes ipd. Trenutno je Urban kar ok, a doma. Sara obiskuje vrtec in nima težav. Tudi prebava ji je začela delovati 100/uro!

S ta starejšim, dolgim avtom sem bil danes na tehničnem pregledu in gladko pogrnil. Težave so zavore, neke “kugle” in izpuh. V izpušnem loncu je menda luknja za celo pest. Zdaj imam 3 dni časa za ponovni pregled, pa sem samo še jutri doma. Na srečo je avto že pri mehaniku in le upam lahko, da do jutri stvari pošlihta. Saj bi se dalo kaj preko vez zrihtat, a na koncu koncev gre tudi za našo lastno varnost in problematične stvari moramo rešiti. A ni tako?

Aja. BTW. Nisem edini tako dolgo v bolniški. Po zlomu noge v Ugandi moja mama še vedno okreva. Je pa videla gorile v njihovem naravnem okolju, kar tudi ni kar tako. Biče nam bolje..

Samo za namig: okoli naše hiše se je v tem času tudi že kaj spremenilo. Treba izkoristiti dok je “šefe” doma in če že delati ne morem, kdo pravi, da ne morem nadzirati.

Entry Filed under: Družinske