Zdravilišče

April 14th, 2010

Zgodnje jutranje vztajanje in dve uri vožnje v majhni rdeči škatli, ki so jo Francozi poimenovali AX, in prispel sem v Toplice Čatež. Popil sem kavo in počakal, da me je sprejela fiziatrinja. Opravila je pregled kot se spodobi in mi predpisala terapijo za naslednjih 14 dni (z izjemo nedelj). Bila je navdušena nad gibljivostjo mojega ramena: “O, dobro ste vi to razgibali!” Seveda nisem omenjal dodatnih terapij, ki sem si jih poleg rednih v bolnišnici občasno predpisal še tisto svojo – terapijo krampa in lopate. Ne vem še natančno kaj vse me čaka tukaj. Zapomnil sem si le fitnes, masažo in magnetno terapijo.

Danes sem imel le polurno fitnes vadbo, ki pa niti najmanj ni bila podobna fitnesu, kot bi si ga predstavljal. “Skušaj napeti mišico na lopatici (kot bi skušal iti skozi ozki tunel), jo drži napeto in ne da bi lopatico pri tem premikal, nagni palico, ki jo držiš v roki in je njen spodnji del naslonjen na stol, le za malenkost v eno stran, nato še v drugo, pa naprej in nazaj .. “, sem dobil navodila gospodične, ki me je med vajo tudi precej pozorno spremljala in pazila, da je mišica bila pravilno napeta. Na prvi pogled zelo enostavna vaja, najtežje jo je pravilno izvajati. In če ti to uspe, boš še isti večer spoznal “novo” mišico svojega telesa.

Pred fitnesom sem malo zaplaval v enem izmed treh bazenčkov od katerih je eden na prostem. Res niso nič več kot to, če odštejem mehurčke, ki prav pošteno zmasirajo telo. Če prideš na vrsto. Dopoldan to sploh ni bil problem, popoldan pa je bilo kot na otroškem igrišču, ko je bazen z mehurčki dobesedno okupirala italijanska skupina duševno prizadetih odraslih s svojim spremstvom. Veliko je bilo takšnih z Downovim sindromom in človek jih pač mora razumeti. Ko vidiš veselje na njihovih obrazih ob pljuskanju v bazenu, ne moreš biti jezen, če kakšen pljusk prileti tudi v tebe in ob tem še popiješ malo bazenske vode.

Hrana ni nič posebnega. Postrežba še manj. Še vedno mi ni jasno, zakaj kelnar mora pet praznih krožnikov pospraviti tako, da se za vsakega posebej pripelje in odpelje z vozičkom, namesto da bi to napravil v enem šubu. Še dobro, da si lahko juho postrežeš sam, sicer bi še za to moral trucati.

Ko se je hrana malo polegla in sem začel umirati od dolgčasa, sem se odločil, da grem tečt. Za hotelom je protipoplavni nasip, pot je označena za tekače in sprehajalce, 1500m v levo in 2000m v desno. Odtekel sem najprej v desno, se vrnil in potem še v levo. Po dooolgem času sem spet tekel in priznati moram, da sem se kar namučil. A je zato zadovoljstvo na cilju toliko večje. Namesto pod tuš, sem skočil v bazen. Pravzaprav najprej pod tuš ob bazenu. Zunanji bazen je bil za spočiti dušo. Svež zrak, topla voda in le glava ali dva sta moleli iz vode. Napravil sem se v mrtvaka, gledal v rahlo oblačno nebo, dihal svež zrak po nevihti in poslušal tisti čarobni podvodni zvok. Nekajkrat sem še preplaval bazen, potem pa se odpravil na večerjo. Tokrat sem se vsedel v drugi “rajon” in se tako uspešno izognil “brzi” kelnarci. Zopet nič posebnega, še najboljša je bila hruška za na vrh.

Jutri s terapijami začnem že ob 7. uri. Vse terapije bodo v dopoldanskem ali zgodnjem popoldanskem času, tako da mi ostane še preveč prostega časa popoldan. Moram pogruntati kam se dat takrat. V soboto šibam domov, vrnem se spet v torek, ker imamo predvidoma v pon. pogreb. Saj še dobro .. ker otroke res začnem pogrešati še preden grem od doma. Lumpa, moja!!

Entry Filed under: Jaz