Jeah! Bo že kakšna dva tedna od kar smo si drznili Urbana dati iz pleničk, čeprav je pleničko še vedno zmočil vsaj ponoči ali pa med opoldanskim počitkom. Moja preprosta teorija brez nepotrebnega filozofiranja je, da otroka odvadimo pleničke enostavno tako, da mu jo odvzamemo. Pa naj se tu in tam polula v hlače (včasih tudi kam drugam) in začutil bo neudobje, ki ga doslej ni poznal, saj je že vsaka plenička danes super mega oh in ah in uau vpojna, da otrok razen teže pleničke ne čuti nekega neudobja (vsaj tako se mi zdi). Palilo je pri Sari in očitno pali pri Urbanu. Zna reči “lulu” (še prevečkrat), razume, če ga vprašamo ali je treba iti lulat in tako so bili dani vsi pogoji, da mogoče tudi kaj prihranimo sebi in – ne smem pozabiti (ker je to danes še kako pomembno) – okolju. Malo nas še muči tista druga reč zaradi katere hodimo na WC, a je le potrebne malo vztrajnosti in nam tudi to uspeva z vedno manj odlašanja in “upiranja” na školjki. Bravo, veliki fant! 
June 22nd, 2010
Človek je lahko presenečen s kolikimi sosedi si deli dvorišče v bližini hiške, pa naj mu je prav ali ne. Še najbolje je na to se privaditi in seveda, vzdrževati dobre sosedske odnose. Tako imamo lahko obojni korist. Zato sem soseda, ki sem ga danes zjutraj srečal le nekaj metrov od hiše raje pustil, da svoje do konca oddrema. Verjetno ni bilo dolgo pred tem, ko je obilno zajtrkoval. In če je obrok pošten, se je domov pač težko odplaziti.
Mr. Gož
June 8th, 2010
Zadnjič sem na amazon.co.uk naročil tiskalnik. In kmalu dobim elektronsko sporočilo, da je pošiljka pripravljena za transport. Zraven je napisana še številka za sledenje in “hops!”, že jo kopiram v majhno okence na spletni strani www.dhl.de. Čez nekaj dni, ko je pošiljka glede na status še vedno bila nekje v Nemčiji, si iz določenih razlogov premislim, pokličem Amazon in povem, da sem si premislil in izdelka ne želim več. Povejo mi, naj počakam, da zadeva pride k meni domov in potem paket enostavno zavrnem. Hmm.. To pomeni še nekaj dni čakanja. Pokličem DHL Slovenija in vprašam kako v takem primeru postopajo. “Kontaktiramo pošiljatelja, sporočimo, da prejemnik pošiljke ne želi sprejeti, potem pa pošiljatelj odloči, ali mu naj pošiljko vrnemo.”, pove prijazen možakar. Mah, spet neki postopki .. “Vi pa ne morete pošiljke že zdaj preklicati, ko je še v tranzitu, in bi se tako prej vrnila do pošiljatelja.”, vprašam. “Ja, če nam pošiljatelj pošlje takšno zahtevo.”, pojasni možakar. Seveda še 1x pokličem Amazon, jim to povem in se strinjajo: poslali bodo zahtevek za vrnitev pošiljke, jaz pa naj počakam nekaj dni, da se pošiljka vrne in mi potem vrnejo tudi denar. Malo prej sem spet prečekrial status pošiljke na www.dhl.de. Nekje vmes bi celo naj bila dostavljena, čeprav v resnici v Slovenijo nikoli ni prišla:
Ob tem se spomnim Sebijinega zapisa. Škoda, da po pošti ne pošiljamo otrok na počitnice. Na poti do Punata bi si ogledali pol sveta! 
June 8th, 2010
Včeraj je bil en oblačen, deževen dan. Kaj bomo počeli popoldan, da si že itak žalosten dan malo popestrimo? In sem se zopet spomnil, da že zna biti pravi čas za obisk kina – s Saro. Urban še ne vzdrži ure in pol zbranosti, še manj bi to bilo v veliki temni dvorani. Sara? Sari bi pa lahko bilo všeč – ali tudi ne?
Kmalu potem, ko sem prišel domov iz službe in sva s Saro že oba dala nekaj pod zob, razkrijem Urški svojo zamisel. “Kaj ti mi v glavo vidiš?”, vpraša. Tudi ona je razmišljala o tem, da bi s Saro šli v kino gledat trenutno najbolj gledani (risani) film – Shrek. Žal vsi ne moremo iti in se strinja, da greva midva s Saro. Če takoj odrineva, imava še dovolj časa za nakup karte in kakšno kepico sladoleda pred predstavo. Hitro se oblečeva in že sva v avtu.
Sari ne povem kam sva namenjena. To je presenečenje. Nič preveč ne sprašuje. Kot da uživa v tej majhni skrivnosti in mi zaupa, da pripravljam nekaj, kar bo gotovo fajn in zanimivo. Prideva do blagajne Planeta Tuš in gospa pove, da se je film pravkar začel vrteti, sinhroniziran, a ne v 3D verziji. Kmalu za tem se prične vrteti še film s podnapisi (kar je za nas, ki nam na srečo še služijo ušesa, brezveze) in šele čez pol urce bo film v 3D tehniki. Hmm.. 3D še ne bo za Saro. Vsaj ne za prvič. Očala ji znajo biti prevelika, morda jo bodo motila, brez njih pa se itak ne da gledati. Nič. Kar takoj skočiva k prvi predstavi, ki se je že začela pred tremi minutami.
Vstopiva v verjetno največjo dvorano Planeta Tuš. Tema. Le nekaj lučk ob robovih vrst. Skoraj ne vidim, kje hodim. Sara hodi korak pred mano, jaz jo od zadaj usmerjam proti stopnicam na drugi strani dvorane. Dvorana je skoraj prazna. Poiščeva vrsto nekje na sredini in se namestiva vsak v svoj stol. Sara se mi zdi malo zadržana. Kar precej glasno je. Dvorana je ogromna in razen slike na platnu se skoraj nič ne vidi. Vprašam jo, ali bi raje sedela pri meni v naročju in tako potem sediva ves čas filma. Kmalu se sprosti in proti koncu celo vzame kokice, ki je na začetku sploh niso ganile (uf, mene pa, jih skoraj nič ni več ostalo). Med filmom me večkrat na pol glasno vpraša: “Ati, kaj bo pa zdaj?”
Brez težav pogledava film do konca, ob super glasbi celo malo zapleševa na velikem parterju pred platnom preden greva iz dvorane. Privoščiva si še vsak kepico sladoleda in medtem ko liževa, obiščeva dve ali tri trgovinice. Kupiva dva plastična loparja z žogicami in se že veseliva prvega naslednjega sončnega dneva.
Imela sva se super in morda naslednjič to ponovimo skupaj z mamo, Urbanu pa za ta čas poiščemo dobro družbo. Itak ne bo dolgo, ko se bomo lahko vsi skupaj zabavali ob gledanju risanih filmov na “veliki televiziji”.
June 3rd, 2010
