Se peljemo danes z avtom po mestu, ko se Sari utrne misel, da na vsak način potrebuje nove čeveljčke:
Sara: “Mami? A gremo kupit nove čeveljčke?”
Urška: “Ne, Sara. Saj jih ne rabiš. Ti že imaš čeveljčke.”
Sara: “Če pa jih res rabim.”
Urška: “Sara, ne rabiš čeveljčkov.”
Sara: “Ja! Jih rabim! Greeeeeemo jih kupiiiiit!”
Urška: “Sara, čeveljčki veliko stanejo, niti nimamo pri sebi dovolj denarja.”
Sara: “Saj lahko ati s kartico plača.”
NO COMMENT.
2 comments August 24th, 2010
Situacija je pač takšna, da nekih finančnih presežkov za daljši dopust ob morju letos ne bo. A kaj, ko Sarini vrstniki že od začetka poletja lepo eden za drugim odhajajo in prihajajo iz počitnic na morju, Sari pa je potem včasih težko in neprijetno razlagati, zakaj pa mi ne bomo letos šli na morje. Potem še pride kakšna razglednica s širno modrino in ladjicami na slikah in spet se moramo na nek način izgovarjati. In ker smo se itak odpravljali na obisk v Logatec, sva si z Urško rekla, pa pojdimo do morja.
Bilo je že res pozno zvečer, ko sem si na telefonu nastavil budilko: 03:50, če se ne motim. Saro in Urbana bi kar iz postelje preselila v avto, do jutra bi že lahko bili na primorskem. Ne spomnim se več, ali sem napačno nastavil alarm ali ga samo prekinil in zaspal dalje, ampak zbudili smo se šele krepko po 7. uri. No, ja. Mogoče niti ni taka katastrofa, vsaj zaspani ne bomo cel dan. Kar pa zna biti celo nevarno, če preživiš skoraj tretjino dneva na avtocesti. Samo še ta dan velja naša tedenska vinjeta. Kot se staremu avtu streže, v Mariboru kupimo flašo olja in podmažemo našo mašinco, ki je že precej na suho tekla. Ob pol devetih krenemo iz Maribora.
Na vzhodnem delu ljubljanske obvoznice v smeri proti Brezovici se začne zgoščati promet. Še preden zapustimo Ljubljano, vozimo v koloni. Kolona se vleče vse do Logatca, občasno stojimo. Porabimo slabo urco več, a le pridemo v Logatec, kjer nas Staša, Simon in Anuša prav prisrčno sprejmejo in pogostijo z več kot odlično domačo malico. Staša že šteje dneve in zdaj, zdaj se lahko zgodi, da se jim pridruži nov član z menda delovnim imenom Janez. Pravzaprav se ga je to ime že tako prijelo, da se zna zgoditi, da ga Janezek tudi dobi. 
Poleg malice dobimo še gajbico sveže zelenjave iz njihovega vrta in gajbico čudovitih sliv, tako sladkih, da so tiste, ki jih nismo uspeli pojesti, včeraj že fermentirale.:)
V Logatcu
Na poti do Kopra sta Sara in Urban v avtu zaspala. Sara je Urški naročila, da jo zbudi, ko pridemo do morja. Ni bilo potrebno, saj se je zbudila sama, ko smo se približevali Kopru in smo že lahko videli morje. Sara je ob prvem pogledu na modrino in ladjice v daljavi bila tako zelo in iskreno srečna, da sem ob njenem navdušenju skoraj dobil solze v očeh. Uspeli smo parkirati v senčki blizu Bernardina in se odpravili na sprehod iz Portoroža v Piran. Bilo je vrooooooooče! Ustavili smo pri vhodu v Piran, kje je bila majhna plažica, čisto pravšnja za to, da smo se lahko končno malo ohladili. Sari se je zdelo strašno zabavno ležati v vodi in pustiti, da so jo zalivali valovi medtem, ko je Urbana bilo potrebno tesno držati v naročju in se vsaj malo dotikati kopnega, da ni jokal na ves glas.
Dolgo se nismo zadržali, ker nas je že klicala Sandra iz Domžal, da nas z Andrejem in Niko pričakujejo. Jaz sem odpeketal po avto, Urška in otroka pa so me počakali pri rampi na vstopu v Piran. Na hribu nad Portorožem in Fieso smo si privoščili kosilo in se po kosilu odpravili proti domu z vmesno postajo v Domžalah, kjer sta nam Sandra in Andrej razkazala nedavno kupljeno hišo in predstavila načrte za njeno obnovo, ki je že v teku.
Domov smo se vrnili malo po deseti uri zvečer. Sara in Urban sta zaspala že med potjo. Optimiran večerni ritual (zobki, ritka, pižamica) in že sta lahko dalje sanjala v njunih posteljcah. Naslednji dan smo bili polni lepih vtisov in vsaj malo potešeni z morjem.
1 comment August 24th, 2010
V nedeljo je Urška bila doma in lahko smo razmišljali, kako skupaj preživeti ta dan. Nekaj po osmi uri smo zajtrkovali, potem pa se odpravili na sprehod do trgovine in še malo posedeli na kavici v družbi Gorana, Valerije in Mojce. Medtem nas je razveselila novica o novem naraščaju v krogu naših prijateljev, punčki Ajdi. Pero in Barbara, kar pogumno novim izzivom naproti! Ko smo se vrnili domov smo spet malo pomalicali in že je bil čas za opoldanski počitek. Med pripravo kosila je padla ideja, da popoldan obiščemo dedija v Vareji. Poklical sem ga domov, oglasila se Nevenka. Rekla je, da se smuka nekje okoli hiše, da sta sicer doma, ampak naj bi dedi dopoldan nekaj razmišljal o ribičiji. “Nič zato”, sem rekel, “bomo pa skupaj šli na ribičijo!”
Po kosilu spakiramo stvari in že smo na poti v Varejo. Dedi res pripravi ribiško opremo in pripravljeni smo na novo dogodivščino. Urška se odloči, da bo ostala pri Nevenki in ji delala družbo, mi pa se odpeljemo na ribnik, nekaj km ven iz Ptuja. Dedi kmalu ujame prvo ribo. Mojega trnka niti povohajo ne. Šele ko kruh zamenjam za črva, postane bolj zanimivo. Tudi Sara želi poskusiti srečo in spretnost. Dedi ji odstopi njegovo palico in razloži, kako mora potegniti, ko ji bo rekel, naj potegne. Že po nekaj poskusih Sara čisto zares ujame čisto pravo ribo!! Super!
Kasneje ji jaz dajem ribe, ki jih odpnem iz trnka v roko, da jih ona vrže v mrežo. Medtem ji enkrat spodrsne in z eno nogo stopi v vodo. Nič hujšega. Kmalu bomo doma. Tudi Urban uživa ob vodi. Ves čas nabira listje in vejice ter jih meče v vodo. Potem najde robide in začne še te metati ribam, da ne bi bile lačne. Spet je že pozen večer, ko se vrnemo domov. Na poti v Ruše nas spremlja nevihta in počutimo se kot fotomodeli v fotografskem studiju. Bliska iz vseh strani. Ena strela je lepša od druge.
In spet je en vikend za nami. Morda kmalu vzamem nekaj dni dopusta in kakšen podoben vikend poustvarimo med tednom, da nam bo dlje časa skupaj lepo.
1 comment August 9th, 2010
V soboto ni bil nič kaj poletni dan. Res, da je bilo prej toplo kot hladno, a je v zraku bil prisotenj vonj po vlagi, obetalo se nam je spet deževje, kot da ga nimamo že dovolj. Smešno? Ja, če pomislim, kako bi si takšnega vremena želeli pred 14 dnevi, ko smo se skoraj celi mesec “kuhali”, je res malo smešno.
Urška se je še zadnjič morala udeležiti samozaposlitvenega seminarja, delavnice, ali kakor je komu ljubše, jaz pa sem želel, da bi popoldan le skušali preživeti na prostem. Medtem, ko sta Sara in Urban spala, sem pripravil kosilo. Po spanju smo pojedli kosilo, pospravili posodo, se primerno športno obleki, naložili nahrbtnike (tudi dežni plaščki niso manjkali) in se odpravili – na Pohorje. Pripeljali smo se pod spodnjo postajo vzpenjače in se v rahlem dežju odpravili proti našemu cilju, Trikotni jasi. Jenny je seveda bila z nami. Brez težav (če odštejem Sarin padec malo pred ciljem) smo počasi prispeli na Trikotno jaso.
Ker smo bili prijetno utrujeni, smo se okrepčali z vodo, banano in jabolkom, potem pa brž krenili na pot nazaj, saj je ura že bila okoli 19. zvečer, če ne celo kakšno minutko več. Prijetno utrujeni smo se z mamo dobili pri babi Esi in se hitro pohvalali, kakšen podvig da nam je uspel.
Add comment August 9th, 2010
Preverjeno zanesljiv ..
.. in cenovno ugoden gostitelj.
www.verzko.com