Od Maribora do Pirana

August 24th, 2010

Situacija je pač takšna, da nekih finančnih presežkov za daljši dopust ob morju letos ne bo. A kaj, ko Sarini vrstniki že od začetka poletja lepo eden za drugim odhajajo in prihajajo iz počitnic na morju, Sari pa je potem včasih težko in neprijetno razlagati, zakaj pa mi ne bomo letos šli na morje. Potem še pride kakšna razglednica s širno modrino in ladjicami na slikah in spet se moramo na nek način izgovarjati. In ker smo se itak odpravljali na obisk v Logatec, sva si z Urško rekla, pa pojdimo do morja.

Bilo je že res pozno zvečer, ko sem si na telefonu nastavil budilko: 03:50, če se ne motim. Saro in Urbana bi kar iz postelje preselila v avto, do jutra bi že lahko bili na primorskem. Ne spomnim se več, ali sem napačno nastavil alarm ali ga samo prekinil in zaspal dalje, ampak zbudili smo se šele krepko po 7. uri. No, ja. Mogoče niti ni taka katastrofa, vsaj zaspani ne bomo cel dan. Kar pa zna biti celo nevarno, če preživiš skoraj tretjino dneva na avtocesti. Samo še ta dan velja naša tedenska vinjeta. Kot se staremu avtu streže, v Mariboru kupimo flašo olja in podmažemo našo mašinco, ki je že precej na suho tekla. Ob pol devetih krenemo iz Maribora.

Na vzhodnem delu ljubljanske obvoznice v smeri proti Brezovici se začne zgoščati promet. Še preden zapustimo Ljubljano, vozimo v koloni. Kolona se vleče vse do Logatca, občasno stojimo. Porabimo slabo urco več, a le pridemo v Logatec, kjer nas Staša, Simon in Anuša prav prisrčno sprejmejo in pogostijo z več kot odlično domačo malico. Staša že šteje dneve in zdaj, zdaj se lahko zgodi, da se jim pridruži nov član z menda delovnim imenom Janez. Pravzaprav se ga je to ime že tako prijelo, da se zna zgoditi, da ga Janezek tudi dobi. Poleg malice dobimo še gajbico sveže zelenjave iz njihovega vrta in gajbico čudovitih sliv, tako sladkih, da so tiste, ki jih nismo uspeli pojesti, včeraj že fermentirale.:)

V Logatcu

Na poti do Kopra sta Sara in Urban v avtu zaspala. Sara je Urški naročila, da jo zbudi, ko pridemo do morja. Ni bilo potrebno, saj se je zbudila sama, ko smo se približevali Kopru in smo že lahko videli morje. Sara je ob prvem pogledu na modrino in ladjice v daljavi bila tako zelo in iskreno srečna, da sem ob njenem navdušenju skoraj dobil solze v očeh. Uspeli smo parkirati v senčki blizu Bernardina in se odpravili na sprehod iz Portoroža v Piran. Bilo je vrooooooooče! Ustavili smo pri vhodu v Piran, kje je bila majhna plažica, čisto pravšnja za to, da smo se lahko končno malo ohladili. Sari se je zdelo strašno zabavno ležati v vodi in pustiti, da so jo zalivali valovi medtem, ko je Urbana bilo potrebno tesno držati v naročju in se vsaj malo dotikati kopnega, da ni jokal na ves glas.

Dolgo se nismo zadržali, ker nas je že klicala Sandra iz Domžal, da nas z Andrejem in Niko pričakujejo. Jaz sem odpeketal po avto, Urška in otroka pa so me počakali pri rampi na vstopu v Piran. Na hribu nad Portorožem in Fieso smo si privoščili kosilo in se po kosilu odpravili proti domu z vmesno postajo v Domžalah, kjer sta nam Sandra in Andrej razkazala nedavno kupljeno hišo in predstavila načrte za njeno obnovo, ki je že v teku.

Domov smo se vrnili malo po deseti uri zvečer. Sara in Urban sta zaspala že med potjo. Optimiran večerni ritual (zobki, ritka, pižamica) in že sta lahko dalje sanjala v njunih posteljcah. Naslednji dan smo bili polni lepih vtisov in vsaj malo potešeni z morjem.

Entry Filed under: Družinske