Konec tedna na Lošinju

Da bi letošnje leto bolje izkoristil za potapljanje sem predlagal, da obiščemo Mali Lošinj, kjer bi se lahko priključil potapljačem iz kluba NovaSub iz Kamnika in z njimi opravil nekaj potopov v sklopu organiziranega mini-potapljaškega tabora. Ker je že samo potapljanje ne-prav-poceni šport, smo iskali najugodnejšo namestitev. Hotelske in apartmajske namestitve (če se je sploh kaj našlo) so bile predrage, zato smo logično pristali na kampiranje v Kampu Čikat.

S kampiranjem nimava z Urško nekih pravih izkušenj, še manj pa imava potrebno kamping opremo. Zato sva prosila Aleša in Polono, da nam posodita njun šotor z eno spalnico in večjim predprostorom, kar tudi ni bil problem. Poleg šotora sva dobila še zabojček z osnovno opremo (napihljiva blazina, priključni kabel, podaljški – razdelilci, luč, tlačilka, …). Spsodila sva si tudi mini hladilnik, ki pa ob dejstvu, da ga je bilo potrebno poleg vsega ostalega spraviti v avto, niti ni bil tako zelo “mini”. Izkazalo pa se je, da je nepogrešljiv del kamping opreme. Darja nam je posodila še dodatno napihljivo blazino in indukcijsko kuhališče (prav tako super zadevca). Ker smo na počitnice povabili še omo, smo si morali sposoditi še en manjši šotor. Alešev brat Andrej mi je prijazno posodil potapljaški jopič, regulator in podvodno svetilko, kar mi je kasneje prihranilo nekaj evrčkof, ki bi jih sicer moral plačati za izposojo opreme v diving centru. Napolnili smo kovček z oblačili in obutvijo, eno veliko torbo z jedilnim priborom, začimbami, čistili, oljem, kisom ipd., vzeli vse povštre, ki jih premoremo, dve tanjši odeji, nekaj flis dekic, omino torbo, maske, dihalke, plavutke, hitri pekač, blazine za plažo .. in še bi se kaj našlo. Skratka, avto smo po dobri uri mučenja uspeli napolniti, v strešnem kovčku pa bi se še celo našelo malo prostora za .. recimo še en povšter. Odrinili smo v sredo, okoli pol dvanajste ure dopoldan.

Tokrat smo se odločili, da bomo prečkali Krčki most, se peljali čez otok Krk in na trajekt šli v Valbinski in ne Brestovi. S tem se izognemu kupu neprijetnih ovinkov od Opatije do Brestove in prihranimo nekaj kilometrov vožnje po otoku Cresu. Na plovbi do Cresa sem zagledal jato delfinov, ki je kakšnih 200-300 m pred nami elegantno plavala po kanalu med Krkom in Cresom. Pohitel sem k Urški in otrokom ter se že po poti drl, naj hitijo pogledati delfine. Ljudje so hitro razumeli, čemu takšna vnema, in se še sami pomaknili na najboljšo točko za opazovanje na trajektu. Kakšnih 5 minut smo jih lahko opazovali, dokler se niso oddaljili in izginili v modrini.

Čakala nas je še dolga pot čez otok Cres in od mesta Osor, kjer se Cres in otok Lošinj stikata, do Malega Lošinja. Nekaj čez šesto uro popoldan smo prispeli v mesto Mali Lošinj in se morali ustaviti v koloni, kjer smo čakali, da ladje preplujejo z rotirajočim mostom premoščeno ožino sredi mesta. Dvakrat na dan se most odpre in ladje si tako privarčujejo precej časa in goriva, kot če bi morale obpluti zares dooooolgi otok Lošinj. Malo pred sedmo uro zvečer smo prispeli v Kamp Čikat.

Avto smo ustavili pred recepcijo in šli po prve informacije. Parcelirana mesta so bila vsa zasedena, zato nam je ostala le možnost poiskati kotiček pod stoletnimi borovci, primerno velik za postavitev naših dveh šotorov. V višku sezone to ni tako enostavna naloga, kot se zdi, čeprav je kamp precej velik in ravno njegova velikost nam je črpala preostanek energije, ko smo šetali od enega na drugi konec kampa in iskali primerno mesto. Kamorkoli smo se postavili in se spraševali ali bi bilo mesto primerno, smo naleteli na radovedne oči sosedov iz katerih se je dalo prebrati, da naša navzočnost ni med bolj zaželenimi. Vsak pač želi imeti čimveč mesta zase in eni, očitno dovolj zgodni, si na teh neparceliranih mestih zgradijo prava posestva. Kočno najdemo primerno mesto in se z naglico lotimo postavljanja šotora in razpakiranja najnujnejših stvari. Oma je odpeljala otroka k morju, midva z Urško pa v akcijo. Kmalu se je zmračilo in sva morala nadaljevati z naglavnimi svetilkami. Topil sem se v lastnem potu. Končno je šotor bil postavljen, blazine napihnjene in postlane, najnujnejše razmetano po robu predprostora, elektrika priključena in prostor osvetljen. V pričakovanju naslednjega dne smo se porazdelili po šotorih (Sara je spala z omo) in ob slabem spancu preživeli prvo noč.

Naslednji dan sem poiskal potapljaški center in se dogovoril za pričetek potapljanja v petek. Potem sem se vrnil k družini na peščeni plaži le nekaj korakov hoje od centra. Otroka sta v vodi neizmerno uživala in ob pogledu na njuno živahno čofotanje, smo tudi mi začeli lažje preživljati naše počitnice.  Za kosilo smo si pripravili kampersko klasiko: čevape in nekaj pečenega piščančjega mesa, čeprav le iz ponve in ne roštilja. Zvečer smo obiskali še znance in se zaklepetali pozno v večer, da sta otroka omagala kar na njihovih ležalnikih in sva ju morala z Urško nesti speča do šotora.

Petek je bil prvi potapljaški dan. Kljub občutku, da je vsako postavljeno vprašanje ali prošnja osebju DC bilo majčkeno odveč, se je dan super začel. Na poti iz zaliva Čikat proti Susku smo naleteli na družino delfinov. Materi z mladičem smo se uspeli približati do kakšnih 10 m in lahko sem užival ob pogledu na njuno elegantno preskakovanje valov. Ladja je bila zelo počasna in do Suska smo se vozili kakšno uro. Lokacija je bila zelo obetavna, saj velja za eno lepših lokacij na Jadranu: Rt. Margarina ali podvodni  “Big Canion”. Skupaj s sopotapljačico sva bila dodeljena voditelju potapljanja, Mateju, ki naju je že na začetku opozoril, da zaradi omejitev, ki veljajo za OWD-je, naša globina ne bo presegala 18m, morda ponekod za kakšen meter, največ dva. Zaradi tega se je razlikoval tudi naš plan potopa, kjer bi kanjon le “oplazili”. No, pa ga nismo. Kanjon smo delno zgrešili in si tako lahko ogledali le njegovo  zunanjo steno, sicer zanimivo, a kaj, ko smo bistvo spustili. Počutil sem se kot najstnik, ki mu punca obljubi uresničitev njegovih fantazij, vse skupaj pa ostane pri mučkanju na fotelju, ker ona pač še ni pripravljena, ali pa se ji zdi, da tipček ni dovolj zrel za kaj takšnega. Razočaranje bi kljub temu bilo preveč, saj je vsak potop po svoje lepo doživetje in že sem se veselil popoldanskega potopa.

Ko sem se vrnil do šotora je skoraj bil čas za kosilo .. ali vsaj za razmišljanje o tem, kaj sploh jesti. Ker nam je od prejšnjega dneva ostal še en paket čevapčičev, sem se domislil še ene izvrstne jedi po kampersko: omaka a la’ bologneze čevapčiči ali kako iz čevapčičev narediti polivko za špagete. Ja, tile Lidl čevapčiči so kar nabiti in jih je težko razdrobiti v nekaj, kar bi bilo podobno polivki, a z dovolj truda se da temu vsaj malo približati. Namesto paradižnikove omake smo v omako narezali en sveži paradižnik in dodali četrt vrečke paradižnikove juhe z zakuho. Ker sem že moral hiteti na drugi potapljaški izlet in nisem mogel počakati na špagete, sem “polivko” lahko le poskusil in sploh ni bila slaba! To smo družno dokazali, ko smo zvečer z užitkom pojedli še ostanke kosila.

Drugi izlet je bil proti otokoma Male in Velike Srakane. Luštna lokacija. Kot že prej, tudi tokrat omejitev do -18 metrov. Kolegica se je precej ukvarjala s kontrolo zraka in pri 100 barih prav odfrčala do voditelja, da je pokazala svoje stanje na barometru. Ja, že ti zrak kje ne uhaja, se da počakati tudi na prvo naslednjo priložnost vidnega kontakta, ne pa strašiti umirjene potapljače (kot sem sam, he, he) .. , kot da se ji bo v trenutku jeklenka spraznila. No, saj punca kar dobro tauha in si bo iskušnje dovolj hitro nabrala, morda celo naredila AOWD pred mano. Od življenja razen jat ribic ni bilo videti nič pretresljivega, sam potop pa je zaradi terena bil dovolj zanimiv, da lahko rečem, da sem bil zadovoljen.

Drugi potapljaški dan je bil organiziran kot celodnevni izlet na otok Premuda. Zaradi velikega števila prijavljenih potapljačev, je bilo potovanje do otoka organizirano z dvema barkama in vesel sem, da sem bil na hitrejši, saj sem se prejšnji dan naveličal cijazenja s staro dizelsko zibelko. Do otoka smo potrebovali kakšno uro in pol vožnje. Prva lokacija velja za eno najpopularnejših lokacij na Jadranu, imenuje se “Katedrala”. Gre za podvodno jamo z nekaj odprtinami na zgornji steni, skozi katere pada v jamo nekaj svetlobe. Celotni strop je porozen in pri plavanju na zunanji strani nad jamo je mogoče opazovati neštete mehurčke zraka potapljačev v jami, da izgleda, kot da si v steklenici z mineralno vodo. Ja, jaz sem si jamo več ogledoval od zunaj kot od znotraj. Kljub temu mi je bilo dovoljeno vstopiti v jamo in si ogledati njen začetni del, kjer je bila maksimalna globina okoli 19m. Super doživetje, kakšno bi šele bilo, če bi lahko skozi jamo plaval! No, tudi potop zunaj jame je bil dovolj zanimiv. Ko smo se dvignili na površje, je kapitan sosednje ladje že pripravljal naše kosilo: pečena riba (skuša) ali meso iz žara. Jaz sem se odločil za prvo in ni mi bilo žal. Kosilo smo pojedli v novem pristanišču v kraju Premuda, kjer je hudo primanjkovalo sence. Tisti, ki so v žep vtaknili nekaj kun, so se umaknili v senco bližnjega kafiča in se osvežili s sladoledom, meni butlu, pa je preostalo pohajkovanje v radiusu 10m okoli obeh bark, občasnem izmikanju v senco pod streho barke ali skoku v vodo (da vsaj za trenutek nisem občutil vročine na svojih plečih).

Zadnji potop smo opravili le kakšnih 100-200 m od obale, kjer smo zasidrali barko, potem pa plavali čez plitvino med dvema otočkoma in pričeli s potopom na zunanji steni desnega otoka. Kmalu sem na globini približno 15m opazil, kako iz lunje na steni moli majhna glava, ki pa ni bila ugorjeva. Bila je morena. Ena majhna, čisto prava morena. V Jadranu! In Tine jo je videl! Super! Skoraj nisem mogel od nje, tako sem bil vesel tega odkritja. No, pa sem ji le moral pomežikniti in odplavati naprej z Ireno, mojo potapljaško partnerko in voditeljico. Plavala sva na globini med 15 in 20m. Našla sva še enega večjega raka, tako poraščenega, da so ga izdajale samo noge, vse ostalo je bila gmota alg. Na površje smo se dvignili pred plitvino. Ker je s vso potapljaško opremo na hrbtu lažje plavati pod vodo kot nad vodo, sem se potopil in proti barki plaval na globini okoli 2.5m. Srečal sem majhno hobotnico, ki je po turško sedela pred ozko razpoko in se vanjo potegnila, kot bi jo posesal vakum, ko sem se ji približal. S prstom sem podregal v razpoko in na koži čutil njen prisesek, a je nisem več mogel pregnati ali potegniti iz luknje. Malo naprej je iz podobne razpoke štrlel rep živali, po obliki bi rekel, da je bil ugorjev, kar je bilo presenetljivo glede na to, na kakšni globini je bil. Ko sem se ga hotel dotakniti, je urno izgini pod skalo in nisem ga več mogel najti. Ta potop je bil odličen zaključek potapljaškega dneva in potapljaškega izleta na Lošinju.

S potaljaškim centrom na Cresu sem se dogovoril, da jih spet obiščem v nedeljo na poti domov in z njimi opravim še zadnji potop. V nedeljo smo že ob 7. uri pričeli s pospravljanjem šotora in ob 9. uri smo kot drugi v vrsti spet čakali pred mostom. Če bi bili minuto hitrejši, nam tega ne bi bilo treba, a kaj čmo. Po 25 minutah čakanja smo oddrveli proti Cresu, kamor bi morali dospeti do 10. ure. Kakšen kilometer pred Cresom je Sara morala bruhati in smo zato nekaj minut stali ob robu ceste. Do diving centra smo prišli malo čez deseto uro in brž sem moral zbrati svojo opremo, da sem se lahko pridružil novi skupini potapljačev, ki so se odpravljali na Rt. Draženj, ne daleč od mesta Cresa. Potop je trajal okoli 50 minut, žal smo našli le poginulega ugorja na peščenem dnu (in ga pustili v poslastico morskim mrhovinarčkom). Z Urško sva razmišljala, da bi izkoristila priložnost in bi tudi Urška poskusila potapljaško opremo uporabiti v vodi, a si je potem premislila in sva to idejo preložila na drugo priložnost. Pojedli smo pice in se odpravili proti trajektu. Po uri čakanja smo se odpeljali proti Krku in od tam proti domu. Omo smo odpeljali v Lovrenc, kjer jo je Karlo že nestrpno-nestrpno pričakoval. Mi smo bili doma nekaj čez deveto uro zvečer. Sara je spala že v avtu in po tuširanju nadaljevala v svoji postelji, Urban pa zaradi prespanega večjega dela poti imel malo težav s spečnostjo, zato je zaspal precej kasneje. Z Urško sva razpakirala avto in pospravila stvari, kar je za pospraviti bilo.

Za nami so lepe počitnice in super kamperska izkušnja. Razmišljamo o tem, da si čez čas kupimo nekaj opreme in potem na kampiranje oddidemo večkrat. Se že veselim.

5 comments August 22nd, 2011

Akrobatski padec

Zdaj smo že vsi na kolesih, Urban je “ta večje” kolo že dobro osvojil. Kakšen padec tu in tam se zgodi, a kako bi lahko kdo bil kolesar, če občasno ne občuti podlage na svoji lastni koži? Zato smo zaradi njih le še bolj pogumni in drzni, kot pravi kolesarji morajo biti.

Kot ponavadi, se tudi danes konec naše poti zaključi z rahlim klancem, ki ga ob pravilni uporabi zavor tako Urban kot Sara obvladata. Zato se Sara pogumno spusti po klancu navzdol. Pod klancem nas čaka Jenny. Vesela nas je bolj kot takrat, ko smo se domov vrnili po 12 dneh dopusta. Zažene se proti Sari, ki je ravno dosegla najvišjo hitrost. Sara se prestraši, pritisne na zavoro ob tem pa dobesedno odleti iz kolesa. Na srečo se je padec končal brez poškodb in se je tudi Jenny pravočasno umaknila, jok je bil bolj posledica neljubega presenečenja.

Ko Saro še vso ihitajočo tolažim, pravim: “Še sreča, da se nisi poškodovala!”

Sara doda: “In še sreča, smrk, smrk, da nisem Jenny poškodovala bolane tačke (Jenny ima po operaciji še vedno povito tačko)”.

Add comment August 12th, 2011

Jenny na operaciji

Pred nekaj meseci smo opazili, da ima Jenny na sprednji tački za nohet veliko bulo. Bila je mehka na dotik, koža zelo napeta, zato sem domneval, da gre za kakšno gnojno bulo. A vendar nisem veterinar in brez posega, se tega ne da z zagotovostjo trditi. Jenny smo odpeljali k veterinarju. Veterinar je bulo punktiral in iz nje potegnil kar precej temne, gnojne tekočine. Pripravil je tudi vzorec za analizo pod mikroskopom in potrdil, da gre za gnojno vnetje. Z iglo je zarezal v površino kože in iz bule iztisnil še preostanek gnoja. Če bi se zadeva ponovila, bi bila potrebna operacija, saj lahko gre za vnetje kožne žleze lojnice, lahko pa tudi za kaj drugega.

Bula se je kmalu spet napolnila in celo prerasla svojo prvotno velikost. Urška se je potrudila in poklicala dve veterinarski ambulanti: “našo” v Mariboru in priporočeno veterinarsko ambulanto v Moravskih Toplicah. Ko je v slednji vprašala za okvirno ceno takšnega posega, brez da bi ji povedala o ponujeni ceni v Mariboru, je gospa dejala: “Gotovo precej manj kot bi plačali v Mariboru”. In ta faktor je bil skoraj 3!! Tako smo Jenny naročili na poseg v Moravcih in jo tja včeraj tudi odpeljali.

Ker so psi menda precej občutljivi na splošno anastezijo, poleg tega pa je Jenny imela precej nizek srčni utrip, se je veterinarka odločila, da ji damo le pomirjevalo, ki jo bo spravilo v rahli dremež. Po desetih minutah je Jenny že dremala in smo jo odnesli na mizo. Ko je mesto posega bilo pripravljeno, je veterinarka naredila prvi rez. Gnojna tekočina je v curku brizgnila veterinarki v obraz, jaz sem pa od presenečenja kar malo odskočili od mize. Potem je še nekajkrat špricnilo iz rane, dokler ta ni bila čisto prazna in pripravljena na čiščenje. Z grelnikom, kot je tisti za spajkanje, je žgala tkivo in kmalu se je pokazal vzrok vetja. V rani je bilo precej koščkov tujkov, ki jih je Jenny verjetno staknila med svojim tekanjem za žogo. Ko so bili vsi tujki odstranjeni, je veterinarka rano zašila, vtisnila vanjo še malo antibiotika in jo povila. Jaz sem ves čas stal ob Jenny in jo božal. Kljub dremežu je nekajkrat trznila in skoraj razsipala pribor iz mize. Dobila je še eno injekcijo antibiotika in sredstav za prejšnje prebujanje, za popotnico pa smo dobili še dve tabletki in novo dozo injekcije, ki ji jo bom moral dati danes jaz sam.

V avto smo jo odnesli še vso omamljeno in trajalo je še dobro uro, preden se je pošteno prebudila. Ko sem ji doma pomagal zlesti iz avta, je najprej poiskala žogo, jo prinesla in hotela prositi, da ji jo vržem. Žogo sem skril in je raje od Urške dobila majhen priboljšek. Noč je prespala v stanovanju. Upam, da se ji rana dobro zaceli, čez 10 dni pobiramo šive.

Aja! Cena? Če so nam v Mariboru govorili o ceni ok 160 EUR, smo v Moravcih plačali slabih 60.

3 comments August 5th, 2011

Sara se potaplja

Škoda, da tukaj nimam slike, moram pa to obeležiti, da se bova nekoč po uspešnem potapljaškem dnevu spominjala, kakšni so bili njeni začetki.

Vsa prepotena in umazana sem Urbana in Saro zvečer posadil v bano in jima natočil dovolj vode za čofotanje in igranje. Spomnil sem se, da bi si lahko igro popestrila z maskami, ki sta jih dobila lansko leto, če so jima še prav. Zakaj jih nismo vzeli že na morje, ne vem. Bila sta takoj za akcijo in hotela imeti vsak svojo masko na glavi. Pri Sari je še šlo, Urbanova glava pa je bila prevelika za pas in si je moral masko držati na obrazu z rokami. Sara se je želela potunkati in pogledati skozi masko pod vodo, pa sem ji prinesel še dihalko. Najprej je globooooooko zajela sapo – čeprav je imela v ustih dihalko. Potem sva malo povadila in se naučila, da z dihalko v ustih ni potrebno zadrževati zraka, če glavo damo pod vodo. In tako je moja potapljačica z masko in dihalko v bani iskala ribice, ki sta jih z Urbanom raztrosila med igro.

Ja, to so Sarini potapljaški začetki .. Bravo!

Add comment August 2nd, 2011

Brez koles II

To, da se Urban stalno trudi, da ne bi zaostajal za Saro, je že znano dejstvo. Čeprav bo v letih vedno zaostajal za njo, pa jo v kakšni stvari že presega: npr. v kilogramih. Če bi bil le malo bolj “podumen” kot je, bi že znalo biti nevarno. Kljub temu, da Saro skuša stalno posnemati, pa sta si precej različna. Urban pri hrani ni tako izbirčen, kot Sara, Sara se prej opogumi kot Urban, Urban je hitro užaljen in postane cmera, Urban je precej živahnejši in navihan, Urban je očitno veliko bolj neroden, četudi le po nesreči, Sara je nekoliko manj cartasta in še bi lahko našteval razlike med njima ..

Tokrat je Urban sam pokazal interes, da posnema Saro v vožnji kolesa brez pomožnih koles. Da bi se naučil loviti ravnotežje, smo mu pred dvema mesecema podtaknili poganjavčka, ki ga je začuda sprejel, saj se pred tem z njim ni hotel voziti (jaz se tudi ne bi – zakaj, če je pa veliko lažje s pedali?). Tokrat pa je hotel “malo kolo”, ki sem mu že takrat odstranil pomožna kolesa, če bi fanta slučajno zamikalo. In? Če je Sara rabila samo malo pomoči, da se je začela voziti po dveh kolesih, je Urban sploh ni potreboval. Enostavno je vzel malo kolo in se odpeljal kakšnih 10m kar po domačem dvorišču, travi in grbinah .. Seveda sva oba z Urško bila več kot navdušena.  Morda se še letos nauči voziti tudi z večjim kolesom, ki ga je dobil za rojstni dan, a ima še namontirana pomožna kolesa. Potem bomo vsi super mobilni in si bomo privoščili kak krajši kolesarski izlet.

Bravo, fant moj!

2 comments August 2nd, 2011