Presenečenje

September 19th, 2011

Prejšnji teden sem kot vsako leto, spet zavrtel kolo, ki šteje moja leta in ga obrnil na številko 34. Ljudje te starosti so še nedolgo nazaj bili zame gospe in gospodje, tete in strici, očetje in matere .. opa, stop. Starš sem pa že nekaj let in rad sem starš, nad tem se ne pritožujem. A ravno staršem se nam še posebej zdi, da čas beži hitreje, kot bi si želeli.

Svojega rojstnega dneva se vsako leto veselim, saj imam občutek, da je to moj dan. Vem, da se bodo name spomnili vsi, ki so mi blizu in mi zaželeli najboljše. Te besede slišim enako, kot če bi mi povedali, da me imajo radi. In to je dober občutek. Darila, ki jih prejmem niti niso toliko pomembna, ne zanikam pa, da se jih veselim. Rad imam presenečenja. Ne zaradi njihove materialne vrednosti, ampak ker je dober občutek pričakovanja, negotovosti, kaj bo tisto, kar boš dobil. Pa četudi je malenkost iz trgovinice za  1,99 EUR, cvet, vic. Se pa vedno zgodi, da se uresniči tudi kakšna želja, če ne drugače, si jo uresničim sam in je rojstni dan pač dober izgovor za to.

Ne bom pisal o vseh darilih, ki sem jih prejel, zame so vsa enako vredna, da so le poklonjena iz srca. Bom pa napisal nekaj o presenečenju, ki mi ga je pripravila Urška.

Nekako sem sumil, da se doma nekaj kuha. Dobesedno. Urška je iz knjižnice že pred dnevi prinesla dve kuharski knjigi o sladicah, Sara je namignila, da mi bosta z mamo pripravili presenečenje, a ni povedala kakšno, neki namig je dala še oma. Tisti dan sem najprej dobil voščilo v obliki pesmice “Vse najboljše zate”, ki mi jo je Sara zapela v telefon, doma pa še lubčka od vseh in darilo: čokoladna torta, ki so jo spekli Urška, Sara in Urban. Njami! Urška je rekla, da mi želi še nekaj pokloniti, a naj sam povem, kaj je tisto, kar potrebujem ali si želim. Rekel sem, da si želim le kakšnega večera samo za naju, pa magari greva na pizzo ali hamburger.

V soboto zjutraj Urški povem, da smo naslednji vikend vabljeni k dediju na praznovanje njegovega rojstnega dneva, kuhal bo bograč. In potem se Urška razjezi: “Mi nisi mogel tega prej povedati? Zakaj pa ne to nedeljo, a nisi rekel, da gremo to nedeljo?”. Ja, ampak dedi je termin prestavil, jaz pa sem tudi rekel, da je ok, saj nisem vedel za nobene plane, ki bi jih imeli za naslednji vikend. Ta vikend bi itak šlo bolj na tesno, saj naju je čakal nastop z godbo že danes in drugi nastop jutri. Potem mi Urška pove, da je zame pripravljala presenečenje za naslednji vikend. Po majhnem premoru predlaga: “Odpovejva nastop, meni pa daj 2 uri, pa skušam presenečenje prestaviti na ta vikend”. To bi pomenilo iti v akcijo takoj, vključno s tem, da otroke odpeljeva njeni mami v varstvo. In res, Urška se oboroži z dvema telefonoma, odvihra na dvorišče, jaz medtem pripravim zajtrk. Ko pride nazaj reče, da je vse urejeno in da je pred mano vikend presenečenj. Opa!

Otroka sem odpeljal v Lovrenc, ko sem se vrnil domov, je pred vrati stal kovček. Kovček? Ja kam pa greva? “Notri imaš nekaj za preoblečt in preobut, ker boš verjetno kaj zašvical in malo boš moral hoditi”, je rekla. Odpeljeva se v smeri proti Mariboru, kjer Urška še skoči na banko. Potem reče, naj peljem v smeri proti Prekmurju. Prekmurje? Hribi? Hoja navzgor? Hmm … No, ker je že bil čas kosila, predlaga, da se nekje ustaviva in nekaj pojeva. Kot iz rokava strese tri predloge.  Izberem gostišče Rajh v Bakovcih. Zanimiv jedilnik. Jagenjčje zarebrnice so bile odlične!

Vozi Urška. Peljeva se v Mursko Soboto kjer ugotovi, da nisva na pravi poti. Vprašam jo, v katero smer želi iti in ji pomagam se pravilno usmeriti. Peljeva se proti Moravcem. V krožnem prometu naredi nekaj krogov, potem se usmeri nazaj proti Murski Soboti, a kmalu zavije levo in parkirava pred Hotelom Livada. Nisem pričakoval, da bi to presenečenje lahko bilo podobno tistemu pred tremi leti. Morda bova obiskala wellness in se potem glede na pravo poletno vreme odpravila k bazenom na prostem. Urška gre k receptorju, jaz čakam. Vrne se s karticami za sobo: “Pred nama je lep vikend. Ok?”. Saj sem komaj verjel. V sobi sva odvrgla svoje stvari, se oblekla v kopalke in odvihrala proti bazenom. Ob 18:20 sva bila naročena na tajsko masažo.

Tajska masaža. Slišal sem že, da je precej intenzivna, niti približno pa nisem pričakoval, da bo tako zeloooooo intenzivna. Če kdo rabi idejo za skrito kamero, je to to. Kamero pod tisto luknjo na masažni mizi v katero potisnemo svoj obraz. Grimase, ki sva jih očitno oba z Urško delala med masažo so morale  biti ali za popizdit smešne ali pa za zbežati grozne. Tetiki tajki, verjetno ne težji od 50kg in ne višji od 160 cm sta se pošteno lotili najinih teles, midva sva pa stiskala zobe na vso moč in nekajkrat me je imelo, da bi zakričal. Razmišljal sem o tem, kako je Urški, glede na to, da je tako tiho, a sva kasneje ugotovila, da sva bila istih misli. Po masaži se je prilegel tajski čaj in pričakovano odlična večerja v hotelski restavraciji. Večer sva nadaljevala v avli hotela, kjer sva ob klavirski glasbi spila nekaj coctailov, ki niso bremenili najine denarnice, saj je šlo za promocijsko akcijo.

V nedeljo sva že ob sedmih zjutraj zapustila hotelsko sobo in se odpravila na jutranji sprehod. Podplate sva si namočila v jutranji rosi. Nekaj čez osmo uro zjutraj sva se že veselila obilnega hotelskega zajtrka, ki je zopet postregel z vrsto nevsakdanjih namazov, sirov, narezkov.. Izkoristila sva še par uric hotelskega razkošja in se odpravila v savne. Ker hotel itak ni bil poln in očitno ostali gostje radi bolj dolgo spijo, sva tokrat imela svet savn samo zase. Do enajste ure sva spakirala svoje stvari in se odjavila. Odpeljala sva se v Lendavo in obujala spomine na čase, ko sta še živela Oma in Dedi in se je Lendava zdela veliko bolj domača kot zdaj, ko ju ni več. Vse je tako tuje. Ob potoku, kjer je včasih bilo naravno kopališče sedaj stoji tabla z napisom “Zadrževanje na območju izven obratovalnega časa strogo prepovedano”. Ob tem mestu je namreč zrastel objekt, kjer domuje lendavska ribiška družina in očitno zapuščeno gostišče. Zrl sem v vodo, ki se je prevračala čez majhen slap in pogrešal ves tisti otroški vrišč, zaradi katerega sem Lendavo v svoji mladosti imel še rajši.

Otroka sta se naju razveselila enako, kot sva se midva niju. Ker smo imeli na voljo še nekaj skupnih popoldanskih uric, smo jih izkoristili za obisk Gorana, Valerije in njune Mojce in s tem zaokrožili za vse prijeten konec tedna. Hvala, Urška, zares si se potrudila!

Entry Filed under: Jaz