Omine žavbe

November 4th, 2011

Oma, doma na osamljeni jasi sredi Lovrenških gozdov, je prava pohorska Pehta. Pripravlja nam različne domače zvarke, ki nam pomagajo preprečevati ali pa lajšati in zdraviti nekatere bolezni.

Ena takšnih je mast, narejena iz maščobe starega petelina in praženega česna. Ta naj bi pomagala Urbanu pri njegovih dihalnih težavah. Oma je naročila, naj ga s tem mažemo po prsih in hrbtu nekaj dni zapored ter obložimo s toplo pleničko, potem pa terapijo po nekaj dnevih premora spet ponovimo. Ko je Urška prvič odprla kozarček z mastjo, je iz njega pridivjal koncentriran vonj po stari pečenki in za moment se je bilo potrebno umakniti. Z iztegnjenimi rokami je kmalu nazaj privila pokrovček. “Tine, jaz ga s tem ne bom mogla mazati.” mi prizna. Povoham še jaz in jojme!, pa res. Ko sem mislil, da je stvar že končala v košu vidim, kako Urška z rokavicami maže Urbana. “Mmmm, kak disi!”, pravi Urban. A njemu pa diši!? No, mogoče bo pa šlo. Naslednji dan niti rokavice niso bile več potrebne in tako je Urška Urbana namazala vsaki večer pred spanjem. Vsi smo se vonja počasi navadili.

Ta teden smo ponovno pričeli s terapijo. Teden se je začel s praznikom, zato je Urbana začela mazati Urška po ustaljeni praksi. Te dni, ko dela popoldan (ja, Urška je končno zaposlena, uau!), pa je ta naloga padla na mene. Tako sem Urbana prvič namazal tudi jaz in ga obloženega s pleničkami pospremil v posteljo, enako Saro. Ko Sari dam lubčka za lahko noč, Sara s tonom sočutja pravi:

“Ati! Veš, zelo si želim, da bi Urban kmalu ozdravel.”

“Tudi jaz si to zelo želim, Sara.”, se strinjam.

“.. Ker potem ne bo v spalnici več tako smrdelo in bom lahko zaspala”, doda opica, mala!!

Včeraj, enako kot dan prej, spet namažem Urbana, ki mu zadeva še vedno diši. Pospremim oba v posteljo, ko se Sara izmuzne in odhiti v kopalnico, vrata pripre. “Le kaj bi zdaj še rada? Lulala je že prej. “, si mislim.

“Sara, kaj počneš?”, vprašam.

“Niiiič!”, odgovori češ, pusti me pri miru.

“Sara, treba je iti spat.”, in pokukam v kopalnico.

Sara v kopalnici brska po predalu v katerem imamo špangice in gumice za lase in nekaj išče.

“Sara, kaj iščeš? Špangice bosta jutri zjutraj z mamo izbrali, zdaj pa pojdi v posteljo.”, rečem.

“Joooj, počakaj maloooo.”

Med vsemi pisanimi, srčkastimi, okroglimi, podolgovatimi, bleščečimi in ne-vem-še-kakšnimi špangicami vzame ven najvolj navadno, tanko špango – lasnico in si jo skuša natakniti na nos.

“Sara! Kaj pa delaš, no!?”, jo vprašam zaskrbljeno, ko se trudi, da bi španga ostala na nosu.

“Če pa Urban tak smrdi, da ne bom mogla spat!”

“Beži v posteljo!”, pospravim špango, se trudim zadrževati smeh in jo pospremim nazaj v spalnico, kjer preberemo še eno pravljico.

Entry Filed under: Družinske, Princeska, Veliki mali