Posts filed under 'Blogerske'
Prejšnji teden se je ponovo nekaj starševskih blogov znašlo na tapeti enega izmed nepotešenih zategnjencev, ki namesto, da bi se posvetili svojim težavam, raje debatirajo o tem, kako bizrno je pisati blog o svojih osebnih, predvsem družinskih doživetjih. In logično je sklepati, da je otrok središče družinskega dogajanja, vsaj v normalnih družinah bi naj bilo tako.
Zakaj ne bi beležil naša čudovita doživetja in jih delil s tistimi, ki so prav tako ljubeči starši, ki se srečujejo v podobnih situacijah in o njih tudi sami pišejo? Res je, lahko bi to počel na papir ali kakšen Wordov dokument. Ampak potem ne bi spoznal nekaj čudovitih oseb, tudi strokovnjakov na svojem področju, ki so nam še kako pomagali, ko smo pomoč najbolj potrebovali. Od katerih še danes dobimo prenekatera mnenja ali slišimo njihove zgodbe, ko so sami šli po istih poteh starševstva. Nekateri od tistih, ki ta blog berejo, dobesedno “dihajo” z nami. Lepo je vedeti, da so ljudje, ki ti tudi na tak način stojijo ob strani, te vzpodbujajo, ki jim besede in slike vzbudijo čustva ali spomine na tiste dni, ko so sami bili starši ali otroci. Res je, da Sara sama ne more odločati o tem, niti še razmišljati o tem, ali je prav, da naše življenje v neki meri preko bloga delimo z drugimi. Gotovo bo imela svoje mnenje o tem, ko bo starejša in verjamem, da bo pozitivno. Otroci o nekaterih stvareh pač ne odločajo. Tako ne odločajo o tem kaj bodo jedli, kaj bodo obleki, včasih niti o tem ali bodo hodili k verouku, celo o tem, ali bodo ali ne krščeni npr.
Očitno sem za nekatere posebneže dovolj “bolan”, da si ne belim glave s tem, kakšna je verjetnost, da bi se kdo na kakršen koli način želel okoriščevati na račun naših slikic ali pisanja. Blog ima vrednost, ki odtehta vse te pomisleke. Po skoraj letu pisanja še (na srečo?) nisem dobil neposredne negativne kritike. Sam nikoli našega življenja nisem obešal na veliki zvon v smislu: “Pridite, pridite, bodite naši prijatelji, mi smo zakon, glejte, to je naša Sara, ..”. Na naših straneh so se ustavili tisti, ki so nas želeli spoznati sami, ki so z nami našli kakšno podobnost. Tisti, ki mislijo dobro. Dvomim, da blog obiskuje kdo, ki se mu te zadeve zdijo bizarne. Kljub temu blog ravno na račun takšnih objav, kot je navedena v prvem stavku, naleti na večjo publiciteto. Tako nekdo napiše: “meni se zdi to bolano razkazovanje otrok, nekaterim pa je očitno v veselje”, hkrati pa s tem blog razkaže skoraj 10-krat večjemu številu ljudi, kot jih na blog sicer prihaja. Kdo se torej gre “razkazovanje”?
Graf obiskanosti .. 22.2. je blog bil omenjen na forumu.
February 26th, 2007
Ja, o tem ponovno razmišljam. Glavni razlog za to so pomisleki ob objavljanju večine vsebine na tem blogu, ki je zares osebne narave. Zelo sem vesel, da je ta vsebina v kratkem času pritegnila pozornost mnogih od vas, ki ta blog berete. Po večini sem bil deležen zelo pozitivnih in vzpodbudnih odzivov. Spoznal sem starše, ki sami na svoj način doživljajo starševstvo in izmenjali smo kakšno izkušnjo. Blog nam je pomagal dobiti dobre nasvete in nas vpodbujal k dodatnemu razmišljanju. Morda je celo kdo drug našel kakšno informacijo med temi objavami, ki mu je tako ali dugače prav prišla. Za vse to sem iskeno vesel in hvaležen. Kakor vsaka javno dostopna stvar, je tudi ta blog izpostavljen širši publiki. Torej tudi takšnim, ki blog sprejemajo z negativizmom in “bognedaj!” pomislijo, da bi se s kakšno informacijo, pridobljeno iz teh strani, okoristili v našo škodo. Tega ne bi hotel, predvsem zaradi Sare, ki brez svoje volje nastopa v glavni vlogi. Vsebino bi zato moral cenzurirati, predvsem slike in nekatere podrobne ter natančne osebne podatke. S tem bi vsebina ne bila to, kar sam želim. Blog je vendar v prvi vrsti bil namenjen nam samim. Za zapis dogodkov, ki bi jih sicer kmalu pozabili, pa bi lahko bili lep spomin.
Vabim vsakogar, ki ta blog bere, da napiše kakšno svojo izkušnjo ali razmišljanje. Hvala!
January 3rd, 2007
Žal nisem dobil nobenega komentarja na tale post, razen dveh svojih. Mi je pa veliko skušala pomagati Hirkani. Nisva našla pravega imena. Kmalu po najinem brainstormingu pa se mi je utrnila ideja. Beseda, ki s svojim imenom in pomenom ponuja možnosti ustvarjanja. Takšnega in drugačnega. Domeno sem registriral in je tipa .net, a do uradne objave in morebiti selitve bloga, naj ostane skrivnost. 
P.S. Hirkani! Kljub temu, da skupaj nisva prišla do zaključka (kar tudi ni bilo pričakovati), se ti zahvaljujem za vse tvoje domiselne, duhovite, izvirne ideje in ti pod že omenjenimi pogoji ponujam “nagrado”.
November 17th, 2006
Ko takole skačem po nekaterih blogih ugotavljam, da se vsi precej ubadajo(mo) s svojo trenutno ali morebitno zaposlitvijo. Večina od nas ni pretirano navdušena nad tem, kaj in kako smo primorani delati tretjino svojega življenja, sploh pa ne za plačilo, ki ga dobimo, hvalabogu, vsak mesec, pa še za to je danes skoraj potrebno imeti srečo. Seveda je veliko odvisno od profesije, povpraševanja, izkušenj, kraja, .. Ker je narava mojega bloga takšna, sem največ v stiku z mamami, ki so na porodniškem dopustu (dopust za nego in varstvo otroka) in se sprašujejo, kako bo, ko se bodo vrnile na delo, ali si iskale novo zaposlitev. Služba je nujno potrebna. In veliko kje družino preživlja samo eden od staršev.
Gaby je med drugim zapisala: “Vzamem prakticno karkoli za relativno solidno placo (dva otroka ni mala malica)”.
Ob vikendih si skušam oddahniti od vseh “IN” radijskih postaj, ki jih imam po petih dneh rednega poslušanja že poln kufer in si naštimam kakšno od bolj domačih postaj, kot so Radio Brezje, Radio Slovenske Gorice, Radio Ptuj, .. In tukaj velikokrat slišim “dobre stare”. Ena takšnih, ki sodi k tej temi je pesem Janija Kovačiča, Delam. In ko sem na to pesem v nedeljo dopoldan slučajno naletel na eni “ta domačih” radijskih postaj, sem se spomnil na Gabyne besede. Besedilo pesmi bi si moral prebrati (ali še bolje, zapeti) vsak, ki se odpravlja iskati delo. Pesem je po mojem pojmu odsev trenutne situacije. Oziroma, če pomislim, kako stara je pesem, trenutna situacija sploh ni trenutna.
…
Imam roke, imam glavo,
tretjino svojega življenja
ponujam najboljšemu ponudniku.
A kamorkoli pridem,
kamorkoli grem,
kamorkoli se obrnem,
dela zame ni.
…
Ko pridem zvečer domov,
kaj na rečem otrokom,
naj si odrežem roko in rečem:
“Nate, najejte se deca.”
…
September 4th, 2006
Po urah mučenja sem uspel preseliti blog iz blogger.com na wordpress.com. Težave so bile najprej slike, ki sem jih imel naložene na bloggerjevem strežniku. Objave so se sicer odlično prenesle s pomočjo “import” funkcije, a slike ponekod niso bile vidne. Verjetno blogger ne pusti dostopati do slik, če zahteva zanje pride od drugod kot iz bloggerjeve strani. Hm.. Zanimivo. Potem sem skušal ugotoviti, kako uporabiti kar link do slike, ki jo hranim v svojih albumih na imagestation.com. Ugotovil sem, da lahko uporabim url slike, ki ga dobim s pomočjo desnega gumba miške, link, ki sliko odpre (in da uporabniku možnost ogledati si sliko v polni velikosti), pa je naveden kot “Permalink”.. Potem pa še oblika bloga, izbrati predlogo, narediti neki bezvezni custom banner, urediti desni stolpec, kategorije, .. Končno je nekaj ratalo, bi pa bil vesel, če bi lahko sam blog gostil na strežniku, kjer bi se potem malo poigral s PHP-jem template-a. No, pa saj sem še komaj v povojih kar se bloganja tiče. Zato sprejemam vsakršno kritiko, predlog, željo, ..
In se kmalu zopet pišemo!
August 20th, 2006
Seveda. Z blogom bom nadaljeval. Ka pa te. Potrebujem pa ideje. Obisk na blogu raste bolj, kot sem pričakoval. In veliko je naključnih obiskovalcev. Veliko pa vas je tudi takšnih, ki me redno prebirate in se na moje pisanje tudi odzivate. To je super! Zato sem razmišljal, ali obstaja način pisanja bloga, kjer bi lahko nekatere objave skril pred širšo javnostjo in bi jih lahko brali samo tisti, ki redno obiskujejo blog, kjer bi lahko objave kategoriziral v skupine (kar sem videl že pri nekaterih vaših blogih), imel možnost sam zgraditi predlogo (php, javascript, html ipd. obvladam), .. Vsaka vaša ideja je več kot dobrodošla in takoj ko mi bo čas dopuščal bom svoj blog en mau preoblikoval.
Sara je odlično. Zjutraj sem jo previl, pa je nekajkrat zakašljala. Upam, da ni prehlad. Nosek je čist. Urška je to opazila že včeraj preden sem se vrnil iz službe, a je popoldan bila čisto vredu. Tudi barvo ima lepo, ni vroča, je dobre volje. Mogoče jo je le kaj ščegetalo. Čeprav jo vidim vsak dan, vidim kako raste. Dobiva močne nogice, nogavičke ji postajajo premajhne, tudi nekatere bodije in pajacke smo že zamenjali za večjo številko. In tisti nasmešek, pa pretegovanje na previjalni mizi, pa paleta raznoraznih in raznobarvnih izrazov na obrazu, ko pritiska, .. Joj. Danes je petek in že komaj čakam, da bomo lahko spet skupaj več, kot smo to lahko med tednom.
August 18th, 2006
Med kratkim pregledom statistike sem radovedno kliknil na link, od koder je nekdo obiskal ta blog. Link me je pripeljal na stran foruma, kjer je “mojca” načela temo blogi. Kot primer, si je izbrala prav moj blog. Kritka je šla na račun razgaljanja zasebnosti preko blogiranja. Napisanih je bilo kar nekaj odgovorov, tako v podporo, kot tudi kontra njenim pomislekom. Ker so nekateri očitki presegli meje mojega dobrega okusa in prepričanja, sem tudi sam podal odgovor in vabim vas, sa se s svojim mnenjem k temu pridružite. Če vam le čas to dopušča in vaša družina zaradi tega ne bo “trpela”.
Aha! Ni potrebno zagovarjati stališča drugih ali mene. Zanima me vaše osebno, nepristransko stališče. Tudi sam imam kdaj pomislek nad tem, da so morda nekatere stvari resnično dovolj osebne narave, da blog ni pravo mesto za njih. Po drugi strani pa, kako bi se pa sicer spoznali?
August 17th, 2006
Ponovno se želim zahvaliti vsem, ki prebirate ta blog in nas vzpodbujate pri premagovanju težav v tem začetniškem času. Nekateri vaši nasveti so izredno dragoceni, saj so plod vaše strokovne usposobljenosti, predanosti delu in več letne prakse. Hvala!
“Surfarka” nam je med drugim podala nekaj povezav, ki nam morebiti pridejo zelo prav in zagotovo še komu:
Kako ravnati ob vnetju dojke:
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=1329&t=1320
http://www.dojenje.net/vprasanja.htm#_6._NEGA_OB_1
IBLCE Slovenija
Skupina mednarodnih svetovalcev za pomoč pri dojenju
http://www2.arnes.si/~atekau/index.htm
August 1st, 2006
Veseli me, da nekdo rad prebere kakšno objavo na tem blogu. Še bolj me veseli, ko dobim odziv. Najbolj me pa veseli, ko je odziv direkten in mi skuša nekdo pomagati lažje sprejemati in doživljati vlogo starševstva v času, ko nas mučijo običajne, a včasih neprijetne težave – npr. trebušni krči. Vsak nasvet je zelo dobrodošel, in tudi sam bom skušal tukaj zbrati informacije, ki ste mi jih posredovali. Še enkrat, hvala!
July 24th, 2006
Next Posts
